Jedro

Pristne valutne terjatve med rezidenti so prepovedane (1. odst. 18. člena Zakona o deviznem poslovanju, Ur. list RS, št. 23/99-52/2002).

Dogovor pogodbenih strank o nedoločenem številu denarnih enot v domači valuti po tečaju določene količine denarnih enot, izraženih v DEM, pomeni, da lahko upnik svoj zahtevek v skladu z načelom dispozitivnosti kadarkoli po zapadlosti izrazi v domači valuti, torej tolarjih.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se ipodbijana sodba v prvem odstavku 1. točke izreka razveljavi glede zneska 150.640,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.4.1998 in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da mora toženec tožniku plačati 1.092,140,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.4.1998 do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

V celoti je zavrnilo tožbeni zahtevek proti toženki. Odločilo je še, da vsaka pravdna stranka krije svoje stroške.

Prvi toženec (v nadaljevanju toženec) izpodbija ugodilni del sodbe in uveljavlja vse pritožbene razloge. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je toženec v skladu s pogodbenim dogovorom posojilo vračal v tuji valuti. Dogovor z dne 5.8.1996 predstavlja novacijo pogodbe, ki se nanaša na način in roke vračanja, kar so bistveni elementi posojilne pogodbe. 24% obrestna mera na letni ravni ni sprejemljiva v primerih, ko je posojilo dogovorjeno v tuji valuti. Tožniku bi zakonske zamudne obresti pripadale izključno za tolarske terjatve. Ker je bilo dogovorjeno vračilo v tuji valuti, je sodišče z uporabo stopnje zakonskih zamudnih obresti kršilo načelo enake vrednosti dajatev iz

15. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Tožena stranka je prepričana, da se zapis o mesečnem plačevanju obresti nanaša na mesečno plačevanje, ne pa na mesečno obračunavanje obresti.

Pritožba je delno utemeljena.

Ni sporno, da sta se pravdni stranki s pogodbo z dne 15.11.1994 dogovorili, da se kot merilo vrednosti za določitev predmeta denarne obveznosti, katere izpolnitev je treba opraviti v domačem denarju, uporabi tuja valuta, to je DEM (nepristna valutna terjatev). Toženec pa zatrjuje, da sta se pravdni stranki z dogovorom z dne 5.8.1996 sporazumeli za pristno valutno terjatev, torej denarno terjatev, ki je izražena v tuji valuti in katere izpolnitev je treba opraviti s tujimi plačilnimi sredstvi. Takšnega zaključka ni mogoče napraviti ne na podlagi citirane listine ne drugih izvedenih dokazov. Četudi pa bi obstajala takšna pogodbena volja pravdnih strank pa velja, da so pristne valutne terjatve med rezidenti prepovedane (1. odst. 18. člena Zakona o deviznem poslovanju, Ur. list RS, št. 23/99-52/2002).

Dogovor pogodbenih strank o nedoločenem številu denarnih enot v domači valuti po tečaju določene količine denarnih enot, izraženih v DEM, pomeni, da lahko upnik svoj zahtevek v skladu z načelom dispozitivnosti kadarkoli po zapadlosti izrazi v domači valuti, torej tolarjih. Prav to je storila tožeča stranka, ki je zahtevala vrednost

10.000,00 DEM na dan 31.3.1997. Od tega dne dalje denarna enota tolar opravlja funkcijo merila vrednosti in funkcijo plačilnega srestva, zato tožeči stranki od zamude dalje pripadajo zaamudne obresti, kot jih zakon določa za denarne obveznosti, izražene v domači valuti.

Dogovor z dne 5.8.1996 ni novacija v smislu 1. odst. 348. člena ZOR, saj sta se pravdni stranki le zedinili o novih rokih izpolnitve in spremembi postranskih obveznosti - obrestni meri pogodbenih obresti (2. odst. 348. člena ZOR). Razlaga pritožnika, da sta se stranki sporazumeli za obrestno mero na letni ravni, nima opore v dogovoru ali morebitnih drugih listinah. Če bi imeli pogodbenici v mislih takšno znižanje obrestne nere, bi to tudi izrecno in na nedvoumen način zapisali.

Pritožbeno sodišče povzema, da je sodišče prve stopnje v tem delu pravilno uporabilo materialno pravo. Podana ni ne očitana absolutna bisvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP ne kakšna druga po uradni dolžnosti upoštevna absolutna bistvena kršitev. V zadevi opr. št. II Ips 86/94, na katero se sklicuje toženec, je bilo dejansko stanje drugačno od tistega v obravnavanem sporu, saj je tožeča stranka oblikovala svoj tožbeni zahtevek tako, da je terjala nedoločeno število denarnih enot v domači valuti po tečaju določene količine denarnih enot, izraženih v DEM, na dan plačila. Ker je tolarsko terjatev zavarovala z valutno klavzulo, so ji pripadale le zamudne obresti po obrestni meri, kot veljajo za devizne vloge na vpogled, ne pa zakonske zamudne obresti za tolarske terjatve.

Sodišče prve stopnje pa je spregledalo, da je določba 1. odst. 399. člena ZOR prisilne narave. O pogodbenih obresti med posamezniki se ni mogoče veljavno dogovoriti po višji obrestni meri od tiste, ki jo določa ta predpis. Kadar so obresti dogovorjene po višji obrestni meri, sodišče ne daje pravnega varstva obrestim v višini, ki presega obresti iz 1. odst. 399. člena ZOR, to je obrestim, ki jih v kraju izpolnitve plačujejo banke za hranilne vloge na vpogled. Tožeča stranka uveljavlja pogodbene obresti po 2% mesečni obrestni meri za čas od 1.8.1997 do 31.3.1998, v skupnem znesku 1.600,00 DEM. Splošno znano je, da bančne obresti za devizne vloge na vpogled v spornem obdobju niso dosegale takšne stopnje. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi v tem delu ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo glede zneska 150.640,00 SIT (tolarska protivrednost 1.600,00 DEM po srednjem tečaju Banke Slovenije 31.3.1998) z zakonskimi zamudnimi obrestmi in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje razčistiti, kakšna je bila višina obrestne mere, ki se je v kraju izpolnitve plačevala za hranilne vloge v DEM na vpogled.

Pri ponovnem odločanju pa bo moralo spoštovati še določbo 2. odst. 279. člena ZOR, v skladu s katero je mogoče od neplačanih obresti zahtevati zamudne obresti samo od dneva, ko je pri sodišču vložen zahtevek za njihovo plačilo (4.5.1998).

Ker je pritožbeno sodišče sodbo razveljavilo v sorazmerno majhnem delu, v stroškovno odločitev ni bilo treba posegati. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (4. odst. 165. člena ZPP).