Jedro

Storilec izpodbija odločitev sodišča prve stopnje zato, ker se ne strinja, da je zapeljal skozi rdečo luč v križišču ter v zvezi s tem zatrjuje, da policista s kraja in smeri, kjer sta stala, to sploh nista mogla videti. Zatrjuje, da je bila v vozilu sopotnica, ki jo v pritožbi tudi predlaga za pričo. S takimi navedbami storilec povsem jasno napada verodostojnost izpovedb zaslišanih prič, s tem pa dokazno oceno, ki je del ugotovljenega dejanskega stanja, to pa glede na določbo drugega odstavka 66. člena ZP-1 ni dovoljen pritožbeni razlog.

Izrek

I.Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se izpodbijana sodba potrdi.

II.Storilec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka - sodno takso v znesku 135,00 EUR v roku in na način, kot bo določeno v pozivu prekrškovnega organa.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo zavrnilo storilčevo zahtevo za sodno varstvo (ZSV) kot neutemeljeno ter odločilo, da je storilec dolžan plačati sodno takso v znesku 90,00 EUR.

2.Zoper sodbo se pritožuje storilec, ker se z njo ne strinja in je odraz nepoštenega sojenja. Pritožbenih razlogov po 154. členu ZP-1 izrecno ne navaja, vsebinsko pa zatrjuje, da je zgolj obvozil voznico, ki se je nepričakovano ustavila pri rumeni luči. Predlaga ugoditev pritožbi.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.V predmetni zadevi je prekrškovni organ s PN z dne 20. 5. 2022 storilca spoznal za odgovornega storitve prekrška po desetem odstavku 99. člena ZPrCP, pri tem pa v opisu dejanja prekršek konkretiziral z očitki, da je storilec tega ob 08.44 uri kot voznik osebnega avtomobila v naselju Šmarje pri Jelšah z vozilom zapeljal skozi rdečo luč in pri tem celo obvozil voznico, ki se je pred tem pri rdeči luči že ustavila.

5.Sodišče prve stopnje je ob zatrjevanju storilca v ZSV, da je sicer obvozil voznico, ki se je ustavila pri rdeči luči, vendar s tem ni nikogar ogrožal, saj je promet tekel počasi in v strnjeni koloni in tudi voznica se je nato zapeljala za njim skozi rdečo, dopolnilo dokazni postopek, zaslišalo storilca in policista, ki sta prekršek zaznala, ter pri tem z gotovostjo ugotovilo, (-) da je storilec pripeljal do semaforja, ko je pred njim pri rdeči luči stalo eno vozilo, (-) da je storilec po levi strani obvozil to vozilo v trenutku, ko je bila prižgana rdeča luč.

6.Po desetem odstavku 99. člena ZPrCP se z globo 250 EUR in stransko sankcijo 3 kazenskih točk kaznuje voznik, ki ravna v nasprotju z določbo 1. točke prvega odstavka tega člena, ki določa, da rdeča luč pomeni prepovedano vožnjo vozil oziroma hojo pešcev.

7.Sodišče prve stopnje glede na izvedeni dokazni postopek tako ni podvomilo v to, da je storilec zapeljal skozi rdečo luč, saj sta navedeno skladno potrdila oba zaslišana policista, ki sta prekršek neposredno zaznala in ki sta zaradi zaznanega za storilcem tudi zapeljala in ga ustavila. Ker sodbe o ZSV ni dovoljeno izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 66. člena ZP-1), je pritožbeno sodišče na take ugotovitve prvostopenjskega sodišča in sprejeto dokazno oceno, ki po prepričanju pritožbenega sodišča ni pomanjkljiva, temveč je logična in natančna, vezano. Pritožbeno sodišče tako v okviru pritožbenega postopka zoper sodbo o zahtevi za sodno varstvo presoja le, ali je glede na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, le-to pravilno uporabilo materialne določbe ZP-1 ter določbe predpisa, ki določa prekršek, ali je pri tem storilo kakšno bistveno kršitev določb postopka ter ali je pravilno odmerilo sankcijo za storjeni prekršek.

8.Kot je razvidno iz pritožbenih navedb, storilec izpodbija odločitev sodišča prve stopnje zato, ker se ne strinja, da je zapeljal skozi rdečo luč v križišču ter v zvezi s tem zatrjuje, da policista s kraja in smeri, kjer sta stala, to sploh nista mogla videti. Zatrjuje, da je bila v vozilu sopotnica, ki jo v pritožbi tudi predlaga za pričo. S takimi navedbami storilec povsem jasno napada verodostojnost izpovedb zaslišanih prič, s tem pa dokazno oceno, ki je del ugotovljenega dejanskega stanja, to pa glede na določbo drugega odstavka 66. člena ZP-1 ni dovoljen pritožbeni razlog. Pritožbeno sodišče zato teh pritožbenih navedb vsebinsko ne more presojati. Zgolj v pojasnilo zakonitosti postopka, v zvezi katerega pritožnik pavšalno navrže očitek, da je bil nepošten, pa pritožbeno sodišče dodaja, da iz listin spisa ne izhaja, da bi bila v vozilu storilca, ki sta ga policista na kraju prekrška ustavila, tudi sopotnica, prav tako tega storilec ni zatrjeval oziroma jo predlagal za pričo pred sodiščem prve stopnje.

9.Glede na navedeno in v odsotnosti kršitev, na katere v skladu s 159. členom ZP-1 pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo storilca kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

10.Ker storilec s pritožbo ni uspel, mu je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 147. člena ZP-1 ter tar. št. 8132 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) naložilo v plačilo stroške pritožbenega postopka - sodno takso v znesku 135,00 EUR, ki jih je dolžan plačati v roku in na način kot bo določeno v pozivu prekrškovnega organa.

Zveza:

Zakon o pravilih cestnega prometa (2010) - ZPrCP - člen 99, 99/10 Zakon o prekrških (2003) - ZP-1 - člen 66, 66/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.