Jedro

Za utemeljitev ustavne pritožbe ne zadošča nestrinjanje tožnika z dejanskimi ugotovitvami, z uporabo materialnega in procesnega prava s strani sodišč, kolikor ti očitki ne posegajo na področje človekovih pravic.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je bila zavrnjena prošnja tožnika za pravno svetovanje in zastopanje v zvezi z ustavno pritožbo zoper sodbo Okrožnega sodišča v Kranju, I P 427/2011 z dne 26. 3. 2013, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, II Cp 1608/2013 z dne 6. 11. 2013 in v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča RS, II Ips 110/2014 z dne 26. 11. 2015. 2. Tožena stranka v izpodbijani odločbi navaja, da je tožnik 16. 2. 2016 vložil prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) v zvezi z vložitvijo ustavne pritožbe. Dne 16. 2. 2016 je tožena stranka tožnika pozvala na dopolnitev prošnje za dodelitev BPP in sicer, da natančno opredeli oz. navede katere človekove pravice naj bi mu bile kršene v predmetnem sodnem postopku in na kakšen način naj bi mu bile kršene, ter da za svoje navedbe po potrebi predloži ustrezna dokazila. Dne 23. 2.2016 je tožena stranka prejela tožnikovo dopolnitev, iz katere izhaja, da tožnik v ustavni pritožbi želi uveljavljati kršitev pravice do enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS), pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave RS) in pravice do povračila škode (26. člen Ustave RS). V nadaljevanju iz tožnikove dopolnitve izhaja, da naj bi bile navedene človekove pravice kršene, ker se je tako sodišče prve stopnje, kot tudi sodišče druge stopnje postavilo na stališče, da tožnik ni podal ustreznih navedb glede podanih predpostavk za uveljavljanje odškodninske odgovornosti tožene stranke, t.j. protipravnosti njenega ravnanja in posledično ni odločalo oz. ugotavljalo drugih predpostavk odškodninske odgovornosti tožene stranke. Sodišče prve in druge stopnje sta po mnenju tožnika nepravilno ugotovili, da so trditve o protipravnem ravnanju tožene stranke nekonkretizirane in posplošene, saj jih je v vlogah konkretno navedel, predložil pa je tudi listinsko dokumentacijo, iz katere naj bi izhajala protipravna ravnanja tožene stranke. Kolikor pa je sodišče menilo, da trditvena podlaga glede očitanih protipravnih ravnanj ni zadostna oz. da listinska dokumentacija predlaga le dokaze, bi moralo tožnika v okviru materialno-procesnega vodstva pozvati, da svoje navedbe dopolni in konkretizira v zato postavljenem roku. Ker sodišče tega ni storilo, je po mnenju tožnika kršilo določbo 285. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). S tem je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) in posledično kršilo zatrjevane človekove pravice.

3. Tožena stranka se je pri svoji odločitvi oprla na ugotovitve Vrhovnega sodišča RS, ki je v obravnavani zadevi odločalo v sodbi II Ips 110/2014 z dne 26. 11. 2015. Tudi v postopku pred Vrhovnim sodiščem RS tožnik ni izkazal specifičnih kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Tožnik je po pooblaščenem odvetniku v postopku revizije uveljavljal enake kršitve, ki jih želi, kot kršitve človekovih pravic, sedaj uveljavljati v postopku ustavne pritožbe. Vrhovno sodišče RS je v obrazložitvi sodbe II Ips 110/2014 z dne 26. 11. 2015 navedlo, da je protipravnost ravnanja ena izmed predpostavk civilnega delikta, zaključek o protipravnosti pa predstavlja pravni zaključek oz. kvalifikacijo določenega ravnanja. Za tak zaključek mora stranka navesti ustrezne trditve in zanj ponuditi dokaze. Vrhovno sodišče RS je tudi ugotovilo, da tej zahtevi, v predmetnem odškodninskem postopku, ni bilo zadoščeno. Prosilec oz. tožnik "številnih ravnanj organov tožene stranke" oz. zatrjevanih protipravnih ravnanj ni konkretno navedel, zato očitek protipravnosti ostaja posplošen in pavšalen. Glede očitka odsotnosti materialno procesnega vodstva pa Vrhovno sodišče RS navaja, da so tudi stranke dolžne ravnati skrbno in s svojim aktivnim ravnanjem prispevati k kakovostnejšemu sodnemu varstvu ter k racionalnemu in čimprejšnjemu zaključku postopka, tožnikovega ravnanja v predmetnem pravdnem postopku pa ni mogoče šteti, kot skrbnega. Konkretizacija protipravnosti z opredelitvijo posameznih ravnanj organov tožene stranke ni tako zahtevna naloga, da je tožnik v času, ki ga je imel na voljo, ne bi zmogel. Sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 285. členom ZPP, niti po 8. točki drugega ostavka 339. člena ZPP, ko tožniku ni dalo dodatnega roka za dopolnitev tožbe oz. naroka ni ponovno prestavilo. Tožba predstavlja glavno ter samostojno procesno dejanje tožnika, zato morajo biti vse navedbe, na katere tožnik opira svojo zahtevo za sodno varstvo, razvidne že iz tožbe. V obravnavanem primeru, ko protipravna ravnanja tožene stranke niso konkretizirana, pa je sklicevanje na dokumentacijo povsem neprimerno. Od sodišča namreč ni mogoče pričakovati, da bo samo v obširni dokumentaciji iskalo in izluščilo, katera dejstva bi utegnila biti relevantna za odločitev v sporu. Glede na obrazloženo je tožena stranka po pregledu dokumentacije v spisu in v okviru zatrjevanih kršitev človekovih pravic, ki izhajajo iz tožnikove dopolnitve prošnje za dodelitev BPP, ugotovila, da dodelitev BPP za sestavo in vložitev ustavne pritožbe tožniku ne bi bila v skladu z 24. členom Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), saj nima verjetnih izgledov za uspeh, ter da je pričakovanje prosilca v nasprotju z dejanskim stanjem stvari in pravno podlago. Tožnikov zahtevek za dodelitev BPP za sestavo in vložitev ustavne pritožbe v zvezi z navedenim pravdnim postopkom je tako nerazumen v smislu 24. člena ZBPP.

4. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da protestira zoper odločbo in ravnanje Upravnega sodišča RS (pravilno: Okrožnega sodišča v Ljubljani – opomba sodišča). Prosi, da se mu dodeli BPP, da se upravni spor pravilno pravno popravi. Toženi stranki očita, da napačno ugotavlja, da ni izgledov za uspeh, za kar pa ne navede tehtnih argumentov. Brez možnosti do odvetnika je tožniku prikrajšano pravično in pošteno sojenje. Zato nobena odločba ali sklep ali sodba ne more biti zakonita. Toženi stranki očita, da razlaga svoje argumente brez osnove in dokazne podlage, kar mu povzroča stisko. Očita kršitev Ustave RS in Evropske konvencije za človekove pravice (v nadaljevanju EKČP). Tožnik je prejemnik socialne podpore in prosi tudi za oprostitev sodnih stroškov in sodnih taks.

5. Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise, v odgovoru na tožbo pa vztraja pri svoji odločitvi in razlogih zanjo.

6. Tožba ni utemeljena.

7. V obravnavani zadevi je sporno, ali je zakonita odločitev tožene stranke, da se zavrne tožnikova prošnja za dodelitev BPP za pravno svetovanje in zastopanje v zvezi z vložitvijo ustavne pritožbe zoper sodbo Okrožnega sodišča v Kranju I P 427/2011 z dne 26. 3. 2013, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1608/2013 z dne 6. 11. 2013 in v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips110/2014 z dne 26. 11. 2015. Sodišče se strinja z razlogi, s katerimi tožena stranka utemeljuje, zakaj meni, da v konkretni zadevi ni izpolnjen objektivni pogoj za dodelitev BPP iz 24. člena ZBPP. Obrazložitev izpodbijane odločbe je po presoji sodišča glede na vsebino tožnikove prošnje za dodelitev BPP ustrezna, saj je tožena stranka vsebinsko celovito presodila vse navedbe v vlogi in dopolnitvi vloge tožeče stranke, ki so za odločitev v zadevi relevantne.

8. Pogoji za vložitev ustavne pritožbe so določeni v členih 50. do 53. Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS). Po prvem odstavku 50. člena ZUstS se ustavna pritožba lahko vloži zaradi kršitve človekove pravice ali temeljne svoboščine zoper posamični akt, s katerim je državni organ, organ lokalne skupnosti ali nosilec javnih pooblastil odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika ali pravne osebe. Vendar je to mogoče storiti šele, ko so bila v zadevi izčrpana vsa notranja pravna sredstva (prvi odstavek 51. člena ZUstS). Vložiti jo je treba 60 dni od dneva vročitve posamičnega akta zoper katerega je mogoča ustavna pritožba.

9. Tožena stranka je v predmetnem postopku odločila na podlagi določbe 24. člena ZBPP, ki jo je po presoji sodišča tudi pravilno uporabila. Pri presoji pravilnosti in zakonitosti dodelitve BPP se kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva v zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev BPP. Tožnik v tožbi, svoji vlogi za dodelitev BPP, v dopolnitvi vloge za dodelitev BPP, razen pavšalnega sklicevanja na kršitve njegovih ustavnih pravic: enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS), pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave RS) in pravice do povračila škode (26. člen Ustave RS), ni nobenih kršitev ustavnih pravic konkretno in določno zatrjeval. Zato odločitev tožene stranke ni mogla biti drugačna. Še zlasti to velja ob upoštevanju določila 22. člena Ustave RS, ki določa, da je vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi organi, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Ta določba vsebinsko pomeni, da sodišče ali drug organ ne sme obravnavati stranke neenakopravno tako, da bi v njeni zadevi odločal drugače, kot sicer redno odloča v drugih postopkih (glej sodbo Upravnega sodišča RS I U 1304/2014 z dne 16. 9. 2014). Posplošenega zatrjevanja, da so tožniku bile kršene njegove ustavne pravice v postopku, ker se tožnik ne strinja z odločitvijo sodnih organov, pa ni mogoče opredeliti kot kršitve ustavnih pravic oziroma Ustave RS (sodba Upravnega sodišča RS I U 503/2015 z dne 8. 4. 2015). Povedano drugače, za utemeljitev ustavne pritožbe ne zadošča nestrinjanje tožnika z dejanskimi ugotovitvami, z uporabo materialnega in procesnega prava s strani sodišč, kolikor ti očitki ne posegajo na področje človekovih pravic.

10. Sodišče se ne opredeljuje do pavšalnih tožbenih navedb, da so vse odločitve tožene stranke nepravilne, češ da ne temeljijo na zakoniti pravni podlagi, ter da kršijo Ustavo RS ter EKČP, ker so te navedbe nekonkretizirane. Tožena stranka je namreč dovolj jasno pojasnila, zakaj tožnik nima v obravnavani zadevi izgleda za uspeh. Zato sodišče tudi ne more slediti tožbeni navedbi, da tožena stranka razlaga svoje argumente brez osnove in dokazne ocene. Za dodelitev BPP pa samo po sebi še ne zadostuje zgolj izpolnjevanje finančnega pogoja, to je, da prosilec nima dovolj sredstev za plačilo storitev odvetnika, ampak mora biti hkrati izpolnjen tudi vsebinski pogoj iz 24. člena ZBPP, to je, da ima posamezna zadeva, v zvezi s katero prosilec uveljavlja odobritev BPP izglede za uspeh, kot je med drugim pravilno pojasnila že tožena stranka.

11. Glede tožbenih navedb v zvezi z zatrjevanim slabim finančnim stanjem tožnika, ki je v obravnavani zadevi sicer izkazano, to samo po sebi še ne daje pravice do dodelitve BPP, ampak mora prosilec v skladu z določbami ZBPP za odobritev BPP kumulativno izpolnjevati vse predpisane zakonske pogoje. To pomeni, da mora prosilec za odobritev zaprošene BPP kumulativno izpolnjevati tako premoženjski oziroma finančni, kakor tudi objektivni pogoj iz 24. člena ZBPP. Da se BPP ne dodeli že zgolj ob upoštevanju prosilčevega finančnega položaja, izhaja iz določila prvega odstavka 24. člena ZBPP, po katerem se mora pri presoji za dodelitev BPP upoštevati tudi okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo, predvsem pa, da zadeva ni očitno nerazumna, oziroma, da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh in da je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno ekonomski položaj, oziroma, da je pričakovani izid zadeve zanj ali njegovo družino življenjskega pomena. Glede na navedeno, je brez podlage v citiranem materialnem predpisu (prvi odstavek 24. člena ZBPP) tožnikovo pričakovanje, da mu bo kot prejemniku denarne socialne pomoči avtomatično dodeljena BPP. Z določbo prvega odstavka 1. člena ZBPP je opredeljen tudi namen zakonodajalca, ki je v uresničevanju pravice do sodnega varstva po načelu enakopravnosti, upoštevajoč socialni položaj osebe, ki brez škode za svoje preživljanje in preživljanje svoje družine te pravice ne bi mogla uresničevati. Iz navedenega izhaja, da je namen ZBPP, da se omogoča uresničitev pravice do sodnega varstva tudi osebam, ki tega zaradi svojega slabega finančnega položaja sicer ne bi mogle doseči oziroma storiti. To pa ne gre avtomatično, temveč zgolj ob hkratnem izpolnjevanju vseh predpisanih zakonskih pogojev, opredeljenih v določilih ZBPP, torej tudi pogojev iz 24. člena ZBPP, kot je pravilno navedla že tožena stranka v svoji obrazložitvi.

12. Po povedanem sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbo zavrnilo.

13. Glede predlagane oprostitve plačila sodnih taks pa sodišče tožniku pojasnjuje, da se po 10. členu Zakona o sodnih taksah (ZST-1) v postopkih o dodelitvi BPP taksa ne plača, zato sodišče v tovrstnih postopkih posebej ne odloča o predlogih za oprostitev plačila sodnih taks.