Jedro

Za vsako leto dela v organizaciji oz. pri delodajalcu, ki je podlaga za izračun višine odpravnine po 36. f členu ZDR (Ur.l. RS št. 14/90, 5/91, 71/93), je treba upoštevati vse delavčeve zaposlitve pri delodajalcu, pri katerem je postal trajni presežek, tudi če je šlo za prekinjeno delovno dobo.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka izplačati tožeči stranki znesek 56.033,00 SIT iz naslova odpravnine z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 13.7.1994 dalje do plačila, zakonite zamudne obresti od izplačane odpravnine in sicer od zneska 391.141,00 SIT od 13.7.1994 do 20.9.1994 ter od zneska 195.571,00 SIT od 21.9.1994 do 30.10.1994, ter znesek 39.088,00 SIT iz naslova regresa za letni dopust z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneska 19.544,00 SIT od 20.9.1994 do plačila in od zneska 19.544,00 SIT od 18.10.1994 dalje do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo.

Kar zahteva tožeča stranka več se zavrne.

Tožena stranka sama trpi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožena stranka zaradi pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek tožnika glede odpravnine zavrne oz. podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v dopolnjen postopek. Tožena stranka v pritožbi izrecno izpodbija razlogovanje sodišča prve stopnje, da se pri odpravnini upošteva vsa delovna doba pri delodajalcu, čeprav so bile vmes prekinitve delovnega razmerja.

Po mnenju tožene stranke je treba določilo zakona glede upoštevanja delovne dobe pri izplačilu odpravnine tolmačiti tako, da se upošteva le neprekinjena zaposlitev pri istem delodajalcu, kar tožena stranka utemeljuje tudi s tem, da je pogoj za odpravnino vsaj 2-letna neprekinjena zaposlitev pri istem delodajalcu. Tako sploh ne bi mogla biti upoštevana delovna doba tožeče stranke v času od 26.2. do 12.7.1968, saj je bil zaposlen le nekaj mesecev in tako ni izpolnil osnovnega pogoja, to je neprekinjene dveletne zaposlitve.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenega pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava, po uradni dolžnosti pa je pazilo na obstoj absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka po 2. odst. 354. člena ZPP, na katere mora pritožbeno sodišče paziti, ko preizkuša sodbo sodišča prve stopnje in ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno odločilo. Po 36. f členu Zakona o delovnih razmerjih (Ur.l. RS št. 14/90, 5/91, 71/93) mora organizacija oz. delodajalec izplačati delavcu, ki je zaposlen v organizaciji oz. pri delodajalcu najmanj 2 leti, odpravnino v višini najmanj polovice njegove povprečne plače v zadnjih treh mesecih, za vsako leto dela v organizaciji oz. pri delodajalcu. Za uporabo omenjenega zakonskega določila je pomembna delovna doba v organizaciji, ki ni nujno neprekinjena. Pravica delavca - kateremu ni mogoče trajno zagotoviti dela v organizaciji in mu zato preneha delovno razmerje - do odpravnine temelji na njegovih prispevkih iz dela v vsem času trajanja njegovega delovnega razmerja pri delodajalcu. Delavcu pripada odpravnina v višini določeni s 3. odst. 36. f člena Zakona o delovnih razmerjih za vsako leto dela v organizaciji oz. pri delodajalcu, četudi je bila delovna doba prekinjena. Če bi bila odločilna zgolj neprekinjena delovna doba, bi moral zakonodajalec to omejitev nujno poudariti v zakonskem besedilu, kar pa ni bilo storjeno. Zakon določa kot edini pogoj za pridobitev pravice do odpravnine le, da je delavec zaposlen pri delodajalcu, pri katerem je postal trajni presežek, najmanj dve leti. Povprečje delavčeve plače v zadnjih treh mesecih in leta dela v organizaciji oz. pri delodajalcu pa predstavljata zgolj osnovo za izračun višine odpravnine. Zato je neutemeljena pritožbena navedba, da se pri tožniku ne sme upoštevati delovna doba v času od 26.2. do 12.7.1968, ker je bil zaposlen le nekaj mesecev in s tem ni izpolnil osnovnega pogoja, to je neprekinjeno dvoletno zaposlitev. Osnovni pogoj dveletne zaposlitve je bistven glede zaposlitve pri zadnjem delodajalcu. Zato je zahtevek tožnika, ki je dosegel pri udeleženi toženi stranki 28 let, 7 mesecev in 26 dni skupne delovne dobe, pa čeprav s prekinitvijo v letih 1967 in 1969 utemeljen, saj mu ob upoštevanju delovne dobe v celoti, tudi prekinjene, pripada taka odpravnina, kot jo je priznalo sodišče prve stopnje.

Iz navedenih razlogov in v skladu z določbo 368. člena ZPP je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.