Jedro

Zakon ne daje podlage za odmero odškodnine v odstotkih izraženega zmanjšanja življenjske aktivnosti in zato seveda tudi ne določa meril za takšno izračunavanje. Izvedenčeva ocena zmanjšanj življenjske aktivnosti (v konkretnem primeru 8 %) je zato dejanske narave ter jo z revizijo ni več mogoče izpodbijati.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženo stranko zavezalo, da mora tožniku plačati 1,716.200 SIT odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 1,700.000 SIT (nepremoženjska škoda) za čas od izdaje sodbe, od zneska 16.200 SIT (premoženjska škoda) pa od 26.9.2000 dalje.

Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (tožnik je zahteval 4,000.000 SIT zadoščenja za nepremoženjsko škodo), toženo stranko pa zavezalo, da mora tožniku povrniti določen del pravdnih stroškov. Pritožbeno sodišče je tožnikovi pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da mora tožena stranka tožniku plačati odškodnino v znesku 2,216.200 SIT (900.000 SIT zadoščenja za telesne bolečine, 1,100.000 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, 200.000 SIT za duševne bolečine zaradi skaženosti ter 16.200 SIT za premoženjsko škodo) z obrestmi od zneska 2,200.000 SIT v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero od 1.1.2002 dalje do dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje, od prvega dne po dnevu izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje pa obresti po predpisani obrestni meri zamudnih obresti, od zneska 16.200 SIT pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.9.2000 dalje, medtem ko se višji tožbeni zahtevek zavrne.

Pritožbeno sodišče je ugodilo tudi tožnikovi pritožbi zoper odločbo o stroških postopka ter sodbo v tem delu razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. Toženo stranko je še zavezalo, da mora tožniku povrniti 24.576 SIT stroškov pritožbenega postopka.

Tožnik vlaga revizijo zoper tisti del sodbe, s katerim je zavrnjen njegov zahtevek za plačilo zadoščenja za nadaljnjih 1,250.000 SIT ter zoper odločbo o zamudnih obrestih. Uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki pa jih v obrazložitvi ne konkretizira (revizijsko sodišče je zato sodbo preizkusilo le v mejah očitane zmotne uporabe materialnega prava - 371. člen Zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS, št. 26/99 - 2/2004 - ZPP). Tožnik pritožbenemu sodišču očita, da je premalo upoštevalo intenzivnost in trajanje telesnih bolečin ter številne neugodnosti, ki jih je prestajal med zdravljenjem. Premalo je upoštevano tudi dejstvo, da je utrpel hudo telesno poškodbo.

Zadoščenje za telesne bolečine, kot je dosojeno tožniku, je vrhovno sodišče priznavalo za bistveno lažje telesne poškodbe ter kratkotrajnejše in manj intenzivne telesne bolečine (npr. v zadevah II Ips 524/2000 in II Ips 131/2001). Tožnik je med zdravljenjem prestajal tudi številne neugodnosti, med katerimi izstopa desetdnevna hospitalizacija, šivanje ran, dvakratno rentgensko slikanje, nošenje oprta in fizioterapija. Glede na vse to bi moralo sodišče tožniku dosoditi še nadaljnjih 600.000 SIT zadoščenja. Prenizka je tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, saj je premalo upoštevano, da se je leva ključnica nepravilno zarasla, zaradi česar ima tožnik bolečo in omejeno gibljivost ramenskega sklepa. To ga ovira pri opravljanju del ter pri športnih aktivnostih (veslanje, smučanje, igranje tenisa), ki jih je moral opustiti. Prav tako ne more več opravljati različnih opravil okoli hiše in pomagati očetu pri obdelovanju vinograda. Oviran je tudi pri daljši vožnji z avtomobilom. V odstotku ocenjeno zmanjšanje življenjske aktivnosti (8%) ni pravilno in sodišče na tako (izvedenčevo) oceno ni vezano. Po drugi strani pa bi bilo treba bolj upoštevati dejstvo, da je bil tožnik ob nesreči star 26 let (torej na začetku poklicnega življenja). V zadevi II Ips 524/2000 je vrhovno sodišče oškodovancu za podobne trajne posledice poškodbe priznalo zadoščenje v znesku 1,500.000 SIT. Tožnik je zato vsekakor upravičen do nadaljnjih 500.000 SIT zadoščenja za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Sodišču predložene fotografije v celoti potrjujejo njegovo subjektivno prizadetost zaradi spremenjenega videza. Kot je ugotovil že izvedenec, ima tožnik razobličenje leve ključnice in asimetrijo ramenskih obročov ter estetski defekt v obliki brazgotinjenja v predelu levega kolenskega sklepa. Tožnika brazgotina na kolenu moti, moti pa ga tudi stopnica zaradi nepravilne zaraščenosti leve ključnice. Zaradi tega se počuti nelagodno, predvsem pri stikih z drugim spolom. Za duševne bolečine zaradi skaženosti bi mu moralo sodišče priznati nadaljnjih 150.000 SIT zadoščenja.

Vrhovno sodišče je sicer sprejelo načelno pravno mnenje, po katerem tečejo zamudne obresti v višini zakonskih zamudnih obresti, zmanjšanih za temeljno obrestno mero, šele od 1.1.2002 dalje. Vendar je sodna praksa, ki za čas pred 1.1.2002 ne priznava obresti, protiustavna in pomeni kršitev načela enakosti pred zakonom ter kršitev ustavne pravice do zasebne lastnine. Ker tožena stranka uporablja tožnikov denar (denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo), mu mora za to plačati nadomestilo. Tožnik bi bil namreč postavljen v neenakopraven položaj v primerjavi z upniki, katerih terjatev je zapadla po 1.1.2002 (ti bodo namreč dobili plačano nadomestilo za uporabo njihovega denarja). Tako se postavlja vprašanje, v čem je pravzaprav vsebinska razlika med določbami Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78 - 57/89 - ZOR) in določbami Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01 - OZ) glede nastanka zamude in posledic zamude, in v čem je vsebinska razlika med Zakonom o zamudnih obrestih in temeljni obrestni meri iz leta 1995 in novelo tega zakona iz leta 2002. Določbi 299. člena OZ in 324. člena ZOR sta povsem identični. Enake so tudi določbe 277. člena ZOR in 378. člena OZ glede posledic zamude. Obligacijska in obrestna zakonodaja se s 1.1.2002 vsebinsko nista prav nič spremenili, in če so bili pogoji za spremembo sodne prakse podani 1.1.2002, ni razlogov, da ne bi bili podani že prej (najkasneje v letu 1995, ko je zakonodajalec ločil zamudne obresti in temeljno obrestno mero).

Omenjeno načelno pravno mnenje vrhovnega sodišča ustvarja neutemeljeno razlikovanje med različnimi dolžniki denarnih obveznosti. Tožena stranka in druge slovenske zavarovalnice so namreč edini dolžniki denarnih terjatev, ki jim glede na sprejeto načelno pravno mnenje ni treba plačati celotnih zakonskih zamudnih obresti, pač pa zgolj "subvencionirane obresti" v višini zakonskih zamudnih obresti, zmanjšanih za temeljno obrestno mero. Tako razlikovanje nima podlage v pravnih predpisih ter je v nasprotju s 14. in 22. členom Ustave Republike Slovenije.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Načelo individualizacije zahteva upoštevanje stopnje in trajanje bolečin in strahu, izhaja pa iz spoznanja, da je posameznik neponovljiva in nerazdružljiva celota telesne in duševne biti (zato vsak specifično doživlja svojo telesno in duševno celovitost in posege vanjo). Načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine pa terja upoštevanje objektivnih materialnih možnosti družbe ter sodne prakse v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Izraža tudi ustavni načeli enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic (enaki primeri se morajo obravnavati enako, različni pa različno). Pritožbeno sodišče je pravilno upoštevalo obe načeli. Ugotovilo je vse konkretnosti in specifičnosti tega primera nepremoženjske škode (glej razloge na četrti do sedmi strani sodbe sodišča prve stopnje in na četrti strani sodbe pritožbenega sodišča) ter jih ob upoštevanju sodne prakse v podobnih primerih (tožnikova škoda ni primerljiva s škodo, ki je bila predmet odločanja v zadevah, na kateri se sklicuje revizija: v zadevi II Ips 524/2000 je šlo za drugačno poškodbo, ki je terjala tudi drugačno zdravljenje, med drugim učvrstitev kosti s ploščico in vijaki, dve operaciji itd, v zadevi II Ips 131/2001 pa je revizijo vložila le tožnica, njena revizija pa je bila zavrnjena) tudi pravilno pravno ovrednotilo.

Zneski odškodnin za posamezne oblike nepremoženjske škode in tudi končen (skupen) znesek zadoščenja pravilno odsevajo razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje (200. in 203. člen ZOR).

Zakon ne daje podlage za odmero odškodnine v odstotkih izraženega zmanjšanja življenjske aktivnosti in zato seveda tudi ne določa meril za takšno izračunavanje. Prav tako ne morejo priti v poštev merila iz zavarovalniških pogojev različnih zavarovalnic, ker gre tam za pogodbeno zavarovanje in pristanek zavarovanca na takšna merila, in tudi ne predpisi invalidskega zavarovanja, ker ta merila spet niso neposredno uporabna in skladna z merili iz 200. člena ZOR.

Izvedenčeva ocena zmanjšanja življenjske aktivnosti (v konkretnem primeru 8%) je zato dejanske narave ter je z revizijo ni več mogoče izpodbijati (tretji odstavek 370. člena ZPP). Sicer pa mora sodnik ugotoviti, če naj korektno uporabi določbe 200. in 203. člena ZOR, kako obsežna je ostala na oškodovancu omejenost na fizičnem (včasih tudi psihičnem) področju in kako to vpliva na njegovo življenje in kolikšne duševne bolečine mu to povzroča. To pa je pritožbeno sodišče (na podlagi dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, delno pa izvirno tudi samo) tudi storilo.

V skladu s 186. členom ZOR se odškodninska obveznost šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode, kar velja za premoženjsko in nepremoženjsko škodo. Plačilo zamudnih obresti za denarne obveznosti predvideva 277. člen ZOR in tudi tu ni predvidena različna ureditev. Vendar pa je nekoliko drugačna ureditev za odškodninske terjatve določena zaradi tega, ker je za denarne obveznosti v 394. členu ZOR uzakonjeno načelo monetarnega nominalizma, po 189. členu ZOR pa se povračilo škode odmerja po cenah ob izdaji sodbe. Le tedaj lahko sodišče določi vsebino pravnega standarda pravične odškodnine. Tako pride do časovnega zamika med nastankom škode in med trenutkom, ko sodišče prve stopnje določi pravično denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo. Zamudne obresti po Zakonu o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (Ur. l. RS, št. 45/95 - ZPOMZO) so imele večplastno funkcijo. Poleg sankcije za dolžnikovo zamudo so prevzele tudi valorizacijsko funkcijo. Če bi sodišče tožniku prisodilo obresti po tem zakonu, bi bila valorizirana odškodnina, ki jo je sodišče prisodilo po razmerah v času sojenja, tako da bi šlo v bistvu za dvakratno valorizacijo.

Od leta 1991 dalje se je zato izoblikovala enotna sodna praksa, po kateri so sodišča priznavala zamudne obresti za nepremoženjsko škodo od dneva izdaje prvostopenjske sodbe. Razlog za takšno prakso je bil v visoki inflaciji v Republiki Sloveniji v tistem času. Za spremembo sodne prakse mora biti podan evidenten in utemeljen razlog, sicer lahko pride do neenakega obravnavanja oškodovancev.

Vrhovno sodišče veže ustaljena sodna praksa. Priznavanje zamudnih obresti za posamezne konkretne primere pred 1.1.2002 kljub stabiliziranim gospodarskim razmeram ni mogoče, ker bi to porušilo ustaljeno sodno prakso, enakost oškodovancev pred zakonom (14. člen Ustave Republike Slovenije, Ur. l. RS, št. 33/91 - I - URS) ter enako varstvo pravic pred sodiščem (22. člen URS). Sodišča morajo enake primere obravnavati enako, različne pa različno. Dolgoletna sodna praksa, v kateri so bili enaki primeri obravnavani enako in so bile oškodovancem prisojene zamudne obresti od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje, se lahko spremeni. Na občni seji Vrhovnega sodišča Republike Slovenije dne 26.6.2002 je bilo zato sprejeto načelno pravno mnenje (gl. tej sodbi priloženo načelno pravno mnenje, ki daje odgovore na vsa vprašanja, ki jih zastavlja revident), ki se nanaša na tek zamudnih obresti za čas po 1.1.2002, ko sta stopila v veljavo OZ in Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (Ur. l. RS, št. 109/2001). Vendar pa dolgoletne in ustaljene sodne prakse pred 1.1.2001 ni mogoče spremeniti v posamičnem primeru, temveč se mora sprememba nanašati na nedoločen krog oškodovanec in mora veljati za vse oškodovance hkrati.

Ker revizijski razlogi niso utemeljeni, je revizijsko sodišče tožnikovo revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

Priloga: načelno pravno mnenje VS RS z dne 26.6.2002.