Jedro

Pritožba, ki meni, da ni jasno od kdaj začne teči dveletni rok za plačilo denarne kazni, ni utemeljena, saj je z napadeno sodbo bilo jasno določeno, da rok dveh let za plačilo denarne kazni začne teči po prejemu plačilnega naloga, katerega pa je obsojeni prejel dne 28. 9. 2016, kot to izhaja iz podatkov kazenskega spisa.

Izrek

Pritožba zagovornice obsojenega R.P. se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Z napadenim sklepom je sodišče prve stopnje prošnjo zagovornice obsojenega R.P., odvetnice S.F.G., za podaljšanje roka glede plačila izrečene denarne kazni z dne 18. 9. 2018, zavrglo.

2. Zoper tak sklep se je pritožila zagovornica obsojenega zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in obsojenemu dovoli obročno plačilo izrečene denarne kazni.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče soglaša z odločitvijo sodišča prve stopnje iz napadenega sklepa, ki pravilno ugotavlja, da je obsojeni v obravnavani zadevi, plačilni nalog za plačilo denarne kazni I K 792/2011 z dne 20. 9. 2016, prejel dne 28. 9. 2016, pri čemer mu je bilo naloženo, da mora denarno kazen v znesku 30.000,00 EUR plačati v roku dveh let od prejema plačilnega naloga. Za takšno odločitev je sodišče prve stopnje imelo podlago v določbi petega odstavka 38. člena KZ, ki določa, da rok, ki ga sodišče določi v sodbi za plačilo denarne kazni, ne sme biti krajši od 15 dni in ne daljši od treh mesecev, sodišče pa sme v opravičenih primerih dovoliti, da lahko obsojenec denarno kazen plača tudi v obrokih, pri čemer rok za plačilo ne sme biti daljši od dveh let. Pritožba, ki meni, da ni jasno od kdaj začne teči dveletni rok za plačilo denarne kazni, ni utemeljena, saj je z napadeno sodbo bilo jasno določeno, da rok dveh let za plačilo denarne kazni začne teči po prejemu plačilnega naloga, katerega pa je obsojeni prejel dne 28. 9. 2016, kot to izhaja iz podatkov kazenskega spisa. Zato so vsi pritožbeni pomisleki neutemeljeni, saj okoliščine, na katere se zagovornica sklicuje in na podlagi katerih obsojeni v danem roku ni mogel plačati izrečene denarne kazni, ne morejo omajati pravilne odločitve sodišča prve stopnje iz napadenega sklepa.

5. Ker v obravnavani zadevi ni nobenih pogojev za podaljšanje dveletnega roka za plačilo obsojencu izrečene denarne kazni, je pritožbeno sodišče o pritožbi zagovornice obsojenega odločilo tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa (člen 402/III ZKP).