Jedro

Odgovornost države za ravnanje njenega organa je krivdna. Tudi v konkretni zadevi bi tožnik tako moral izkazati kršitve v smislu namerno oziroma zavestno napačnega ravnanja organa oziroma v smislu namerno ali zavestno napačne materialnopravne razlage predpisa. Tožniku tega ni uspelo.

Izrek

Pritožba se zavrne in sodba v izpodbijanem zavrnilnem delu, potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 15 dni plačati 5.141,07 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 9. 2012 dalje do plačila; zavrnilo pa tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati škodo zaradi nezmožnosti uporabe lastnega vozila v znesku 21.190,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 5. 2012 dalje do plačila, v roku 15 dni, obresti zaradi odvzema vozila v znesku 10.321,17 EUR, stroške sestave izvedeniškega mnenja v znesku 360,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 8. 2012 dalje do plačila, v roku 15 dni; odločilo, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 800,48 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper zavrnilni del sodbe je tožnik vložil pravočasno pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo „spremeni oziroma razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje“. Navaja, da uveljavlja odškodninski zahtevek zaradi nezakonitega rubeža in nezakonitega odločanja o ugovoru tretjega ter zaradi neskrbne hrambe zarubljenega vozila. Napačno je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek iz naslova nezakonitega rubeža in odločanja o ugovoru tretjega. Priča J. K. je v pisni izjavi pojasnil, da je že ob rubežu dejal, da je bil avto prodan tožniku, dejstvo, da je opustil podati pripombe na zapisnik je pripisati zgolj njegovi pravni laični naravi. Izpostavlja odločbo IV U 329/2009 in dejstvo, da je sodišče ugotovilo lastninsko pravico na osnovi enakih listin kot so bile predložene toženi stranki v upravnem postopku. Tožnik je toženi stranki predložil tudi potrdilo o registraciji vozila, kar je ta štela kot neutemeljena dokazila zaradi neobstoja poslovnega dogodka v računovodski dokumentaciji prodajalca. Zakon o motornih vozilih določa, da je potrebno vlogi za registracijo vozila priložiti dokaz o lastništvu vozila. Dokazila, ki jih je predložil k ugovoru tretjega so javne listine, zato se je dokazno breme glede njihove verodostojnosti prevalilo na toženo stranko. Ob zasegu vozila je uslužbenec tožene stranke prejel le plastični ključek, saj je imel oba originala ključev tožnik, od J. K. tudi ni prejel originalne dokumentacije. Davčni organ bi vozilo lahko vrnil tožniku, hkrati pa zabeležil na prometnem dovoljenju prepoved odtujitve vozila. Nezmožnost uporabe motornega vozila ga opravičuje do povračila škode, saj se je škoda „kristalizirala v spremembi vsakodnevnega življenjskega ritma.“ Predstavlja zmanjšanje življenjskih aktivnosti. Sicer pa je bil rubež poseg v pravico uporabe stvari, ki je komponenta lastninske pravice in gre za neupravičen poseg v osebnostno pravico – pravico do zasebne lastnine, tožnik pa je zaradi tega trpel duševne bolečine.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik je zoper državo vložil odškodninsko tožbo zaradi škode, ki mu je nastala, zaradi (po njegovem) nezakonitega rubeža osebnega vozila in zmotne odločitve upravnega organa o njegovem ugovoru (ugovoru tretjega) ter zaradi neskrbne hrambe zarubljenega vozila. Tožbenemu zahtevku v zvezi s hrambo vozila je sodišče prve stopnje ugodilo, v preostalem delu pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločitev je, tudi v zavrnilnem delu, materialnopravno pravilna.

6. Vsakdo ima pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil, s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja (26. člen Ustave RS). V skladu z ustaljeno sodno prakso se uporabljajo tudi natančneje razdelana določila o odgovornosti pravnih oseb iz 147. in 148. člena Obligacijskega zakonika – OZ. Poleg predpostavk iz 26. člena Ustave morajo biti tako podane tudi druge splošne predpostavke odškodninske odgovornosti.

7. Odgovornost države za ravnanje njenega organa je krivdna(1). Tudi v konkretni zadevi bi tožnik tako moral izkazati kršitve v smislu namerno oziroma zavestno napačnega ravnanja organa oziroma v smislu namerno ali zavestno napačne materialnopravne razlage predpisa.(2) Tožniku tega ni uspelo.

8. V postopku davčne izvršbe zoper davčnega dolžnika J. K. je bil opravljen rubež osebnega vozila (Audi A8 3,0 TDI, letnik 2008). Pravilno je sodišče prve stopnje ugotovilo, da iz rubežnega in cenilnega zapisnika z dne 2. 7. 2009, ki je bil sestavljen v navzočnosti davčnega dolžnika (priloga B8) in ki je javna listina (katere pravilnosti v njej vsebovanih podatkov tožniku ni uspelo izpodbiti), izhaja, da ta ni nasprotoval rubežu vozila in je rubežni in cenilni zapisnik tudi podpisal. Davčni dolžnik torej ni zatrjeval in ne izkazoval, da je vozilo last tretje osebe (prvi odstavek 182. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP–2). Zarubiti se smejo premičnine, ki so v lasti oziroma posesti dolžnika (181. člen ZDavP–2). Vozilo se je nahajalo v poslovnem prostoru (v salonu za prodajo vozil) davčnega dolžnika, bilo je torej v njegovi posesti in ker ni bilo niti zatrjevano, da je vozilo last tretje osebe, v ravnanju organa, ki je opravil rubež vozila, ni bilo ničesar protipravnega (179., 181. člen ZDavP–2).

9. Tretji, tožnik D. S., je zoper sklep o davčni izvršbi na premičnine dne 16. 7. 2009 vložil ugovor tretjega (prvi odstavek 158. člena ZDavP–2). Davčni organ je ugovor zavrnil in ga napotil, da v 8 dneh od vročitve sklepa pri sodišču vloži tožbo zoper davčni organ, da je davčna izvršba na vozilo nedopustna (drugi odstavek 158. člena ZdavP–2). Tretji (tožnik) je tožbo vložil, prodaja zarubljenega vozila je bila zadržana do zaključka postopka pred sodiščem. S tožbo je tožnik uspel in vozilo mu je bilo po pravnomočnosti sodbe, vrnjeno. Tudi v ravnanju organa, ki je postopalo po drugem odstavku 158. člena ZdavP–2 ni bilo ničesar protipravnega. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je bila odločitev materialnopravno pravilna, pa četudi temu ne bi bilo tako, materialno nepravilno odločanje (davčnih) organov samo po sebi še ni protipravno ravnanje. Tožnik bi moral izkazati še kršitve, ki bi bile zavestne, namerne in očitne, v smislu nerazumnega odstopanja od jasnih določb materialnega prava in uveljavljene prakse, ali napake, ki so povsem zunaj okvira pravno še dopustnega dejanja (v smislu arbitrarnosti oziroma izdaje odločbe zunaj kakršnegakoli z zakonom predvidenega postopka).(3) Kaj takšnega tožnik ni niti zatrjeval niti izkazal. 10. V ugovoru (priloga A4) je tretji (tožnik) zatrjeval, da ima na osebnem vozilu lastninsko pravico, da je dolžnik kupil poškodovano osebno vozilo, ki ga je popravil in ko je bilo vozilo popravljeno je dolžnik tretjemu dne 5. 6. 2009 izstavil račun, ki ga je šteti kot sklenitev prodajne pogodbe. Kot dokaz je priložil „listine, ki dokazujejo nakup poškodovanega vozila, specifikacijo materiala za popravilo karamboliranega vozila in račun z dne 5. 6. 2009“. Četudi je račun šteti za pravni posel v smislu določbe 40. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ), pa tretji v ugovoru ni niti zatrjeval, da mu je bilo vozilo tudi izročeno. Po določbi 60. člena SPZ se namreč lastninska pravica na premičnini pridobi z njeno izročitvijo v posest pridobitelja. Upoštevaje, da je bilo vozilo v trenutku rubeža v posesti davčnega dolžnika, ki ni niti zatrjeval, da bi bilo vozilo v lasti tretje osebe(4), da v poslovnih knjigah dolžnika plačilo osebnega vozila ni bilo knjiženo, je davčni organ utemeljeno ocenil, da tretji pravice, ki bi preprečevala izvršbo, ni niti verjetno izkazal (drugi odstavek 158. člena ZDavP–2). Odločitev je bila materialnopravno pravilna, kot rečeno, pa tudi če ne bi bila, to samo po sebi še ne pomeni protipravnega ravnanja organa, če tožnik ne izkaže tudi kršitev, ki bi bile zavestne, namerne in očitne. Da bi v postopku davčne izvršbe prišlo do takšnega ravnanja davčnega organa, tožnik ni, kot rečeno, niti zatrjeval. 11. Ker torej v ravnanju davčnega organa ni bilo prav ničesar protipravnega, je sodišče prve stopnje že iz tega razloga tožbeni zahtevek v tem obsegu pravilno in zakonito zavrnilo (131. člen v zvezi s 148. členom OZ).

12. Pritožbeno sodišče je glede na povedano pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo v izpodbijanem zavrnilnem delu potrdilo (353. člen ZPP). Glede na razloge za odločitev, na ostale pritožbene navedbe ni odgovarjalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

13. Glede na neuspeh s pritožbo, tožnik sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP), odločitev o tem je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe. Tožena stranka stroškov odgovora na pritožbo ni priglasila, zato pritožbeno sodišče o njih ni odločalo.

(1) Primerjaj sodbo VS RS II Ips 110/2012. (2) Primerjaj sodbo VS RS III ips 5/2014. (3) Primerjaj sodbo VS RS III Ips 5/2014. (4) Zatrjeval je celo, da vozilo prodaja preko spleta, kjer se je oglas nahajal še 10. 7. 2009 (primerjaj sodbo Upravnega sodišča RS, priloga B16).