Jedro

Določba, ki določa, da pravnomočni sklep o odpustu obveznosti ni ovira za unovčenje premičnega premoženja stečajnega dolžnika, ki spada v stečajno maso, se uporablja v stečajnem in ne v izvršilnem postopku. Izvršilno sodišče ni pristojno za postopanje po tej določbi niti ni pristojno ugotavljati, katero premoženje spada v stečajno maso. Prav tako v izvršilnem postopku ni mogoče uporabiti določbe o prenosu neunovčljivega premoženja ločitvenemu upniku, saj se tudi ta določba nanaša zgolj na postopanje stečajnega sodišča, pa še to le v primeru premoženja, ki sestavlja stečajno maso.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sklep potrdi.

II. Upnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ustavilo postopek izvršbe na premičnine prvega dolžnika in rubež premičnin razveljavilo.

2. Zoper sklep se po pooblaščencu pravočasno pritožuje upnik zaradi vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je v dani zadevi dne 30. 3. 2012 prišlo do rubeža premičnin, s čimer je upnik na premičninah pridobil zastavno pravico, ki učinkuje erga omnes. Upnik je v postopku osebnega stečaja prijavil terjatev in ločitveno pravico. Stečajni upravitelj se sicer za prodajo stvari v okviru stečajnega postopka ni odločil. Upnik je že v marcu 2014 predlagal nadaljevanje izvršilnega postopka. Če bi sodišče s svojimi aktivnostmi tekoče nadaljevalo, bi prišlo do prodaje zarubljenih premičnin še pred odpustom obveznosti in zaključkom osebnega stečaja. Pravica upnika pa ne more biti odvisna od hitrosti postopanja sodišča. Zaradi postopka osebnega stečaja stvarne pravice na tuji stvari ne prenehajo. Sodišče ni imelo nobene podlage razveljaviti rubež premičnin. Pravica upnika do poplačila mora imeti prednost pred odpustom obveznosti. Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) izrecno določa, da pravnomočni sklep o odpustu obveznosti ni ovira za unovčenje premoženja stečajnega dolžnika. Z odpustom obveznosti namreč ne prenehajo, temveč ostanejo obstoječe kot naturalna obveznost. Poleg tega v izvršilnem postopku ne gre za uveljavljanje plačila terjatev od dolžnika iz novega pridobljenega premoženja ampak iz vrednosti stvari, na katerih ima upnik zastavno pravico. Unovčevanje dolžnikovega premoženja je bilo iz stečajnega preneseno v izvršilni postopek. ZFPPIPP ne predvideva, da stečajni dolžnik obdrži dele premoženja, ki jih ima pred začetkom stečajnega postopka. Sodišče bi moralo smiselno uporabiti določila 374. člena ZFPPIPP in prenesti zarubljene premičnine v last upniku. Izpodbijana odločitev je po oceni upnika nevzdržna, posega v ustavno varovane pravice do sodnega varstva in enakega varstva pravic in nasprotuje načelu pravičnosti, saj je dolžnik obdržal premoženje, čeprav je namen stečajnega postopka unovčenje vsega premoženja. Odločitev ni združljiva z načeli pravne države. Gre za oškodovanje upnika. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi z določbo 15. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ).

5. Iz razlogov izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče ugotovilo, da se je nad dolžnikom dne 4. 11. 2016 pravnomočno zaključil postopek osebnega stečaja, ki se je pričel 25. 4. 2012. Dne 24. 7. 2012 se je pričel postopek odpusta obveznosti, sklep o odpustu obveznosti z dne 25. 7. 2016 pa je postal pravnomočen dne 10. 8. 2016. Odpust obveznosti učinkuje za vse terjatve upnika do dolžnika, ki so nastale do začetka postopka osebnega stečaja, razen v primeru izjem, ki jih določa 408. člen ZFPPIPP. Ker s pravnomočnostjo sklepa o odpustu obveznosti preneha upnikova pravica sodno uveljavljati plačilo terjatve, za katero odpust obveznosti učinkuje, terjatev, ki se izterjuje v dani zadevi, pa je nastala pred začetkom postopka osebnega stečaja ter ne gre za izjemo, na katero odpust ne vpliva, je sodišče izvršbo na premičnine ustavilo, rubež premičnin pa na podlagi drugega odstavka 76. člena ZIZ razveljavilo.

6. V danem primeru je izvršitelj dne 30. 3. 2012 opravil rubež premičnin (poročilo na r. št. 51 spisa). Dne 25. 4. 2012 se je nad dolžnikom pričel postopek osebnega stečaja. Dne 13. 3. 2014 je upnik predlagal nadaljevanje postopka in navedel, da je v stečajnem postopku priglasil terjatev in ločitveno pravico. Predlogu je priložil tudi sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani St 000 z dne 23. 9. 2013, s katerim je sodišče predlog upnika z dne 3. 9. 2013 za prodajo zarubljenih stvari zavrnilo (priloga A14 spisa) in sklep Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. Cst 431/2013 z dne 26. 11. 2013 (priloga A15), s katerim je višje sodišče omenjeni prvostopenjski sklep potrdilo. Iz navedenih sklepov izhaja, da je po tem, ko je upnik predlagal prodajo premičnin, glede katerih mu je bila priznana ločitvena pravica, upravitelj podal izjavo, da je ločitveno pravico priznal iz formalnih razlogov, saj je upnik razpolagal z rubežnim zapisnikom, sicer pa premoženja, na katerem je bila upniku priznana ločitvena pravica, ni v stečajni masi, saj je vozilo last lizing hiše, ostale premičnine pa so v lasti hčerke. Drži sicer, da ima upnik priznano ločitveno pravico, kar je razvidno iz dodatnega končnega seznama preizkušenih terjatev z dne 5. 3. 2013 in sklepa o preizkusu terjatev z dne 7. 3. 2013, vendar pa iz izjave upravitelja izhaja, da premoženja ni v stečajni masi, prav tako iz otvoritvenega poročila izhaja, da dolžnik premoženja, razen pokojnine, sploh nima, zato ni razumljivo, zakaj je upravitelj ločitveno pravico na premoženju, ki ni dolžnikovo, sploh priznal. Ne glede na priznanje ločitvene pavice, pa premoženja, ki ni dolžnikovo, ni mogoče prodajati v stečajnem postopku (tako prvostopni sklep). V stečajnem postopku premoženja s stvarnimi napakami ni mogoče prodajati, ugotavljanje vrednosti in obsega stečajne mase pa spada v pristojnost upravitelja (pod odškodninsko in disciplinsko odgovornostjo) ter namen stečajnega postopka ni prodaja drugega tujega premoženja (tako drugostopni sklep). V zadevi sta bila v zvezi z zarubljenimi premičninami vložena tudi ugovora tretjih, o katerih sodišče prve stopnje do izdaje izpodbijanega sklepa ni odločalo.

7. V pritožbi se upnik zavzema za prodajo zarubljenih premičnin v predmetnem izvršilnem postopku, vendar pa njegova pritožba ni utemeljena. Določba prvega odstavka 410. člena ZFPPIPP, ki določa, da pravnomočni sklep o odpustu obveznosti ni ovira za unovčenje premičnega premoženja stečajnega dolžnika, ki spada v stečajno maso, se uporablja v stečajnem in ne v izvršilnem postopku. Izvršilno sodišče ni pristojno za postopanje po tej določbi niti ni pristojno ugotavljati, katero premoženje spada v stečajno maso (v zvezi s konkretnimi zarubljenimi premičninami sta se sicer stečajni sodišči opredelili, da v stečajno maso ne spadajo). Nobena od določb ZFPPIPP v situaciji, kot je podana, ne omogoča prodaje premoženja, na katerem je upnik v izvršilnem postopku pridobil ločitveno pravico, izven stečajnega postopka. Po prekinitvi postopka na podlagi 2. točke tretjega odstavka 132. člena ZFPPIPP bi sodišče prve stopnje, po tem ko je sklep z dne 7. 3 2013 o preizkusu terjatev postal pravnomočen, lahko skladno s 1. točko drugega odstavka 280. člena ZFPPIPP zgolj ustavilo izvršbo in odločilo, da ostane v veljavi ločitvena pravica, prodaja premoženja pa bi se skladno s četrtim odstavkom istega člena lahko opravila le v stečajnem postopku. Ne drži torej pritožbeni očitek, da bi v primeru hitrejšega postopanja sodišča po začetku stečajnega postopka upnik lahko bil iz zarubljenih premičnin poplačan v tem izvršilnem postopku, tudi če bi sodišče odločalo že pred odpustom obveznosti. V stečajnem postopku namreč ni nastopila situacija iz tretjega odstavka 280. člena ZFPPIPP, ko bi bil stečajni postopek končan brez razdelitve in ne da bi bil opravljen preizkus terjatev, ko bi edinokrat zarubljene premičnine lahko prodalo izvršilno sodišče. Prav tako v danem primeru ni mogoče uporabiti določbe 2. točke prvega odstavka 374. člena ZFPPIPP, saj se tudi ta določba nanaša zgolj na postopanje stečajnega sodišča, pa še to le v primeru premoženja, ki sestavlja stečajno maso in ki ga ni mogoče unovčiti.

8. Sodišče prve stopnje je na podlagi 409. člena ZFPPIPP, ki določa, da s pravnomočnostjo sklepa o odpustu obveznosti preneha upnikova pravica sodno uveljavljati plačilo terjatve, za katero učinkuje odpust obveznosti, ta pa učinkuje za vse terjatve, ki so nastale do začetka postopka osebnega stečaja (kot je tudi v danem primeru), razen v primeru izjem, določenih v drugem odstavku 408. člena ZFPPIPPP, ki pa v danem primeru niso podane, pravilno ustavilo izvršbo. V izvršilnem postopku gre namreč za sodno uveljavljanje plačila terjatve (prisilno uveljavljanje), pravica do katerega pa skladno s citirano določbo preneha. Podlago za prenehanje zastavne pravice v primeru ustavitve izvršilnega postopka predstavlja drugi odstavek 76. člena ZIZ, na katerega je oprlo odločitev sodišče prve stopnje. Po presoji višjega sodišča z izpodbijano odločitvijo ni prišlo do posega v pravico do sodnega varstva, saj je sodno varstvo upniku po pričetku stečajnega postopka zagotovljeno oziroma ga je lahko uveljavil v stečajnem postopku, prav tako višje sodišče ni našlo posega v pravico do enakega varstva pravic, saj ni jasno, v čem naj bi bil upnik s postopanjem sodišča neenakopravno obravnavan. Višje sodišče ni pristojno presojati, ali je bil upnik v danem primeru oškodovan, vendar pa meni, da do oškodovanja upnika z zakonitim ravnanjem sodišč ni prišlo. Prav tako upnik v dani izvršilni zadevi s sklicevanjem na namen stečajnega postopka ne more utemeljevati, da je bilo z izpodbijano odločitvijo kršeno načelo pravičnosti, v čem naj bi bila kršena načela pravne države, pa upnik niti ni navedel oziroma konkretno opredelil. 9. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje odločilo pravilno in pritožba upnika ni utemeljena. Ker višje sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

10. Upnik s pritožbo ni uspel, zato stroški, ki so mu nastali s pritožbo, niso bili potrebni za izvršbo (peti odstavek 38. člena ZIZ).