Jedro

Zmožnost izpolnitve posebnega pogoja po pogojni obsodbi.

Izrek

I. Pritožba obsojenega V.K. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obsojeni je dolžan plačati sodno takso v višini 60,00 EUR.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obsojenemu V.K. po četrtem odstavku 506. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) preklicalo pogojno obsodbo, izrečeno s sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru I K 18185/2014 z dne 15. 1. 2015, spremenjeno s sodbo II Kr 18185/2014 z dne 22. 11. 2016 ter določeno kazen šest mesecev zapora, izreklo. Po 507. členu ZKP je obsojeni dolžan vrniti stroške postopka za preklic pogojne obsodb od 1. do 5. točke 92. člena ZKP ter plačati sodno takso.

2. Zoper sodbo se je pritožil obsojenec, smiselno zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, s, prav tako smiselnim predlogom, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi.

3. Pritožnik se z ugotovljenim dejanskim stanjem ne strinja zato, ker ni bilo upoštevano, da tudi njemu kot upniku, drugi dolžniki niso plačali, ter da zato niti sam ni mogel plačati svojih dolgov in še, da ni bilo upoštevano, da je oškodovancema v konkretni zadevi plače izplačal neposredno na roke. Dolžnosti izpolnitve posebnega pogoja se sicer zaveda, vendar ga zaradi vsega navedenega objektivno ni mogel izpolniti.

4. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je pri oceni zgornje pritožnikove zmožnosti izhajalo iz dolžine obdobja, v katerem je moral posebni pogoj izpolniti in nato upoštevalo zaposlitev, ostale gmotne razmere, dejstvo, da je bil rok za izpolnitev tega pogoja podaljšan ter zlasti, da pogoj niti v delu ni bil izpolnjen. Glede na to pritožbena zatrjevanja o pritožnikovih nediscipliniranih dolžnikih in lastni veliki zadolženosti ne delujejo verodostojno, ko pritožnik hkrati v vsem tem času, ob sicer omejenih zmožnostih ni storil ničesar konkretnega, kar bi kazalo, da si posebni pogoj vsaj prizadeva izpolniti. Ugotovitev sodišča o pritožnikovem nesprejemljivem odnosu do kaznivega dejanja kot dejanskem vzroku za neizpolnitev posebnega pogoja in ne v zatrjevani objektivni nezmožnosti, zato ne more biti zmotna, v pritožbeni obrazložitvi ponovljena ustna zagotovila, kot so bila dana ob podaljšanju roka za izpolnitev posebnega pogoja, pa to pot ne zadostujejo. Drugače velja za navedbo o pritožnikovih neposrednih izplačilih plač oškodovancema, ki se nanaša na omenjeno pravnomočno sodbo, ki je v tem postopku ni dovoljeno spreminjati.

5. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče ni zasledilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (383. člen ZKP) je o pritožbi obsojenega Vladimirja Kovača odločilo kot izhaja iz izreka te sodbe (prvi odstavek 507. člena in 391. člen ZKP).

6. Odločba o dolžnosti plačila sodne takse temelji na prvem odstavku 507. člena, prvem odstavku 98. člena in prvem odstavku 95. člena ZKP ter 7. točki prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) in številki 74011 Taksne tarife.