Jedro

V obravnavani zadevi tožnik izpodbija „odgovor“, kot pravno sredstvo, izdan na podlagi 85. člena ZIKS-1, ki določa, da ima v primeru, ko gre za kršitve pravice ali za druge nepravilnosti, za katere ni zagotovljeno drugo sodno varstvo, obsojenec pravico pritožiti se generalnemu direktoratu uprave in če ne dobi odgovora na svojo pritožbo v 30 dneh od njene vložitve ali če ni zadovoljen z odločitvijo generalnega direktorja, ima pravico vložiti vlogo na ministrstvo, pristojno za pravosodje. Citirana določba 85. člena ZIKS-1 torej določa le pravno sredstvo ne pa tudi direktnega sodnega varstva. Izpodbijana odločba ni upravni akt v smislu 2. člena ZUS-1. V zadevi se ni odločalo o tem, ali gredo tožniku zunajzavodske ugodnosti, temveč je bil le seznanjen z oceno strokovne službe. Zato v tem primeru niso izpolnjene procesne predpostavke za vsebinsko obravnavo tožbe.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

Tožnik v tožbi izpodbija odgovor Ministrstva za pravosodje, Direktorata za pravosodno upravo, Sektorja za izvrševanje kazenskih sankcij, s katerim je ta potrdil odgovor generalnega direktorja Uprave za izvrševanje kazenskih sankcij kot pravilnega in tehtno obrazloženega. V odgovoru navaja, da je tožnik v pritožbi zatrjeval, da je terapevt v Zavodu Dob v uradnem poročilu o njem navajal neresnice v zvezi z odvisnostjo od alkohola. Prav tako je navajal, da naj bi ga Zavod Dob silil v obravnavo odvisnosti od alkohola. V obrazložitvi med drugim navaja, da iz spisovne dokumentacije tožnikovi ugovori niso utemeljeni, saj ne izhaja, da bi ga kdorkoli silil v obravnavo od odvisnosti od alkohola. Terapevt je zgolj predlagal vključitev v nadaljevalno skupino odvisnosti od alkohola, saj naj bi to pripomoglo k načrtovanju zunaj zavodskih ugodnosti. Pravilnik o izvrševanju kazni zapora namreč v 79. členu določa, da se pri podeljevanju in izbiri ugodnosti, poleg kriterijev iz 77. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-1), upošteva tudi morebitna odklonitev sodelovanja v programu tretmaja, v katerega bi se po oceni strokovne komisije moral vključiti.

Tožnik se z navedenim odgovorom ne strinja in v tožbi zatrjuje, da ni bilo ugotovljeno, da naj bi bil pred kaznivim dejanjem odvisnik od alkohola, prav tako tudi iz obsodbe ni razvidno, da naj bi v času kaznivega dejanja imel prisotnost alkohola drugačno kakor je v meji normale. Zato so besede terapevtke grob napad na človekovo dostojanstvo in njegove temeljne svoboščine. Vključitev v nadaljevalno skupino obravnave odvisnosti alkohola je v nasprotju z 21. členom Ustave Republike Slovenije. Dejstvo je, da se je uspešno vključil v obravnavo, ponoven poziv na vključitev pa šteje kot prisilo in je sodno varstvo zaradi takšnega ravnanja utemeljeno.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga, naj sodišče tožbo zavrže, ker zoper „odgovor“ ni zagotovljenega sodnega varstva.

Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov: V obravnavanem primeru je za tožnika sporen „odgovor“ tožene stranke, s katerim je Ministrstvo za pravosodje pritrdilo odgovoru generalnega direktorja Uprave za izvrševanje kazenskih sankcij kot pravilen in tehtno obrazložen. Ocenilo je, da iz spisovne dokumentacije ne izhaja, da bi tožnika kdorkoli izsilil v obravnavo odvisnosti od alkohola. Terapevt je zgolj predlagal njegovo vključitev v nadaljevalno skupino odvisnosti od alkohola, ker naj bi to pripomoglo pri načrtovanju zunaj zavodskih ugodnosti.

V upravnem sporu se zagotavlja sodno varstvo pravic in pravnih koristi posameznikov in organizacij proti odločitvam in dejanjem državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil na način in po postopku, ki ga določa Zakon o upravnem sporu (ZUS-1), če za določeno zadevo ni z zakonom zagotovljeno drugo sodno varstvo (1. člen ZUS-1). V upravnem sporu sodišče odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov samo, če tako določa zakon (2. člen ZUS-1). Navedeno pomeni, da v upravnem sporu sodišče ni pristojno odločati o zakonitosti tistih aktov, ki nimajo značilnosti dokončnega upravnega akta. Pri tem se za upravni akt po 2. odstavku 2. člena ZUS-1 šteje tisti akt, ki vsebuje vsebinsko odločitev o pravici, obveznosti ali pravni koristi določenega subjekta, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. Predmet presoje v upravnem sporu pa je lahko tudi zakonitost tistih aktov in dejanj, ki posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine, če za njih ni zagotovljeno drugo sodno varstvo (1. odstavek 4. člena ZUS-1).

V obravnavani zadevi tožnik izpodbija „odgovor“, kot pravno sredstvo, izdan na podlagi 85. člena ZIKS-1, ki določa, da ima v primeru, ko gre za kršitve pravice ali za druge nepravilnosti, za katere ni zagotovljeno drugo sodno varstvo, obsojenec pravico pritožiti se generalnemu direktoratu uprave in če ne dobi odgovora na svojo pritožbo v 30 dneh od njene vložitve ali če ni zadovoljen z odločitvijo generalnega direktorja, ima pravico vložiti vlogo na ministrstvo, pristojno za pravosodje. Citirana določba 85. člena ZIKS-1 torej določa le pravno sredstvo (3. odstavek 85. člena ZIKS-1) ne pa tudi direktnega sodnega varstva (1. odstavek 85. člena ZIKS-1). Po presoji sodišča v konkretnem primeru izpodbijana odločba ni upravni akt v smislu zgoraj navedenega 2. člena ZUS-1, saj je s tožbo zahteval presojo zakonitosti uvodoma navedenega akta (odgovora), ki po oceni sodišča ni upravni akt v smislu 2. člena ZUS-1. V zadevi se ni odločalo o tem, ali gredo tožniku zunajzavodske ugodnosti, temveč je bil le seznanjen z oceno strokovne službe. Zato v tem primeru niso izpolnjene procesne predpostavke za vsebinsko obravnavo tožbe.

Glede na navedeno je sodišče na podlagi 4. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo zavrglo, ker akt, ki se izpodbija s tožbo, ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu.