Jedro

Sodišče prve stopnje prezre, da je tožeča stranka ves čas postopka zatrjevala, da ji je tožena stranka zagotovila, da je z motorjem vse v redu, kar pa bi predstavljalo lastnost oziroma odliko, ki je bila med strankama izrecno dogovorjena (3. točka 479. člena ZOR). O tem, da je bilo o lastnostih motorja govora, navaja tudi tožena stranka (vendar le z razliko, da je bila cena zaradi tega med pravdnima strankama znižana). Navedena okoliščina bi bila lahko pomembna tako pri presojanju dejstva, ali je tožena stranka, ker je zagotavljala izrecno lastnost avtomobila, glede na vse ostale okoliščine primera za napako motorja vedela, kot pomembna pa se izkaže tudi v primeru, če za napako sicer ni vedela. V slednjem primeru je namreč ta okoliščina pomembna tudi iz razloga, ker bi bila izključitev prodajalčeve odgovornosti v tem primeru nedopustna zaradi nemoralnosti. Le-ta bi bila namreč v nasprotju z vsebino konkretnega posla, in sicer v nasprotju z izrecno dogovorjeno lastnostjo vozila, tj. brezhibnim delovanjem motorja kljub njegovi glasnosti. Že po naravi stvari same je nedopustno s pogodbeno klavzulo izključiti prodajalčevo odgovornost za pogodbeno dogovorjeno lastnost.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi (II. točka izreka odločbe) ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom dovolilo objektivno spremembo tožbe (I. točka izreka), nato pa zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki stroške popravila osebnega avtomobila Fiat Marea 2.0 HLX, reg. št. LJ, v višini

421.570,50 SIT, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, tekočimi od

20.2.1999 dalje do plačila, in na povrnitev nastalih stroškov pravdnega postopka, prav tako z zakonskimi zamudnimi obrestmi, tekočimi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje, vse v roku 15 dni, da ne bo izvršbe (prvi odstavek II. točke izreka); tožeči stranki pa je naložilo povrniti toženi stranki pravdne stroške v višini 197.268,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe, v 15 dneh (drugi odstavek II. točke izreka).

Zoper sodbo se je tožeča stranka pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi oz.

podredno, da sodišče sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sodišče prve stopnje povsem napačno tolmači določila drugega odstavka 486. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), ko navaja, da trg rabljenih avtomobilov znamke Fiat ni monopolen, tako da ni mogoče trditi, da bi bilo pogodbeno določilo nično, ker bi ga tožena stranka vsilila z izkoriščanjem svojega monopolnega položaja. Pravna praksa in teorija je namreč mnenja, da velja ničnost takih določil tudi v primeru, če je takšno določilo prodajalec kako drugače vsilil oz.

izsilil in je torej treba v vsakem primeru posebej ugotavljati, ali je izključitev odgovornosti prodajalca za stvarne napake sploh dopustna. V danem primeru pa izključitev ni dopustna, ker je določilo v prodajni pogodbi, da se vozilo kupuje po sistemu videno-kupljeno, tožena stranka tožeči stranki več kot očitno vslilila. Jasno pa je tudi, da ima tožena stranka močnejši položaj na trgu, kar terja, da se kupca nasproti njej varuje, zlasti ko ravna, kot je ravnala tožena stranka v tem primeru. Pri tem tožnica ponovno poudarja, da je kupnino dejansko plačala, preden ji je tožena stranka dala v podpis prodajno pogodbo; šele ko ji je bila pogodba dana v podpis, po tem, ko je denar že plačala, pa je videla, da vsebuje pogodba navedeno klavzulo. Prej dogovora po sistemu videno-kupljeno ni bilo. Če bi tožeča stranka že prej vedela, da bo pogodba vsebovala tako klavzulo, take pogodbe ne bi podpisala, še manj, če bi bila seznanjena z napakami, ki jih je imelo kupljeno vozilo. Iz navedenega je vidno več kot nepošteno ravnanje tožene stranke. Takšno ravnanje tožene stranke pa je tudi v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja, v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji in nemoralno. Ker je tožeča stranka denar že položila na račun tožene stranke in kupnino že plačala, ji torej ni preostalo drugega, kot da pogodbo podpiše (je pogodbeno šibkejša stranka). Gre očitno za izsiljeno pogodbeno določilo, ki je glede na navedeno nično, zato tožeča stranka ni izgubila pravice do uveljavljanja napak na stvari in je torej odločitev sodišča prve stopnje napačna. Tožeča stranka je bila s strani tožene stranke prevarana in ogoljufana. Tožeča stranka se nadalje tudi ne strinja z razlogovanjem sodišča prve stopnje, da ni šlo za skrito napako na vozilu. Napaka ni v povečanem zvoku motorja, ki bi ga moral zaznati pooblaščenec tožnice, temveč okvara motorja, ki je posledica nepravilne uporabe vozila, ki je pri še tako skrbnem pregledu s strani kupca oz. pooblaščenca tožeče stranke ne bi mogel opaziti, zato je dejansko šlo za skrito napako. Ni torej relevantno, kako je tožničin pooblaščenec pregledal avtomobil, relevantno je, ali bi tudi skrben človek s povprečnim znanjem in izkušenostjo človeka enakega poklica in stroke kot tožničin pooblaščenec, ob običajnem pregledu stvari opazil ugotovljeno napako. Pa tudi če bi bila napaka očitna, sodišče prve stopnje tudi napačno sklepa, da napaka prodajalcu ni bila znana. Tožeča stranka meni, da kljub temu, da je šlo za leasingodajalca, je ta točno vedel, kakšne napake ima vozilo. Splošno znano in običajno je, da leasingodajalec rabljeno vozilo, ki ga da naprej v prodajo, pred tem da servisirati in pregledati, da se ugotovi, ali je z vozilom kaj narobe. Navedeno je tožena stranka zagotovo storila in ob prodaji zavestno zamolčala stanje vozila.

Tožeči stranki je bilo s strani posrednika celo izrecno zagotovljeno, da vozilo nima nobenih napak. Tudi samo ravnanje tožene stranke kaže na to, da je bila ta očitno seznanjena s tem, da je z vozilom nekaj narobe. Olju je bilo dodano sredstvo za blaženje udarcev, kljub opozorilu tožnici ni bila izročena servisna knjižica, niso ji hoteli povedati, kdo je bil dejanski uporabnik vozila. Sodišče nenazadnje tudi napačno tolmači materialno pravo, ko navaja, da je s to klavzulo izključeno jamčevanje za očitne napake, za skrite napake pa le, če je zanje vedel. Klavzula videno-kupljeno izključuje jamčevanje prodajalca za očitne napake, ne pa tudi za skrite napake, ne glede na to, ali je za te skrite napake vedel ali ne. Na to kaže že sama dikcija videno-kupljeno.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrne ter potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče se strinja z zaključki sodišča prve stopnje, da sta pravdni stranki s klavzulo videno-kupljeno izključili odgovornost tako za očitne kot tudi za skrite stvarne napake. V prvem členu kupoprodajne pogodbe št. 3901 (priloga A2) sta se stranki namreč dogovorili, da prodajalec za rabljeno vozilo ne daje nikakršne garancije, prav tako pa ne bo upošteval nikakršnih morebitnih kasnejših zahtevkov kupca (torej tako za očitne kot tudi za skrite stvarne napake). V konkretnem primeru zato vprašanje, ali je bila napaka očitna ali skrita, ni bistvenega pomena. Po določbi 486. člena ZOR lahko pogodbenika namreč omejita ali popolnoma izključita prodajalčevo odgovornost za stvarne napake stvari (torej tako za očitne kot tudi za skrite napake), enako velja za vse napake tudi določba drugega odstavka 486. člena ZOR, po kateri je pogodbeno določilo o omejitvi ali izključitvi odgovornosti za napake stvari nično, če je bila napaka prodajalcu znana, pa o njej ni obvestil kupca, kot tudi tedaj, ko mu je prodajalec to določilo vsilil, ker je izkoristil svoj poseben monopolni položaj. Pritožbeno sodišče se nadalje strinja z razlogi sodišča prve stopnje, da prodajalec sporne določbe kupcu ni vsilil, ker naj bi izkoristil svoj poseben monopolen položaj. Kot je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, trg rabljenih avtomobilov FIAT ni monopolen, iz okoliščin primera pa tudi ni mogoče zaključiti, da bi tožena stranka tožnico kakorkoli prisilila v podpis navedene klavzule. Tožnica namreč ne zatrjuje, da je tožena stranka pogojevala plačilo kupnine, preden se le-ta seznani s pisno pogodbo, tožeča stranka pa je imela tudi možnost, da v podpis klavzule ne pristane. Tožeča stranka namreč niti ne zatrjuje, da tožena stranka v primeru nepodpisa klavzule tožnici ne bi hotela vrniti kupnine oz. podpisati pisne pogodbe brez navedene klavzule.

Kot je sodišče prve stopnje tudi obrazložilo, strah, da bo tožnica ostala brez denarja in brez avtomobila, tudi ne predstavlja utemeljenega strahu v smislu 60. člena ZOR.

Pritožbeno sodišče se nadalje tudi strinja z zaključki sodišča prve stopnje, da samo dejstvo, da je bila olju dodana tekočina za blaženje udarcev in neizročitev servisne knjižice, še ne pomeni, da je tožena stranka za napako motorja vedela. Vendar pa sodišče prve stopnje prezre, da je tožeča stranka ves čas postopka zatrjevala, da ji je tožena stranka zagotovila, da je z motorjem vse v redu, kar pa bi predstavljalo lastnost oziroma odliko, ki je bila med strankama izrecno dogovorjena (3. točka 479. člena ZOR), česar pa sodišče prve stopnje ni ugotavljalo. O tem, da je bilo med pravdnima strankama govora o lastnostih motorja, navaja tudi tožena stranka (vendar le z razliko, da je bila cena zaradi tega med pravdnima strankama znižana). Navedena okoliščina bi bila lahko pomembna tako pri presojanju dejstva, ali je tožena stranka, ker je zagotavljala izrecno lastnost avtomobila, glede na vse ostale okoliščine primera za napako motorja vedela, kot pomembna pa se izkaže tudi v primeru, če za napako sicer ni vedela. V slednjem primeru je namreč ta okoliščina pomembna tudi iz razloga, ker bi bila izključitev prodajalčeve odgovornosti v tem primeru nedopustna zaradi nemoralnosti. Le-ta bi bila namreč v nasprotju z vsebino konkretnega posla, in sicer v nasprotju z izrecno dogovorjeno lastnostjo vozila, tj. brezhibnim delovanjem motorja kljub njegovi glasnosti. Že po naravi stvari same je nedopustno s pogodbeno klavzulo izključiti prodajalčevo odgovornost za pogodbeno dogovorjeno lastnost (primerjaj II Ips 220/2000). Pogodbene določbe o dogovorjeni lastnosti kupljene stvari zaradi take klavzule sploh ne bi bilo mogoče uresničiti. Tako ravnanje bi bilo nemoralno, in bi bila klavzula videno-kupljeno glede dogovorjene lastnosti stvari nična, saj bi bili izpolnjeni splošni pogoji za ničnost pogodbe oz. posameznega pogodbenega določila (prvi odstavek 105. člena v zvezi s prvim odstavkom 103. člena ZOR). Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je bilo torej dejansko stanje nepopolno ugotovljeno (355. člen ZPP), zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V novem sojenju naj sodišče prve stopnje izvede še predlagane dokaze v zvezi z zatrjevanim dejstvom, da je tožena stranka izrecno zagotovila, da je z motorjem vse v redu, predvsem tudi, kdaj je bilo to zagotovilo dano, ali pred sklenitvijo kupoprodajne pogodbe ali po sklenitvi kupoprodajne pogodbe in prevzemu avtomobila, ter ob upoštevanju zgoraj navedenega o zadevi ponovno odloči. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi tretjega odstavka

165. člena ZPP.