Jedro

Zavezanec za plačilo davka iz dejavnosti, ki v predpisanem roku ni plačal davka oziroma obroka akontacije navedenega davka, je v skladu z določbo ZDoh iz leta 1990 dolžan plačati zamudne obresti.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Izpostave Republiške uprave za javne prihodke z dne 12.3.1993, s katero je organ prve stopnje zavrnil tožnikovo vlogo za odpis obresti nastalih zaradi previsoko predpisane akontacije davka iz dejavnosti. Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe ugotavlja, da je tožnik v vlogi z dne 2.3.1993 zahteval odpis obresti, ki so nastale v času od 15.12.1991 do dneva vložitve zahtevka in so posledica previsoko predpisane akontacije za leto 1991. Po presoji tožene stranke je organ prve stopnje pravilno odločil, v obrazložitvi svoje odločbe pa navedel, da je bila tožniku za leto 1991 odmerjena akontacija na podlagi 100. člena zakona o dohodnini (v nadaljevanju: ZDoh, Uradni list RS, št. 48/90 in 34/91) v višini 195.320.- SIT. Tožnik je zaprosil za znižanje akontacije, ker pa zakon znižanja akontacije ni omogočal, je davčni organ obroke akontacije odložil (104. člen), razen za mesec april in maj. Tožena stranka je tožniku predstavila vsebino 1. in 3. odstavka 100. člena ZDoh, v katerem je predpisan način predpisovanja akontacij davka ter zapadlost in rok za plačilo posameznih obrokov akontacije. Ker tožnik akontacij ni plačal tudi po roku, za katerega so mu bile odložene, so mu bile na podlagi 102. člena zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 48/90) zaračunane zamudne obresti, zoper katere se je pritožil. Ker je bila višina letne akontacije določena na podlagi zakona in ker zakon določa obresti zaradi nepravočasnega plačila davka in torej tudi akontacije davka, kasnejše morebitne spremembe pri odmeri davka ne morejo vplivati na obračunane obresti, kot posledico neplačanih ali nepravočasno plačanih obrokov akontacije.

Tožnik uveljavlja tožbeni razlog nepravilne uporabe materialnega zakona - zakona o dohodnini, kar je imelo za posledico izdajo napačne odločbe. Navaja, da je v letu 1991 dosegel bistveno manjši dohodek iz dejavnosti kot v letu, ki je bilo podlaga za določitev akontacij davka za leto 1991, kar je ugotovil tudi davčni organ. Tožniku so bile odmerjene bistveno previsoke akontacije davka, res pa je z zamudo plačal posamezne akontacije. Davčni organ bi bil okoriščen, tožnik pa dvakrat oškodovan: prvič z odmero previsokih akontacij in drugič z zamudnimi obrestmi. Glede na dejansko stanje je imel tožnik na račun tega davka med letom preplačilo, zato ni bil dolžan plačati zamudnih obresti. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno, ali je organ prve stopnje, posredno zaradi zavrnitve pritožbe pa tudi tožena stranka, mogel tožniku odpisati obresti nastale zaradi nepravočasnega plačila odmerjenih akontacij davka iz dejavnosti.

Po presoji sodišča ni utemeljen tožnikov ugovor, da je tožena stranka napačno uporabila materialni predpis. Tožena stranka je tožniku pravilno pojasnila prej navedene določbe 1. in 3. odstavka 100. člena. Po določbi 1. odstavka 100. člena ZDoh plačujejo zavezanci davka iz dejavnosti akontacijo davka v višini davka po zadnji odmerni odločbi, revaloriziranega s količnikom, ugotovljenim na podlagi indeksa cen na drobno v Republiki Sloveniji za obdobje prvih devetih mesecev leta pred letom, za katero se plačuje akontacija, v primerjavi z enakim obdobjem leta, za katero je bila izdana zadnja odmerna odločba. Po 3. odstavku istega člena se akontacija plačuje v mesečnih obrokih, ki zapadejo v plačilo vsakega prvega v mesecu, plačani pa morajo biti v petnajstih dneh po zapadlosti. Tožena stranka je tudi pravilno pojasnila, da je zavezanec, ki v predpisanem roku ni plačal obroka akontacije, skladno z določbo 102. člena ZDoh dolžan plačati zamudne obresti in da ZDoh veljaven v letu 1991 ne pozna medletnega znižanja oziroma zvišanja akontacije glede na spremembo obsega poslovanja. V izpodbijani odločbi je tožena stranka pojasnila tudi določbo 104. člena ZDoh (glede možnosti odloga plačila akontacije), v skladu s katero sta organ prve stopnje in tožena stranka odločila o tožnikovi vlogi oziroma o pritožbi. Sodišče soglaša z obrazložitvijo izpodbijane odločbe, v kateri so povzete prej navedene določbe ZDoh, ki jih sodišče zato ne ponavlja v celoti, k navedeni obrazložitvi pa zaradi zadostnega obsega obrazložitve tudi ničesar ne dodaja, saj je tožena stranka navedla pravilne pravne podlage in razloge za zavrnitev tožnikovih pritožbenih navedb, ki jih podobne uveljavlja v tožbi. Tožnikove navedbe, da je imel na račun davka iz dejavnosti med letom preplačilo in da zato ni bil dolžan plačati zamudnih obresti, sodišče ni moglo presojati, saj tožnik ne navaja, ali je v skladu s 1. odstavkom 103. člena zahteval vračilo preveč plačanega zneska, oziroma, ali se mu je preveč plačani davek vštel v naslednja plačila iste ali druge vrste davka.

Ker je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je uporabilo kot predpis Republike Slovenije v zvezi s 4. členom ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).