Jedro

Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno uporabili materialno pravo. Ob ugotovitvi, da je toženec tožnika vrezal potem, ko ga je ta podrl na tla, ga držal za vrat in ga dušil in da toženec ni mogel odvrniti napada na drug način, sta pravilno sodili, da je ravnal v silobranu (prvi odstavek 161. člena ZOR v zvezi z drugim odstavkom 11. člena KZ). Ocenili sta tudi sorazmernost ravnanja toženca, ki ga je tožnik predhodno poškodoval, in ki je bil 65 let star upokojenec, medtem ko je bil tožnik kot 33-letni voznik v veliko boljši fizični kondiciji.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval plačilo 1.150.000 tolarjev za nepremoženjsko škodo s pripadki in 90.000 tolarjev za premoženjsko škodo s pripadki ter povrnitev pravdnih stroškov. Tako je razsodilo zato, ker je ugotovilo, da se je tožnik poškodoval 9.6.1994 med 22. in 22.05 uro na dvorišču pred gostinskim lokalom v P. Tedaj je tožnik utrpel dve vrezninski rani na rokah, toda kot odgovornega za to dejanje sodišče ni spoznalo toženca, ki ga je vrezal, ker ni ravnal protipravno, temveč v silobranu. Tožnik, ki se ni strinjal z zavrnitvijo tožbenega zahtevka, se je pritožil, a sodišče druge stopnje je njegovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti sodbi pritožbenega sodišča, s katero je postala pravnomočna sodba sodišča prve stopnje, je pravočasno vložil revizijo tožnik. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje. Navaja, da je izvedenec dr. A. H. podal drugačno izvedensko mnenje kot dr. F. D. ter poudarja, da tudi mnenje slednjega ne izključuje tožnikove verzije dogajanja med pravdnima strankama. Sodišču druge stopnje očita, da niti z besedico ne omenja izvedenca dr. H., zaradi česar trdi, da ni pojasnilo vseh odločilnih dejstev in je kršilo 14. točko drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS, št. 26/99). Poleg tega mu očita, da se ni opredelilo do tožnikovih trditev, da je bil toženec večkrat obravnavan zaradi kaznivih dejanj zoper življenje in telo. Poudarja še, da je prišlo med pravdnima strankama najprej do verbalnega konflikta in da so tožnikove poškodbe mnogo hujše od toženčevih. Zato meni, da bi moralo sodišče ugotoviti deljeno odgovornost pravdnih strank po 192. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur.l. SFRJ, št. 29/78 do 57/89).

Po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP 1977, Ur. l. SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92) je bila revizija vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Čeprav revident navaja člene ZPP, revizijsko sodišče pojasnjuje, da je odločalo po pravilih ZPP 1977. Razlog za to je v določilu prvega odstavka 498. člena novega ZPP, po katerem je treba nadaljevati postopek po prejšnjih pravilih, če je bila pred uveljavitvijo ZPP na prvi stopnji izdana sodba, s katero se je končal postopek pred sodiščem prve stopnje.

Revizija ni utemeljena.

Uvodoma je treba pojasniti, da je revizija izredno pravno sredstvo, ki ga je dopustno vložiti le iz omejenih in v zakonu taksativno predpisanih razlogov. Je pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi, ki je namenjeno predvsem poenotenju uporabe materialnih in procesnih predpisov o pomembnih pravnih vprašanjih in šteje se, da sta sodišči prve in druge stopnje pravilno ugotovili dejansko stanje. Prepoved preizkusa ugotovljenega dejanskega stanja je določena v tretjem odstavku 385. člena ZPP 1977. Med dejanske ugotovitve spada navajanje različnih mnenj izvedencev, ki jih tožeča stranka izpodbija kot bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Toda dokazna ocena sodišč prve in druge stopnje spada med ugotovitev dejanskega stanja, ki ga sta ga sodišči prve in druge stopnje skrbno in pravilno ocenili, tako kot je predpisano v 8. členu ZPP 1977: vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj. Svojo dokazno oceno je obširno in razumljivo pojasnilo sodišče prve stopnje, zato zadošča ugotovitev pritožbenega sodišča, da jo sprejema (druga stran utemeljitve sodbe sodišča druge stopnje). To velja tako za mnenje izvedenca dr. F. D., za katerega je pritožbeno sodišče na 3. strani utemeljitve sodbe natančno pojasnilo, zakaj verjame njemu (in ne dr. H., katerega mnenje je preložil tožnik); kot za dokazovanje o agresivnosti pravdnih strank, ki jo je utemeljeno zavrnilo že sodišče prve stopnje (glej utemeljitev v drugem odstavku na 4. strani prve sodbe).

Sodišči prve in druge stopnje sta tudi pravilno uporabili materialno pravo. Ob ugotovitvi, da je toženec tožnika vrezal potem, ko ga je ta podrl na tla, ga držal za vrat in ga dušil in da toženec ni mogel odvrniti napada na drug način, sta sodišči prve in druge stopnje pravilno odločili, da je ravnal v silobranu (prvi odstavek 161. člena ZOR v zvezi z drugim odstavkom 11. člena Kazenskega zakonika KZ, Ur.l. RS, št. 63/94 do 23/99). Ocenili sta tudi sorazmernost ravnanja toženca, ki ga je tožnik predhodno poškodoval in ki je bil 65 let star upokojenec, medtem ko je bil tožnik kot 33-letni voznik v veliko boljši fizični kondiciji. Dejstvo, da sta se pred fizičnim obračunavanjem besedno sprla v lokalu, ni neposredno povezano z dogajanjem pred vinotočem in ne vpliva na vprašanje silobrana, tako kot ne more vplivati posledica oz. trditev, da je bil tožnik bolj poškodovan od toženca. Bistveno je, da je tožnik stopnjeval napad in da je z njim prenehal šele tedaj, ko ga je toženec vrezal. Ker silobran izključuje odgovornost tožene stranke, ni mogoče uporabiti določila 192. člena ZOR, ki ga navaja revident in ki omogoča znižanje odškodnine v primeru, da je podana vsaj delna krivda oškodovanca.

Tako se izkaže, da sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili procesna pravila in da sta svoje ugotovitve dovolj popolno, razumljivo in pravilno razložili v utemeljitvah sodb. Ker ob ugotovljenem dejanskem stanju nista našli toženčeve odgovornosti, ki je eden od štirih elementov, ki morajo biti kumulativno podani za obstoj odškodninske terjatve, sta tudi pravilno uporabili materialno pravo, ko sta zavrnili tožbeni zahtevek. Glede na to je revizijsko sodišče ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato je po 393. členu ZPP 1977 zavrnilo revizijo. Ker revizija ni bila utemeljena, je po prvem odstavku 166. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 154. člena ZPP 1977 zavrnilo tudi zahtevek za povrnitev revizijskih stroškov.