Jedro

Kljub temu, da so pri tožniku podani razlogi zaradi, katerih pristojni organ lahko zavrne prošnjo za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje, pa je tožena stranka spregledala drugo fazo odločanja oziroma ugotovitvenega postopka v zvezi z dovoljenjem za začasno prebivanje. Pristojni organ mora namreč skladno s petim odstavkom 55. člena ZTuj-2 v postopku izdaje in podaljšanja dovoljenja za začasno prebivanje družinskemu članu v primeru, ko obstoji razlog za zavrnitev podaljšanja dovoljenja, upoštevati naravo in trdnost družinskega razmerja, dolžino njegovega prebivanja v Republiki Sloveniji ter obstoj družinskih, kulturnih in socialnih vezi z matično državo. To določilo se mora razlagati in uporabiti v povezavi s prvim odstavkom 47. člena ZTuj-2, ki med drugim določa, da se tujcu, ki ima v Republiki Sloveniji dovoljenje za začasno prebivanje, razen tujcu, ki ima dovoljenje za začasno prebivanje, izdano zaradi opravljanja sezonskega dela, ob pogojih in v skladu s tem zakonom prizna pravica do združitve, ohranitve in ponovne pridobitve celovitosti družine z družinskimi člani, ki so tujci.

Zavrnitev prošnje za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje lahko pomeni kršitev določila petega odstavka 55. člena ZTuj-2, če je poseg v pravico tožnika do družinskega življenja iz prvega odstavka 54. člena (in iz 35. člena) Ustave Republike Slovenije in 8. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin nesorazmeren. Zato je za presojo zakonitosti izpodbijane odločbe bistveno, ali je prvostopenjski organ na pravilen način ugotavljal sprva obstoj tožnikovega družinskega življenja ter nato še dopustnost (upravičenost) posega v omenjeno ustavno pravico tožnika zaradi zavrnitve prošnje za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje z vidika načela sorazmernosti.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote Ljubljana št. 214-7444/2013-45 z dne 5. 2. 2015 se odpravi in se zadeva vrne Upravni enoti Ljubljana v ponovni postopek.

II. Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ zavrnil prošnjo za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje, ki jo je vložil A.A., roj. ... 10. 1979, državljan Kosova, (v nadaljevanju: prošnja) na podlagi 5. alineje prvega odstavka 55. člena Zakona o tujcih (Uradni list RS, št. 50/11, popr. 57/11, v nadaljevanju: ZTuj-2).

2. Prvostopenjski organ navaja, da je tožnik dne 10. 5. 2013 vložil prošnjo za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji iz razloga zaposlitve ali dela. V ponovnem postopku prvostopenjski organ ugotavlja, da je bil tožnik imenovan za zakonitega zastopnika podjetja B. d.o.o. v obdobju od 26. 3. 2009 do 25. 10. 2014 in je bil skladno z določili Zakona o gospodarskih družbah, Zakona o davčnih prekrških in Zakona o davčnem postopku polno odgovoren za poslovanje družbe, ki pa ni poslovala v skladu s pravnim redom Republike Slovenije, saj je iz davčnih evidenc nesporno ugotovljeno, da družba v omenjenem obdobju ni predlagala obračunov davčnega odtegljaja za dohodke iz delovnega razmerja za vse zaposlene. Poleg tega prvostopenjski organ navaja, da je tožnik imenovan za direktorja družbe C. d.o.o. od 27. 12. 2012 naprej, kot zakoniti zastopnik omenjene pravne osebe pa je bil skupaj s pravno osebo kaznovan zaradi davčnega prekrška, ker ni predložil Obračuna davka od dohodkov pravnih oseb za leto 2013. Na podlagi navedenega prvostopenjski organ ugotavlja, da se tožnik v preteklosti ni podrejal pravnemu redu Republike Slovenije s tem, ko za družbo B. d.o.o. sploh ni predlagal obračunov davčnega odtegljaja za dohodke iz delovnega razmerja za vse zaposlene, pri poslovanju z družbo C. d.o.o. pa je bil kaznovan za davčni prekršek, hkrati pa je podana tudi domneva, da se ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije tudi v prihodnosti (zavrnitveni razlog po 5. alineji prvega odstavka 55. člena ZTuj-2). Prvostopenjski organ je tožnika seznanil s temi ugotovitvami, tožnik je na njih v postavljenem roku tudi odgovoril. Prvostopenjski organ se je do pisne izjave tožnika opredelil, vendar ga tožnikova izjasnitev ni prepričala v drugačno odločitev. Prvostopenjski organ je zavrnil tožnikovo prošnjo za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje zaradi podanega zavrnilnega razloga po 5. alineji prvega odstavka 55. člena ZTuj-2, ker je prvostopenjski organ med drugim ugotovil, da je tožniku mogoče očitati tudi osebno krivdo, saj je bil kot fizična oseba, zastopnik pravne osebe C. d.o.o., kaznovan zaradi davčnega prekrška, ker ni predložil Obračuna davka od dohodkov pravnih oseb za leto 2013. Pri odločitvi je bilo upoštevano tudi načelo sorazmernosti, saj je zavrnitev izdaje podaljšanja dovoljenja za začasno prebivanje zaradi obstoja domneve, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije, primerna in sorazmerna odločitev v postopku podaljšanja dovoljenja za začasno prebivanje.

3. Z izpodbijano odločbo je bilo odločeno še, da mora tožnik zapustiti Republiko Slovenijo, v roku 15 dni po dokončnosti te odločbe. Stroški v postopku pred prvostopenjskim organom niso nastali.

4. Zoper prvostopenjsko odločbo je bila vložena pritožba, ki jo je drugostopenjski organ zavrnil kot neutemeljeno. Drugostopenjski organ je v zvezi s pritožbenim navedbam, da je prišlo do zamude s predložitvijo obračunov davčnih odtegljajev ter obračuna davka od dohodkov pravnih oseb za leto 2013 zaradi slabe gospodarske situacije v Slovenije, dodal, da kljub nastali situaciji meni, da je odgovorna oseba pravne osebe še vedno zavezana, da zagotovi, da družba oziroma fizična oseba sama kot odgovorna oseba poskrbi za pravilno in zakonito poslovanje družbe.

5. Tožnik izpodbija prvostopenjsko odločbo v celoti zaradi nepravilne uporabe materialnega prava. Navaja, da prvostopenjski organ v ponovnem postopku ni spoštoval napotkov sodišča v sodbi opr. št. I U 425/2014-10 z dne 23. 10. 2014. Ugotovitev prvostopenjskega organa, da je tožniku mogoče očitati osebno krivdo, ker je bil kaznovan zaradi davčnega prekrška, je nepravilna. Sodišče je s sodbo naložilo prvostopenjskemu organu naj ugotovi, ali je tožniku mogoče pripisati osebno krivdo v zvezi z očitano kršitvijo v zvezi z nepravočasnim oddajanjem obračunov davčnih odtegljajev oziroma REK obrazcev. Zaradi slednjega pa tožnik ni bil nikoli kaznovan, prav tako ne družba B. d.o.o. niti družba C. d.o.o. Prvostopenjski organ ni razpolagal z nobenim dokazom, iz katerega bi izhajalo, da je tožnik osebno kriv za nepravočasno oddajo REK obrazcev za družbi B. d.o.o. in C. d.o.o. Tožnik dodaja, da je bil prvostopenjski organ s tem dejstvom že seznanjen v predhodnih postopkih za pridobitev dovoljenja za začasno prebivanje, vendar se ta okoliščina ni štela kot razlog za domnevo nepodrejanja pravnemu redu Republike Slovenije. Tožnik meni, da mora upravni organ upoštevati tudi načelo sorazmernosti in da ne zadošča, da upravni organ navede le določeno okoliščino, zaradi katere meni, da so taki razlogi podani, ampak mora utemeljiti svojo odločitev glede na konkretne dejanske okoliščine. Poleg tega bi moral ugotoviti tudi težo storjenega prekrška, upoštevaje slabo stanje v gradbeništvu v letih 2011 in 2012. Očitana kršitev zamude pri vložitvi obračunov davčnih odtegljajev oziroma pri plačilu prispevkov ne more predstavljati legitimne podlage za odločitev, da so podani razlogi za domnevo, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. Prvostopenjski organ ni obrazložil niti zakaj zamuda pri vložitvi obračunov davčnih odtegljajev niti zakaj plačilni nalog za prekršek predstavljata dovolj tehten razlog za to, da je podana pri tožniku domneva, da se v prihodnosti ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. Ob vsem tem pa je bilo spregledano, da je bila tožniku izdana odločba št. 214-7444/2013-27 z dne 28. 8. 2013, s katero je bilo tožnikovo prepovedano bivanje v Republiki Sloveniji in s tem tudi znatno oteženo njegovo poslovanje v družbi C. d.o.o., poleg tega pa prvostopenjski organ ni upošteval, da tožnik še ni bil kaznovan, oziroma, poleg enega plačilnega naloga, ni bila izdana nobena druga odločba o prekršku, niti ni upošteval, da ima poravnane vse davčne obveznosti in, da je dne 2. 7. 2013 pridobil dovoljenje za delo tujega zastopnika, za izdajo katerega morajo biti prav tako izpolnjeni določeni zakonski pogoji v zvezi s spoštovanjem pravnega reda Republike Slovenije. Navsezadnje pa si je tožnik v Republiki Sloveniji ustvaril družino, ima ženo in dva otroka ter ima namen spoštovani pravni red Republike Slovenije ter izpolnjuje vse zakonske pogoje za pridobitev podaljšanja dovoljenja za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in samo odloči o zadevi, oziroma podredno, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu organu, vse s stroškovno posledico.

6. Tožena stranka je po pozivu sodišča v skladu z določili 38. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) predložila predmetne upravne spise ter obenem vložila odgovor na tožbo, v katerem v celoti prereka navedbe tožnice in vztraja pri izpodbijani odločbi. Sodišču predlaga, da naj tožbo zavrne.

K I. točki izreka

7. Tožba je utemeljena.

8. Predmet tega upravnega spora je presoja zakonitosti in pravilnosti izpodbijane odločbe, s katero je bila zavrnjena prošnja za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje zaradi zaposlitve ali dela, ki jo je vložil tožnik, ker je prvostopenjski organ ugotovil, da pri tožniku obstajajo razlogi za domnevo, da se ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije (5. alineja prvega odstavka 55. člena ZTuj-2).

9. Dovoljenje za začasno prebivanje se skladno s tretjim odstavkom 37. člena ZTuj-2 lahko podaljša, če tujec pravočasno zaprosi za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje in so izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 37. člena za čas, za katerega velja delovno dovoljenje oziroma za čas opravljanja dejavnosti, vendar največ za dve leti. Skladno s prvim odstavkom 37. člena ZTuj-2 se lahko tujcu, ki želi prebivati v Republiki Sloveniji zaradi zaposlitve ali dela, izda dovoljenje za začasno prebivanje, če ima delovno dovoljenje ali če izpolnjuje pogoje, ki jih za opravljanje posamezne dejavnosti določajo zakoni in drugi predpisi Republike Slovenije, kadar tujec za opravljanje teh dejavnosti delovnega dovoljenja ne potrebuje. Dovoljenje za prebivanje v Republiki Sloveniji tujcu se skladno s prvim odstavkom 55. člena ZTuj-2 ne izda med drugim tudi zato, če obstajajo razlogi za domnevo, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije (5. alineja prvega odstavka 55. člena ZTuj-2).

10. Med strankama upravnega spora ni sporno, da je bilo tožniku že izdano dovoljenje za začasno prebivanje z veljavnostjo do 21. 5. 2013, tožnik pa je dne 10. 5. 2013 pravočasno zaprosil za njegovo podaljšanje. Tožnik je v času podaje prošnje imel veljavno dovoljenje za zaposlitev tujca brez kontrole trga dela od 30. 5. 2012 do 29. 5. 2013 in veljavno pogodbo o zaposlitvi pri delodajalcu B. d.o.o. za določen čas od 22. 5. 2011 do 21. 5. 2013 ter pri delodajalcu C. d.o.o. pogodbo o zaposlitvi direktorja v funkciji poslovodstva družbe z omejeno družbo za nedoločen čas od 30. 5. 2013 in pogodbo o zaposlitvi za določen čas od 30. 5. 2013 do 29. 5. 2014. Tožnik je tekom upravnega postopka priložil tudi dovoljenje za delo za tujega zastopnika z veljavnostjo od 2. 7. 2013 do 1. 7. 2015. 11. Sodišče je v obravnavani zadevi že odločalo, in sicer je prvič s sodbo opr. št. I U 425/2014-10 z dne 23. 10. 2014 ugodilo tožbi in odpravilo tedaj izpodbijano odločbo ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje. Navedlo je, da je preuranjen zaključek, da zamuda pri predložitvi obračunov davčnih odtegljajev pomeni razlog za domnevo, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu. Splošno znano dejstvo je, da so se v tistem času razmere v gradbeništvu zelo poslabšale, tožnik je s predložitvijo obračunov davčnih odtegljajev zamujal kot zakoniti zastopnik gradbene družbe, ne glede na to pa ni bil obravnavan zaradi prekrška. Iz podatkov upravnega spisa pa tudi ni bilo mogoče sklepati, da bi se tožnik naklepno ali iz malomarnosti izogibal predložitvi obračunov davčnih odtegljajev. Sodišče je prvostopenjskemu organu naložilo, da mora v ponovnem postopku ugotoviti, ali je tožniku v zvezi z očitano mu kršitvijo davčnega predpisa mogoče očitati osebno krivdo.

12. Sodišče je po preučitvi podatkov in listin predmetnega upravnega in sodnega spisa ocenilo, da je prvostopenjski organ sledil navodilom sodišča iz sodbe opr. št. I U 425/2014-10 z dne 23. 10. 2014 v zvezi z obrazložitvijo razlogov za domnevo, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu v smislu 5. alineje prvega odstavka 55. člena ZTuj-2, ki temelji na ugotovitvi tožnikove osebne krivde. Organ je namreč zavzel bolj določno stališče glede krivde, ki jo je lahko oprl na obstoj davčnega prekrška. Zato je tožbeni ugovor, da tožena stranka ni sledila napotkom sodišča neutemeljen. To pomeni, da se sodišče lahko strinja z ugotovitvijo prvostopenjskega organa, da je podana domneva, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije ter je tako podan razlog za zavrnitev podaljšanja dovoljenja za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji. Glede navedenega sodišče lahko sledi utemeljitvi izpodbijane prvostopenjske odločbe, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena ZUS-1 ne bo ponavljalo razlogov, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev v tem delu v odločbi prvostopenjskega in drugostopenjskega organa.

13. Kljub temu, da so pri tožniku podani razlogi zaradi, katerih pristojni organ lahko zavrne prošnjo za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje, pa je tožena stranka spregledala drugo fazo odločanja oziroma ugotovitvenega postopka v zvezi z dovoljenjem za začasno prebivanje. Pristojni organ mora namreč skladno s petim odstavkom 55. člena ZTuj-2 v postopku izdaje in podaljšanja dovoljenja za začasno prebivanje družinskemu članu v primeru, ko obstoji razlog za zavrnitev podaljšanja dovoljenja, upoštevati naravo in trdnost družinskega razmerja, dolžino njegovega prebivanja v Republiki Sloveniji ter obstoj družinskih, kulturnih in socialnih vezi z matično državo. To določilo se mora razlagati in uporabiti v povezavi s prvim odstavkom 47. člena ZTuj-2, ki med drugim določa, da se tujcu, ki ima v Republiki Sloveniji dovoljenje za začasno prebivanje, razen tujcu, ki ima dovoljenje za začasno prebivanje, izdano zaradi opravljanja sezonskega dela, ob pogojih in v skladu s tem zakonom prizna pravica do združitve, ohranitve in ponovne pridobitve celovitosti družine z družinskimi člani, ki so tujci. Iz predloga Zakona o tujcih (prva obravnava z dne 24. 2. 2011, str. 54, 132 in 133) ter Poročila k Predlogu Zakona o tujcih (druga obravnava z dne 3. 6. 2011, str. 39) izhaja, da je zakonodajalec imel namen priznati pravico do združitve, ohranitve in ponovne pridobitve celovitosti družine z družinskimi člani, ki so tujci vsem tistim tujcem, ki v Republiki Sloveniji prebivajo na podlagi dovoljenja za stalno prebivanje ali na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje, pri tem, da so pri priznanju pravice do celovitosti družine izključeni tujci, ki opravljajo sezonsko delo. To izhaja tudi iz sodne prakse Ustavnega sodišča in Vrhovnega sodišča(1). Iz predloga Zakona o tujcih (prva obravnava z dne 24. 2. 2011, str. 19) izhaja tudi, da so bile s prvim odstavkom 47. člena ZTuj-2 implementirane določbe Direktive sveta 2003/86/ES z dne 22. septembra 2003 o pravici do združitve družine.

14. Tožnik navaja, da si je v Republiki Sloveniji ustvaril družino, ima ženo in dva mladoletna otroka. Dejstva v zvezi z družinskim življenjem iz petega odstavka 55. člena ZTuj-2 so bila upravnemu organu znana že v upravnem postopku. Tožnik je v upravnem postopku predložil izjavo z dne 10. 5. 2013, da s svojimi sredstvi preživlja še ženo in sina, rojenega leta 2009, ki s tožnikom prebivata na naslovu Č., Ljubljana; v izjavi z dne 13. 8. 2013 je prosil organ za urgenco za izdajo dovoljenja, ker ima novorojenega sina in ima težave zaradi urejanja zdravstvenega zavarovanja; v upravnem spisu so tudi izpiski z dne 16. 10. 2013 o tem, da tožnik prejema otroške dodatke v Sloveniji; tožnik se je v odgovoru z dne 18. 10. 2013 skliceval na to, da je prvo dovoljenje za začasno prebivanje dobil že v letu 2009, ki je bilo nato podaljšano leta 2010 in 2011 (tožba z dne 6. 3. 2014); v prvostopenjskem aktu je upravni organ povzel, da tožnik s svojo družino prebiva na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje na ozemlju Slovenije in da prejema otroške dodatke; v postopku je predložil tudi najemno pogodbo za stanovanje od 10. 5. 2013 do 21. 5. 2014, v kateri so poleg tožnika kot najemnika in osebe, ki lahko uporablja stanovanje, navedeni tudi tožnikova žena in njuna dva mladoletna otroka. Že v prvotni tožbi z dne 6. 3. 2014 je uveljavljal, da si je ustvaril družino in da ima drugi otrok komaj 6 mesecev.

15. Zavrnitev prošnje za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje namreč lahko pomeni kršitev določila petega odstavka 55. člena ZTuj-2, če je poseg v pravico tožnika do družinskega življenja iz prvega odstavka 54. člena (in iz 35. člena) Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustave) in 8. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) nesorazmeren. Zato je za presojo zakonitosti izpodbijane odločbe bistveno, ali je prvostopenjski organ na pravilen način ugotavljal sprva obstoj tožnikovega družinskega življenja ter nato še dopustnost (upravičenost) posega v omenjeno ustavno pravico tožnika zaradi zavrnitve prošnje za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje z vidika načela sorazmernosti (tretji odstavek 15. člena in 2. člen Ustave). Tudi zakonodajalec je že vnaprej predvidel, da zavrnitev izdaje dovoljenja za začasno prebivanje lahko pomeni poseg v pravico do družinskega in zasebnega življenja. Tega pa niti prvostopenjski niti drugostopenjski organ nista upoštevala pri izdaji izpodbijane odločbe, kot bi to morala skladno s petim odstavkom 55. člena ZTuj-2. V primeru, da pristojni organ v postopku ugotovi, da so podani razlogi za zavrnitev podaljšanja dovoljenja, mora namreč po tem določilu presoditi tudi, če so za to izkazana pravno relevantna dejstva, ali zavrnitev podaljšanja dovoljenja ne bi nesorazmerno posegla v tožnikovo pravico do uresničevanja družinskega življenja.

16. V obravnavanem upravnem sporu gre posredno tudi za tožnikova zelo majhna otroka, in sicer v starosti 7 let (rojen leta 2009) in v starosti 3 let (rojen leta 2013), glede katerih je treba odločitve, ki se nanašajo tudi na njuno bivanje sprejemati s posebno občutljivostjo, pri tem pa upoštevati zlasti morebitne njihove težave, s katerimi bi se morali soočiti zaradi odhoda tožnika iz Republike Slovenije ter trdnost socialnih, kulturnih in družinskih vezi v Republiki Sloveniji in na Kosovu. Pri tem je pomembno ugotoviti, ali tožnikov starejši sin, D.D., rojen ... 6. 2009, obiskuje osnovno šolo in ali tožnikov mlajši otrok, E.E., rojen 2013, obiskuje predšolsko varstvo (vrtec) ter kakšna so njune socialne vezi s sovrstniki v (pred)šolskih ustanovah. Prvostopenjski organ mora pri tej presoji upoštevati tudi 56. člen Ustave in prvi odstavek 3. člena Konvencije ZN o otrokovih pravicah. Gre za splošno pravno načelo, ki pravi, „naj bodo pri vseh dejavnostih v zvezi z otroki, bodisi da jih vodijo državne bodisi zasebne ustanove /.../ sodišča, upravni organi ali zakonodajna telesa, otrokove koristi glavno vodilo.“(2)

17. Če bo prvostopenjski organ v ponovnem postopku ugotovil, da obstoji tožnikovo družinsko življenje v Republiki Sloveniji, bo moral opraviti še drugi obvezni korak, in sicer tehtanje pravno zavarovanih dobrin, ki so v koliziji, skladno z načelom sorazmernosti. Pravica do družinskega življenja ni absolutna pravica in se jo lahko omeji. Skladno s tretjim odstavkom 15. člena Ustave so človekove pravice in temeljne svoboščin omejene samo s pravicami in drugih in v primerih, ki jih določa ustava, vendar morajo biti razlogi varnosti drugih vedno ocenjevani tudi v tesni zvezi z načelom varovanja otrokovih koristi, kadar gre za družinsko življenje med staršem in otrokom(3).

18. Iz izpodbijane odločbe je razvidno, da niti prvostopenjski niti drugostopenjski organ očitno nista pravilno uporabila materialnega prava, zato je bilo tudi nepopolno ugotovljeno dejansko stanje oziroma je obrazložitev nepopolna zaradi napačne uporabe materialnega prava.

19. Po presoji sodišča je iz tožbe, izpodbijane odločbe ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 ter je potrebno zadevo vrniti prvostopenjskemu organu v ponoven postopek, ker je bilo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (1. alineja drugega odstavek 59. člena ZUS-1).

20. V ponovnem postopku bo moral prvostopenjski organ ugotoviti vsa potrebna dejstva v zvezi z dejavniki, ki kažejo na obstoj družinskega stanja in učinkovitost izvrševanja pravice do družinskega življenja in na kateri podlagi družinski člani tožnika bivajo v Sloveniji, pri čemer so upoštevne dejanske (de facto) družinske vezi, tako da so te izkazane z zadostno stabilnostjo (kontinuiranostjo). Če bodo ta pravno relevantna dejstva ugotovljena, pa bo moral prvostopenjski organ uporabiti tudi načelo sorazmernosti (tretji odstavek 15. člena Ustave in drugi odstavek 8. člena MKVČP) in s tega vidika odločiti o dopustnosti morebitnega posega v tožnikovo pravico prek zavrnitve prošnje za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje. Prvostopenjski organ mora izdati nov upravni akt v 30 dneh od prejema sodbe, pri tem je vezan na pravna stališča sodišča, ki zadevajo postopek (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

K II. točki izreka

21. Ker je sodišče ugodilo tožbi in odpravilo izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Glede na to, da je bila zadeva rešena brez glavne obravnave in je tožnika v postopku zastopala pooblaščenka, ki je odvetnica, se tožniku priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), povečano za 22 % DDV tako skupaj znaša 347,70 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika). Plačana sodna taksa za postopek bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/C taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1).

opomba (1) : Odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije opr. št. Up-2/99-11 z dne 15. 3. 2011, odst. 11; sodba in sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. X Ips 316/2013 z dne 20. 12. 2013, odst. 15. opomba (2) : MKOP, Uradni list SFRJ, št. 15/1990, Akt o notifikaciji nasledstva konvencij OZN … Uradni list RS - MP, št. 9/92, Uradni list RS, št. 35/92. opomba (3) : Sodba Upravnega sodišča opr. št. I U 508/2013-9 z dne20. 8. 2014, 22. odst. in odločba Ustavnega sodišča opr. št. Up-690/10-13 z dne 10. 5. 2012, odst. 14.