Jedro

Toženčeva izjava »ima [tožničin invalidni sin] samo pet dni delovne dobe in da mora delati za takšne ter da se je nalašč vrgel pod avto«, ki jo je tožničinemu sinu izrekel vpričo nje, je zavržna in vulgarna do te mere, da ne predstavlja le žalitve invalida, pač pa posega tudi v čustvovanje njegovih najbližjih, in sicer do te mere, da posega v osebno integriteto ob žalitvah navzočega svojca, v konkretnem primeru tožničino.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (1. in 3. točka) potrdi.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

(1) Sodišče prve stopnje je delno ugodilo zahtevku tožnice za plačilo odškodnine. Razsodilo je, da ji mora toženec plačati 500,00 EUR odškodnine zaradi kršitve pravice do duševne integritete (1. tč.). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (2. tč.). Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje pravdne stroške (3. tč.).

(2) Zoper tako odločitev (očitno v zanj neugodnem, torej ugodilnem delu) se je pritožil toženec iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s kasnejšimi spremembami; ZPP). Sodišču prve stopnje očita, da je sledilo tožbenim navedbam, da je toženec 8. 6. 2008 njenemu sinu očital, da »ima samo pet dni delovne dobe in da mora delati za takšne, ter da se je nalašč vrgel pod avto«. Vztraja, da teh besed toženec ni izrekel, ne glede na to pa meni, da v tem ni nič protipravnega. Pritožba izraža dvom v verodostojnost izpovedb prič J. P. in M. V., katerim je sodišče sledilo in navaja, da sodišče neutemeljeno ni sledilo priči H. B. Nadalje meni, da je sodišče prve stopnje prekoračilo tožbeni zahtevek, saj je tožnici prisodilo nekaj, česar sploh ni zahtevala. Tožbeni zahtevek je bil po mnenju pritožnika povsem nespecificiran, pri čemer opozarja, da izpovedba strank ali prič ne more nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage. Tožnica ni nikjer zapisala, da ji je bila zaradi dogodka 8. 6. 2008 kršena osebnostna pravica do duševne integritete. Nadalje pritožba navaja, da dogodek, četudi bi se zgodil, ne predstavlja posega v osebnostno pravico do duševne integritete tožnice, pri čemer se sklicuje na teoretična spoznanja prof. Finžgarja (Osebnostne pravice, SAZU Ljubljana, 1985). Za poseg v pravico do duševne integritete gre samo v primeru, če se žali sramežljivost osebe same in ne drugega. Prvostopenjsko sodišče je pravilno zaključilo, da tožnica ni upravičena zahtevati odškodnine zaradi razžalitve, naslovljenega na njenega sina, vendar je tožbeni zahtevek prekoračilo, ko je odločilo, da je tožnica upravičena do povračila škode, ki jo je utrpela zaradi kršitve duševne integritete, in sicer do pravice do osebnega in družinskega miru. Nadalje pritožba navaja, da je sodišče tudi napačno uporabilo materialno pravo, saj tudi, če bi bila trditvena podlago ustrezna, tožnica s takšnim zahtevkom ne bi mogla uspeti. Škodni dogodek z dne 8. 6. 2008, če bi se res zgodil, ne more predstavljati posega v pravico do duševne integritete tožnice, ampak kvečjemu poseg v pravico do duševne integritete njenega sina. Nadalje pritožba napada v sodbi ugotovljeno vzročno zvezo, kajti meni, da je že prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je imela tožnica duševne težave že pred spornim dogodkom s tožencem in da je glede družinskih razmer izredno občutljiva. Zgolj izpoved, da je pomirjevala uživala že pred dogodkom, ne more pomeniti, da jih je po spornih dogodkih jemala zgolj zaradi škodnih dogodkov samih. Sploh pa bi morala tožnica za dokazovanje vzročne zveze med njenimi zdravstvenimi težavami in škodnimi dogodki predlagati dokaz z izvedencem medicinske stroke, pa tega ni storila in posledično ni dokazala vzročne zveze. Nadalje tožnica ni ponudila nobenega dokaza, da ji je domnevna škoda nastala ravno zaradi tega dogodka. Nepravilna je ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da naj bi vpogled v zdravstveni karton tožnice potrjeval, da so bili tožnici po obravnavanem dogodku predpisana zdravila – zapis se namreč nanaša na dan 20. 6. 2008, ki pa je časovno bližje dogodku, ki se je zgodil 13. 6. 2008, ki je tudi predmet tožbe, vendar je glede tega dogodka sodišče prve stopnje zahtevek zavrnilo. Pritožba napada dosojeno odškodnino tudi po višini ter tudi odločitev o stroških postopka.

(3) Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

(4) Pritožba ni utemeljena.

(5) Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva, od katerih sta odvisni podlaga in višina tožničine odškodninske terjatve. Pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja zato ni podan. Pritožbene navedbe ne zbujajo dvoma v prepričljivo in skrbno obrazloženo dokazno oceno, ki jo pritožbeno sodišče v celoti sprejema. Prvostopenjsko sodišče je v zadostni meri pojasnilo, zakaj je verjelo tožnici in nekaterim pričam, drugim pa ne, česar pritožba ne uspe prepričljivo omajati s pavšalnimi trditvami, da je priča P. zainteresirana za izid pravde, priča V. pa neverodostojna.

(6) Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi pravilno uporabilo materialno pravo. Tudi očitana kršitev postopka ni podana, prav tako ne kakšna od tistih kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče po 2. odst. 350. čl. ZPP paziti po uradni dolžnosti.

(7) Z Ustavo RS (URS) je zagotovljena tudi nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti (integritete), njegove zasebnosti in osebnostnih pravic (35. člen URS).

(8) Splošna osebnostna pravica je okvirna pravica, ki zajema raznovrstne osebnostne pravice, kot so pravica do življenja, zdravja in telesne integritete, do duševne integritete, do osebnega in družinskega življenja itd. (1).

Po presoji pritožbenega sodišča je prišlo do posega v tožničine osebnostne pravice, in sicer v njeno duševno celovitost. Pritožbeno sodišče sprejema dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da so toženčeve besede, ki jih je izrekel tožničinemu sinu vpričo tožnice prizadele tudi njeno duševno celovitost. Prav ima pritožnik (ki sicer uporabi pojem „kvečjemu“ oziroma „le“), da je posegel v pravice tožničinega sina (po presoji pritožbenega sodišča ga je razžalil). Vendar je napačen sklep, da navedeno pojmovno izključuje hkraten poseg tudi v tožničino pravno zavarovano sfero. Spričo ugotovljenih (delno pa neprerekanih in tedaj nespornih) okoliščin je toženec z istim dejanjem neposredno prizadel tudi tožničino osebno integriteto. Z varstvom pravice do osebne integritete se poleg posameznikove svobodne volje varuje tudi njegovo čustvovanje in človeške predstave (človečnost), kar se lahko prizadene ravno z zbujanjem občutkov manjvrednosti, s povzročanjem žalosti, jeze, strahu, ipd. (2).

(9) Ni sporno, da je tožničin sin invalid, ki se je poškodoval v prometni nesreči. Splošno znano je, zato ni treba, da je to predmet posebnih trditev in dokazovanja, da je v takem primeru čustveno močno prizadeta celotna družina hendikepirane osebe in da je to za svojce vsekakor zelo občutljivo področje. Toženčeva izjava »ima [tožničin invalidni sin] samo pet dni delovne dobe in da mora delati za takšne ter da se je nalašč vrgel pod avto«, ki jo je tožničinemu sinu izrekel vpričo nje, je zavržna in vulgarna do te mere, da ne predstavlja le žalitve invalida, pač pa posega v tudi v čustvovanje njegovih najbližjih, in sicer do te mere, da posega v osebno integriteto ob žalitvah navzočega svojca, v konkretnem primeru tožničino. Ob tem je treba imeti v mislih tudi to, da toženec niti ne dokazuje resničnosti tožniku izrečenih žaljivih očitkov.

(9) V zvezi z zgoraj navedenim prvo sodišče ni prekoračilo trditvene podlage tožbe, (še manj pa tožbenega zahtevka). Kršitev razpravnega načela zato ni podana. Tožnica je kršitev pravice (toženčevo ravnanje) v tožbi in pripravljalni vlogi v zadostni meri opisala, kar je omogočilo zgoraj nanizane pravne zaključke. Sodišče pozna pravo, zato ne moti, če tožnica kršitve svojih pravic ni pravilno imenovala, niti če je to (delno) storilo (tudi) prvo sodišče. Z izvedbo dokazov (zlasti tožničinega zaslišanja) sodišče prva stopnje tožničinih trditev tudi ni nadomestilo, pač pa je le bolj podrobno ugotovilo zatrjevana dejstva, (ki so delno hkrati tudi pravni pojmi (3)).

(10) Vzročna zveza med tožničinimi zdravstvenimi težavami psihične narave in obravnavanim dogodkom je nepomembna, saj tožnica ne zahteva odškodnine za duševne bolečine zaradi njenih okrnjenih življenjskih aktivnosti. Dokaz z izvedencem zato ni bil potreben. Prvostopenjsko sodišče je okoliščino, da je tožnica po dogodku (nepomembno je, ali nekaj dni preje ali kasneje) iskala psihiatrično pomoč (ob ugotovitvi, da jo je sicer tudi že pred tem) povsem primerno ocenilo, in sicer le v podkrepitev ugotovljene intenzivnosti njene čustvene prizadetosti. Sploh pa je kakršnokoli razpravljanje o tožničinih predhodnih psihičnih težavah v povezavi s prizadetostjo njene integritete zaradi ravnanja toženca odveč, saj je odgovorna oseba dolžna sprejeti oškodovanca takšnega, kot je (4).

(11) Prisojeni znesek odškodnine 500,00 EUR za tožničine duševne bolečine zaradi posega v njene osebnostne pravice ni pretiran in v celoti ustreza predpisanim kriterijem iz 179. čl. Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 97/07 – UPB-1).

(12) Neutemeljena je tudi pritožba v delu, ko izpodbija odločitev o stroških. Izkazalo se je, da je toženec tožnici v celoti odgovoren za nastalo škodo (v zvezi z enim od dogodkov, ki jih v tožbi opisuje), tožničin uspeh po višini zahtevka pa je 12,5 %. Glede na okoliščine primera, višino dosojene odškodnine in obseg nastalih stroškov, je v skladu z 2. odst. 154. čl. ZPP pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da krije vsaka stranka svoje stroške prvostopenjskega postopka.

(13) Pritožbeni razlogi, ki sta jih uveljavlja toženec, torej niso podani, zato je sodišče druge stopnje njegovo pritožbi zavrnilo in na podlagi 353. čl. ZPP v izpodbijanem delu potrdilo prvo sodbo.

(14) Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 1. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 154. čl. istega zakona. Ker toženec s pritožbo ni uspel, ni upravičen do povračila svojih pritožbenih stroškov.

(1) Primerjaj sodbo VS RS II Ips 276/2009 in mnoge druge.

(2) Glej več A. Finžgar, Osebnostne pravice, str. 137, SAZU, Ljubljana 1985, primerjaj tudi odločbo US Up-32/94, cit. v Komentar Ustave Republike Slovenije, L. Šturm, (ur.) , str. 381-382. (3) Izčrpnejše o vprašanju, kdaj je kot trditev dopustno uporabljati tudi določene pravne pojme, glej N.Betetto, Razlikovanje med nesklepčno in nepopolno tožbo, Podjetje in delo 6-7/2009, str. 1644 - 1648. (4) Za izčrpnejše razloge glej N. Plavšak, Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2003, , 1. knjiga, str. 707 in nasl. ter tam navedeno nadaljnjo znanstveno literaturo.