Jedro

Ker je zapustnica sporno nepremičnino podarila toženkinemu pravnemu predniku več kot leto dni pred svojo smrtjo, tožnica ni upravičena zahtevati vrnitve darila od toženke.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti stroške za odgovor na pritožbo v znesku 1.267,82 EUR, v petnajstih dneh po prejemu te sodbe, od tedaj dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Tožnica je vložila tožbo zaradi prikrajšanja nujnega deleža po svoji materi V. S. (prej S.). Navajala je, da je zapustnica svojemu sinu in tožničinemu bratu P. S. podarila nepremičnino parc. št. ... k. o. X, ki jo je po njegovi smrti dedovala toženka. Tožničina zahtevka, tako primarnega, da darilna pogodba z dne 18. 2. 2003 proti tožnici nima pravnega učinka glede 1/4 navedene nepremičnine, kot podrejenega, da darilna pogodba z dne 22. 9. 1994 proti tožnici nima pravnega učinka glede 1/8 iste nepremičnine, je sodišče zavrnilo. Prav tako je zavrnilo tožničin zahtevek za izstavitev ustreznega zemljiškoknjižnega dovolila za vknjižbo njene lastninske pravice pri navedeni nepremičnini do 1/4 oziroma do 1/8. Nazadnje je toženki (pravilno: tožnici) naložilo, da mora tožnici (pravilno: toženki) povrniti 1.962,74 EUR z obrestmi za primer zamude s plačilom; očitno pisno pomoto pri poimenovanju pravdnih strank v stroškovnem izreku sodbe je odpravilo s popravnim sklepom z dne 23. 5. 2016. 2. Tožnica se v pritožbi sklicuje na vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno ustrezno spremembo sodbe. Poudarja, da sta za presojo pravne narave pogodbe bistvena volja in namen pogodbenih strank ob sklepanju pogodbe. Toženka je sicer obširno izpovedovala o pomoči, ki jo je nudila svoji pokojni tašči, ni pa niti zatrjevala niti izpovedala, da bi bil dejanski namen in skupni interes pogodbenih strank namesto darilne pogodbe skleniti odplačno pogodbo o preužitku. V prvi darilni pogodbi je celo izrecno navedeno, da želi darovalka obdarjencu zagotoviti rešitev njegovega stanovanjskega problema, druga darilna pogodba pa vsebuje le zelo splošno določilo o nudenju pomoči darovalki. Predvsem pa toženka ni bila pogodbena stranka nobene od darilnih pogodb, niti ni zatrjevala, da naj bi se s pogodbenikoma dogovorila, da bo prevzela obveznosti obdarjenca ter jih izpolnjevala v njegovem imenu in za njegov račun. Za povrh njena pomoč tašči ni presegala običajne pomoči med družinskimi člani. Zanjo je skrbela iz hvaležnosti, ker je tašča prej skrbela za njene otroke. Tožnica zato vztraja, da izpodbijani darilni pogodbi nista bili odplačni in da nista predstavljali pogodbe o preužitku, kot je napačno ugotovilo sodišče prve stopnje.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in obrazloženo nasprotuje pritožbenim trditvam. Opozarja, da je sodišče napačno zavrnilo njen ugovor, da ni dedinja po pokojni V. S. in da zato zanjo velja določba petega odstavka 28. člena Zakona o dedovanju (ZD).

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je svojo sodbo oprlo na stališče, da sta sporni dve darilni pogodbi po svoji vsebini dejansko pogodbi o preužitku, torej odplačni, zato tožnica ni upravičena do njunega izpodbijanja. Po izvedenih dokazih ne more biti nobenega dvoma, da je toženka res vrsto let pomagala svoji tašči, zdaj pokojni V. S., in skrbela zanjo v takšnem obsegu, ki znatno presega običajno skrb in pomoč med družinskimi člani. Izpodbijana sodba ima o tem obširne in prepričljive razloge. Pač pa bi se prej navedeno stališče sodišča prve stopnje, ob upoštevanju preostalih pritožbenih navedb, utegnilo izkazati kot prenagljeno. Izpodbijana sodba namreč ne vsebuje jasne in nedvoumne ugotovitve o tem, da sta se darovalka in obdarjenec ob sklenitvi darilnih pogodb ali kdaj pozneje sporazumela, da bo obdarjenec (sam ali ob sodelovanju toženke) v zameno za podarjeno nepremičnino darovalki zagotovil določene storitve, kar bi šele omogočilo zaključek, da sta bili sklenjeni pogodbi glede na dejansko pogodbeno voljo in namen pogodbenikov v resnici odplačni. Kljub navedeni pomanjkljivosti sodbe, ki jo izpostavlja pritožba, pa je pritožbeni preizkus pokazal, da je odločitev o zavrnitvi tožničinih zahtevkov pravilna, čeprav iz drugih materialnopravnih razlogov, kot jih je navedlo sodišče prve stopnje.

6. Toženka je namreč med pravdo utemeljeno ugovarjala, da ni dedinja pokojne V. S. in da v obravnavanem primeru ni bila njena obdarjenka. Kot ugotavlja izpodbijana sodba, je toženki 1/2 sporne nepremičnine leta 2004 podaril njen mož P. S., drugo polovico pa je po njem podedovala. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno sklepalo, da se toženka kot univerzalna pravna naslednica obdarjenca ne bi mogla izogniti vrnitvi darila zaradi prikrajšanja nujnega deleža. Prezrlo pa je, da se obdarjenec, ki je imel ob podaritvi lastnost zakonitega dediča (in abstracto), šteje za tretjo osebo, če ob zapustnikovi smrti ni bil pozvan k dedovanju. P. S. je umrl pred zapustnico, zato bi njegov delež na podlagi vstopne pravice v skladu z 12. členom ZD lahko dedovala njegova sinova, ki pa sta se dedovanju odpovedala. Ker torej P. S. ob smrti V. S. ni bil pozvan k dedovanju, bi se sporni dve darili morali prišteti k vrednosti zapuščine, na podlagi katere se izračunava nujni delež, le če bi ju prejel v zadnjem letu zapustničinega življenja (peti odstavek 28. člena ZD). Ta pogoj pa v obravnavanem primeru ni izpolnjen, saj sta bili darilni pogodbi sklenjeni leta 1994 in 2003, medtem ko je zapustnica umrla leta 2012. 7. Tožnica torej drugačne odločitve v tej pravdi ne bi mogla doseči. Ker je zapustnica sporno nepremičnino podarila toženkinemu pravnemu predniku več kot leto dni pred svojo smrtjo, tožnica ni upravičena zahtevati vrnitve darila od toženke.

8. V postopku na prvi stopnji ni bilo uradoma upoštevnih procesnih ali materialnih kršitev, ki bi terjale spremembo ali razveljavitev izpodbijane sodbe. Drugih kršitev te vrste, ki bi lahko vplivale na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, pritožba opredeljeno ne uveljavlja. Sodišče druge stopnje je zato pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

9. Tožnica je s pritožbo propadla, zato mora svoje stroške zanjo kriti sama. Povrniti pa mora toženkine stroške za odgovor na pritožbo (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Ti po veljavni odvetniški tarifi(1) obsegajo nagrado za postopek (tar. št. 3210) in materialne stroške (tar. št. 6002), oboje v priglašeni višini, ter 22 % DDV, skupaj 1.267,82 EUR.

Op. št. (1): Zakon o odvetniški tarifi (Ur. list RS, št. 67/08 in 35/09).