Jedro

Povsem mogoče je, da se je pri izvedbi projekta tožeča stranka srečala z nepredvidenimi deli, vendar pa o njih tožene stranke ni seznanila v roku desetih dni, kot je bila to zavezana storiti po pogojih javnega razpisa, kar pomeni, da je odločitev tožene stranke, da teh stroškov tožeči stranki ne prizna, utemeljena.

Javni razpis je v 2. podtočki V. točke določal, da mora biti naložba zaključena celota. To pomeni, da bi morala obnovo vaških domov, pa četudi so se ti nahajali v različnih krajevnih skupnosti, tožeča stranka šteti za zaključeno celoto in zato v primerih, ko so, kot zatrjuje, krajevne skupnosti same vodile postopke naročanja, kot vrednost posameznih naročil upoštevati vrednost celotnega projekta in ne le tistega dela, ki je odpadel na posamezno krajevno skupnost, s tem pa tudi upoštevati pravila ZJN-2. Po določbi devetega odstavka 37. člena ZJN-2 je sklicevanje na blagovne znamke predmeta naročila dopustno le takrat, ko predmeta ni mogoče opisani na drugačen način, v razpisu pa se dodata besedi „ali enakovredni“. Tega tožeča stranka v razpisih ni upoštevala in zato do teh stroškov ni upravičena.

Tožena stranka je tista, ki ji je bila odobrena pravica do sredstev in je zato odgovorna za pravilnost priglasitve nastalih stroškov, morebitni prenos nalog na druge (torej krajevne skupnosti) brez vednosti in odobritve tožene stranke pa je okoliščina, ki na to odgovornost ne vpliva.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila zahtevek tožeče stranke za izplačilo sredstev v višini 89.815,77 EUR. V obrazložitvi odločitve je pojasnila, da je tožeči stranki z odločbo o pravici do sredstev št. 33123-81/2009-11 z dne 20.5.2010 odobrila nepovratna sredstva v višini 220.577,31 EUR za sofinanciranje iz ukrepa 322: Obnova in razvoj vasi, ki je bil razpisan z javnim razpisom. Sredstva so bila stranki odobrena za naložbo – obnovo večnamenskih zgradb in to po postopku in pod pogoji, kot so navedeni v Uredbi o ukrepih 1., 3. in 4. osi Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2007-2013 in v javnem razpisu. Tožeča stranka je dne 31.12.2012 vložila zahtevek za izplačilo nepovratnih sredstev v višini 187.820,75 EUR ter ga dne 21.3. in 15.5.2013 dopolnila. Tožena stranka je ugotovila, da zahtevek ne izpolnjuje vseh pogojev iz javnega razpisa in mu delno ugodila v višini 98.004,98 EUR, v preostalem zahtevanem obsegu pa ga je zavrnila. Zoper to odločitev je tožeča stranka vložila tožbo pri Upravnem sodišču RS. To je s sodbo opr. št. III U 212/2013-8 z dne 28.9.2014 tožbi ugodilo in odločbo odpravilo v delu, ki se nanaša na zavrnitev zahtevka ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek. Ocenilo je, da odločba ne obsega razlogov, zaradi česar je ni mogoče preizkusiti. V ponovnem postopku je tožeča stranka odločala na podlagi določb uredb EU, Zakona o kmetijstvu in javnega razpisa. Po zahtevah Uredbe 65/2011/EU je tožeča stranka opravila pregled na kraju samem in administrativni pregled postopka.

2. Tožena stranka je pri ugotavljanju upravičenosti stroškov, ki jih je tožeča stranka uveljavljala s predloženimi računi, upoštevala, da je tožeča stranka že sama odštela nekatere neupravičene stroške v višini 16.637,84 EUR, tako da je tožena stranka ugotavljala le upravičenost preostalih zahtevanih stroškov. Ob tem je najprej ocenila, da niso upravičeni stroški tisti, ki so nastali zaradi nepredvidenih del v skupni višini 9.702,92 EUR. Tožeča stranka je bila na neupravičenost stroškov iz naslova nepredvidenih del opozorjena z Obrazcem PRP_4.3., ki je bil priložen odločbi o pravici do sredstev, to pa je bilo določeno tudi v javnem razpisu. Ko je bila tožeča stranka s tem seznanjena, je v odgovoru toženi stranki pojasnila, da so bili stroški nujno potrebni za izvedbo in dokončanje del na sofinanciranem projektu in so kot upravičen strošek dopuščeni v IV. točki javnega razpisa, s čimer pa tožena stranka ne soglaša. S tem, da stroški zaradi nepredvidenih del niso upravičeni, je bila tožeča stranka seznanjena že ob izdaji odločbe o pravici do sredstev. Z dodajanjem postavke nepredvidenih del je delno spremenila obveznost iz odločbe o pravici do sredstev, torej dodala postavke, ki jih tožena stranka ni odobrila. O vsaki vsebinski, finančni in časovni spremembi naložbe pa bi morala tožeča stranka toženo stranko obvestiti v roku 10 dni ter pridobiti njeno soglasje in to pred nastankom spremembe obveznosti. K izvedbi kontrole, in sicer administrativne, ki je pokazala nepravilnosti, je bila tožena stranka zavezana z Uredbo Komisije EU št. 65/2011. 3. Tožena stranka je tudi preverjala ali je tožeča stranka spoštovala pravila javnega naročanja in v zvezi s tem ugotavljala ali so posamezni stroški v zahtevku upravičeni do sofinanciranja. V času, ko je tožeča stranka oddala javno naročilo, je bil v veljavi Zakon o javnem naročanju (v nadaljevanju ZJN-2), ki je v devetem odstavku 37. člena določal, da se predmet naročila ne sme sklicevati na posamezno znamko ali vir ali na posebni postopek ali na blagovne znamke, patente, tipe ali posebno poreklo ali proizvodnjo, če bi se s takim navajanjem dajala prednost nekaterim podjetjem ali nekaterim proizvodom ali bi bili zaradi tega izločeni. To je dopustno le v primeru, ko drugače ni mogoče opisati predmeta naročila, pri tem pa se navede beseda »ali enakovredni«. Tako stališče je zavzelo tudi Evropsko računsko sodišče. Tožena stranka je pri pregledu ugotovila, da tožeča stranka tega pravila ni upoštevala pri nekaterih popisih del, ki jih je v izpodbijani odločbi posebej citirala (tabela na strani 6, 7 in 8 izpodbijane odločbe), njihova skupna vrednost pa znaša 46.477,28 EUR. Ob tem ni mogoče slediti pojasnilu tožeče stranke, da so bila javna naročila razdeljena na sklope (šlo je za obnovo več vaških domov, javna naročila pa naj bi, po navedbam tožene stranke, za vsak dom vodile krajevne skupnosti, kjer so locirani) in da zato ugotovitev tožene stranke ne odraža dejanskega stanja. Dejstvo je, da je javni razpis določal, da mora biti naložba zaključena celota, skladno s tem pa so bila z odločbo o pravici do sredstev ta sredstva tudi odobrena. Naročnik ima sicer možnost, da javno naročilo odda tudi po sklopih, ki lahko vsak za sebe tvori zaključeno celoto. To je celo nujno, če to prispeva k večji gospodarnosti in učinkovitosti, prav tako pa morajo za to obstajati opravičljivi razlogi. Ko naročnik razdeli javno naročilo gradenj na posamezne sklope, je potrebno pri ocenitvi vrednosti javnega naročila za osnovo vzeti skupno ocenjeno vrednost vseh sklopov in to zato, da se prepreči, da bi se naročnik z delitvijo naročila ne izognil prisilnim določbam ZJN-2. V obravnavanem primeru je bilo tudi v javnem razpisu določeno, da mora biti naložba zaključena celota, s čimer je bila tožena stranka seznanjena, kot tudi seznanjena, da mora spoštovati vsa pravila javnega naročanja. Pravila o blagovnih znamkah je tožena stranka spoštovala pri računih, ne pa pri izvedbi javnega naročila.

4. Tožena stranka je nadalje ugotovila, da je tožeča stranka s predloženimi računi uveljavljala tudi stroške, ki jih v vlogi za dodelitev nepovratnih sredstev ni navedla ter jih v odločbi posebej citirala v tabeli na strani 13. Tožena stranka je opravila kontrole na terenu ter ugotovila, da v primeru, ki je naveden v tabeli na strani 13 odločbe, dela niso bila opravljena v takem obsegu, kot je prikazan na računu, neupravičeni stroški pa s tem znašajo 137,80 EUR.

5. Tožena stranka je ob koncu odločbe povzela, da znaša skupen seštevek neupravičenih stroškov 89.815,77 EUR. Upravičeno izplačilo znaša 142.912,86 EUR, od tega pa je tožena stranka odštela višino sankcije v višini 44.907,88 EUR in razliko v višini 98.004,98 EUR nakazala na račun tožeče stranke. V odločbi je pojasnila način izračuna sankcije, obenem pa tudi ocenila, da ni mogoče slediti zatrjevanju tožeče stranke, da ni odgovorna za vključitev neupravičenega zneska v zahtevek za izplačilo, saj je bila pred oddajo vloge na javni razpis seznanjena s postopkom projekta ter se pred podajo zahtevka posvetovala s pristojnimi pri toženi stranki.

6. Tožeča stranka se z odločitvijo tožene stranke ne strinja in je zoper izpodbijano odločbo vložila tožbo. V tožbi navaja, da je izpodbijana odločba zaradi nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter zmotne oziroma nepravilne uporabe materialnega prava nezakonita. V ponovljenem postopku odločanja je tožena stranka tožečo stranko z dopisom z dne 9.1.2015 pozvala, da se izjavi o ugotovljenih dejstvih, vendar pa se do navedb in predlaganih dokazov tožeče stranke ni opredelila, oziroma jih je v izpodbijani odločbi povzela le selektivno, s tem, da se opredelila le do tistih, ki so ji koristili. Tožena stranka je tak postopek očitno izvedla le zaradi zadostitve formalnim pogojem, ne pa zato, da bi dejansko ugotovila pravilno dejansko stanje. Tožena stranka je tožeči stranki zavrnila stroške nepredvidenih del z utemeljitvijo, da naj ne bi bili upravičeni do sofinanciranja glede na določila javnega razpisa. Dejansko stanje glede tega ni bilo popolno ugotovljeno, saj se ti stroški v celoti nanašajo na izvedbo projekta, izvedena dela pa so bila nujna za dokončanje del ter zato predstavljajo upravičen strošek. V besedilu javnega razpisa ni razvidno, da naj bi nepredvidena dela, ki sicer predstavljajo gradbena in obrtniška dela na predmetu sofinanciranega projekta, ne bi bila upravičena do sofinanciranja. Take določbe tudi ne vsebuje nobeden izmed materialnih predpisov, ki so podlaga za odločanje in to tudi ne izhaja iz upravnega akta, na podlagi katerega je tožeča stranka pridobila pravico do sredstev. Zakon o kmetijstvu (Zkme-1) določb o upravičenosti stroškov za sofinanciranje ne vsebuje, izrek odločbe o pravici do sredstev, ki je pravnomočen in izvršljiv pa ne predvideva, da nepredvidena gradbena in obrtniška dela niso upravičena do sofinanciranja, pač pa le določa višino sredstev, do katerih je tožeča stranka upravičena. Vsi ti stroški so dejansko nastali in je zato do njih tožeča stranka upravičena. O dejanski izvedbi projekta se je tožena stranka prepričala ob kontroli na kraju samem.

7. Ugotovitve tožene stranke o oddaji javnih naročil po sklopih temeljijo na domnevi oziroma napačno ugotovljenem dejanskem stanju, saj je tožena stranka spoštovala vso takrat veljavno zakonodajo s področja javnega naročanja. Obnova vsakega izmed vaških domov je potekala v krajevnih skupnostih, kjer so locirani domovi. Vsaka krajevna skupnost je za potrebe obnove svojega doma vodila tako postopke javnega naročanja kot izvedbo obnov. Obnove so po krajevnih skupnostih potekale v časovno različnih obdobjih glede na razpoložljiva sredstva vsake izmed njih. Tožena stranka je bila s tem, da se bo projekt izvajal na tak način, seznanjena že pred odobritvijo sredstev, kot tudi v času izvajanja projekta. V nadaljevanju je tožeča stranka opisala izvedena dela na posameznih vaških večnamenskih domovih. To kaže, da ni točna ugotovitev tožene stranke, da naj bi se javno naročilo za izvedbo vseh investicij hkrati vodilo, kot eno javno naročilo razdeljeno na sklope. Iz izvedenih del izhaja, da tožeča stranka izvajala naročil po sklopih, pač pa da so krajevne skupnosti, vsaka sama zase, izvajala naročila gradnje, storitve in blaga, torej je šlo za ločena naročila. Razmejitev med ločenimi naročili in naročili po sklopih je postavilo tudi Evropsko sodišče prve stopnje v zadevi T 358/08 z dne 11.7.2013. Iz predmetov naročil in izvedenih del izhaja, da dela in dobave niso presegale 20.000,00 EUR oziroma 40.000,00 EUR, zaradi česar se določbe ZJN-2 ne uporabljajo. Tako stališče je že zavzela Državna revizijska komisija, prav tako Ustavno sodišče v odločbi št. U-I-238/07-52 z dne 2.4.2009. Za KS Dane in Štorje je naročila pregledala Državna revizijska komisija in ni ugotavljala takih kršitev, kot jih sedaj navaja tožena stranka. Tožena stranka je napačno uporabila materialno pravo tudi v delu, kjer navaja, da naj bi tožeča stranka kršila določbe 37. člena ZJN-2 s tem, da naj bi v razpisni dokumentaciji pri postavkah navajala blagovne znamke. Nenazadnje je tožena stranka vlogo tožeče stranke na javnem razpisu izbrala na podlagi vloge, ki je vsebovala DIIP s popisom del, kateremu se sedaj očita sklicevanje na blagovne znamke. Tožeča stranka je bila namreč dolžna na podlagi tega popisa izvesti naročila del in storitev ter ga ni smela spreminjati.

8. Glede na vse navedeno tožeča stranka meni, da je končni izračun zahtevka napačen, neutemeljeno je tudi zmanjšanje zahtevka za sankcijo, izračun sankcije pa ni v skladu z Uredbo Komisije (ES), na katero se sklicuje tožena stranka. Tožena stranka bi morala tožeči stranki dati možnost izjave oziroma izkaza dejstev o odgovornosti tožeče stranke za vključitev zneska, ki ji ga tožena stranka ni priznala. Tega tožena stranka ni storila, tožeča stranka pa trdi, da je ravnala po njenih navodilih, konkretno g. Trnovca. Ravnala je v skladu z veljavno zakonodajo, vestno, pošteno in kot dober gospodar.

9. Tožeča stranka sodišču predlaga, da odloči v sporu polne jurisdikcije, torej samo odloči o njenem zahtevku, to pa zato, ker gre za ponovno odločanje o isti zadevi, s tem pa bi bilo zagotovljeno izvrševanje ustavne pravice enakega varstva pravic. Podrejeno, v kolikor temu predlogu sodišče ne bo sledilo, pa predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

10. Tožena stranka v odgovoru na tožbo smiselno ponavlja navedbe iz obrazložitve izpodbijane odločbe ter sodišču predlaga, naj tožbo tožeče stranke zavrne. Zavrača trditve tožeče stranke, da se ni opredelila do njenih navedb v izjavi, pa tudi svojo odločitev je ustrezno obrazložila. Vztraja pri ugotovitvi, da so nepredvidena dela neupravičen strošek. S tem je bila tožeča stranka seznanjena že ob izdaji odločbe o odobritvi sredstev, saj je bil k odločbi pripet Obrazec PRP_4.3., kjer je bilo to posebej navedeno in se zato tožeča stranka ne more sklicevati, da s tem ni bila seznanjena. O vsaki vsebinski, finančni ali časovni spremembi pa bi morala, skladno z javnim razpisom, obvestiti toženo stranko v roku 10 dni od nastale spremembe. Tožena stranka nadalje izpostavlja, da je bilo v javnem razpisu določeno, da mora vlagatelj zagotoviti ustrezno investicijsko - tehnično dokumentacijo z natančnim popisom del in stroškovno opredelitvijo cen ter z vsemi dovoljenji za naložbo, naložba pa mora biti zaključena celota. Ko naročnik razdeli javno naročilo na posamezne sklope, je potrebno pri ocenitvi vrednosti predmeta naročila za osnovo vzeti skupno ocenjeno vrednost vseh sklopov, kar vse je pojasnjeno že v izpodbijani odločbi. Enako to velja tudi za navajanje blagovnih znamk v postopku javnega naročanja. O tem se je izreklo Upravno sodišče RS v sodbo II U 81/2014 z dne 10.9.2014. Tožena stranka se prav tako ne strinja s trditvijo tožeče stranke, da je prišlo do napačnega izračuna sankcije, saj je bil ta izvršen na podlagi Uredbe Komisije (ES) št. 65/2011 in v izpodbijani odločbi tudi pojasnjen. Znižanje priznanih stroškov za znesek sankcije ne bi prišel v poštev le takrat, če bi tožeča stranka dokazala, da ni odgovorna za vključitev neupravičenega zneska v zahtevek za izplačilo. Tožeči stranki je bila dana možnost, da se o tem izjasni in da predloži ustrezne dokaze, ki pa jih ni dostavila v zadostni meri. Glede na vse navedeno tožena stranka sodišču predlaga, da tožbo tožeče stranke zavrne.

K točki I. izreka:

11. Tožba ni utemeljena.

12. Po presoji sodišča je sklep tožene stranke pravilen in zakonit, ima oporo v citiranih materialnih predpisih ter izhaja iz podatkov v upravnih spisih. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa so po mnenju sodišča podani pravilni razlogi za odločitev, ki jim sodišče v celoti sledi in jih zato ne ponavlja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi z navedbami v tožbi pa še dodaja:

13. Tožeča stranka toženi stranki uvodoma očita, da se ni opredelila do navedb in predlaganih dokazov, ki jih je podala v izjavi o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah, oziroma se opredelila le do tistega, kar ji ustreza. Sodišče taki trditvi tožeče stranke ne more sledi. Iz izpodbijane odločbe je razvidno, da je tožena stranka korektno povzela navedbe tožeče stranke in to za vsak sklop neupravičenih stroškov posebej. Navedbe je ocenila, svoje odločitve pa utemeljila in to tako z ugotovitvami dejanskega stanja (tudi na podlagi ugotovitev pregleda na kraju samem in administrativnega pregleda, določenih z javnim razpisom - VII. točka) kot tudi z uporabo materialnih predpisov in se tem utemeljitvam sodišče pridružuje.

14. Tožeča stranka oporeka odločitvi tožene stranke, da ji ne prizna stroškov nepredvidenih del in meni, da so bila ta dela nujna za dokončanje projektov, izrek odločbe o pravici do sredstev pa ne predvideva, da nepredvidena gradbena in obrtniška dela niso upravičena do sofinanciranja, pač pa le določa višino sredstev, do katerih je tožeča stranka upravičena. Sodišče taki trditvi tožeče stranke ne sledi. Odločba o pravici do sredstev je bila tožeči stranki izdana na podlagi Uredbe o ukrepih 1., 3. in 4. osi Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2007-2013 (v nadaljevanju Uredba), na podlagi javnega razpisa ter na podlagi vloge tožeče stranke. Nesporno je torej, da so bila sredstva tožeči stranki odobrena po postopku in na način, kot je to predvideno v Uredbi in javnem razpisu, to pa tožeči stranki pojasnjeno v obrazložitvi odločbe o odobritvi pravice do sredstev. Javni razpis je v IV. točki kot upravičene stroške določil stroške gradbenih in obrtniških del, za katera je morala tožeča stranka, skladno z 2. podtočko V. točke ob vložitvi vloge za dodelitev sredstev predložiti tehnično dokumentacijo in predračune na podlagi projektantskega popisa del. Javni razpis je predvidel možnost, da upravičencu do sredstev nastanejo nepredvideni stroški, kot posledica višje sile ali izrednih okoliščin, vendar pa je dolžnost upravičenca, da o tem pisno obvesti pristojni organ in predloži ustrezna dokazila v desetih delovnih dneh od dneva, ko je to zmožen storiti (11. odstavek VII. točke). Sodišče ne dvomi, da je kot višjo silo in izredne okoliščine potrebno šteti tiste, na katere upravičenec ne more vplivati, torej tudi nepredvidena dela, vendar pa opisani pogoji razpisa dopuščajo upravičencu uveljavitev teh stroškov kot upravičenih le takrat, ko o njih obvesti pristojni organ ter ta o tem odloči. Sodišče meni, da je povsem mogoče, da se je pri izvedbi projekta tožeča stranka srečala s tovrstnimi nepredvidenimi deli, vendar pa o njih tožene stranke ni seznanila v roku desetih dni, kot je bila to zavezana storiti po pogojih javnega razpisa, kar pomeni, da je odločitev tožene stranke, da teh stroškov tožeči stranki ne prizna, utemeljena.

15. Tožeča stranka nasprotuje tudi odločitvi tožeče stranke, da ji ne prizna stroškov, za katere je ugotovila, da tožeča stranka ob oddaji javnih naročil ni upoštevala pravil ZJN-2. Zatrjuje namreč, da ni točna ugotovitev tožene stranke, da naj bi bilo javno naročilo razdeljeno na sklope, pač pa da so posamezne krajevne skupnosti vsaka sama zase izvajala naročila na gradnjo in da je torej šlo za ločena naročila. Sodišče ugotavlja, da je javni razpis v 2. podtočki V. točke določal, da mora biti naložba zaključena celota. To, po mnenju sodišča, kaže, da bi morala obnovo vaških domov, pa četudi so se ti nahajali v različnih krajevnih skupnosti, tožeča stranka šteti za zaključeno celoto in zato v primerih, ko so, kot zatrjuje, krajevne skupnosti same vodile postopke naročanja, kot vrednost posameznih naročil upoštevati vrednost celotnega projekta in ne le tistega dela, ki je odpadel na posamezno krajevno skupnost, s tem pa tudi upoštevati pravila ZJN-2. Tožena stranka je namreč s tem, ko je štela naročilo vsake krajevne skupnosti kot ločeno naročilo, izhajala iz predpostavke, da ni dolžna upoštevati določb ZJN-2, ker vrednost teh posameznih naročil ni presegala 20.000,00 EUR, oziroma 40.000,00 SIT. Sodišče meni, da je bil pogoj javnega razpisa, da mora biti naložba zaključena celota, postavljen prav zato, da upravičenci ne bi zaobšli določb ZJN-2, torej, da bi tudi v primeru, ko bi ravnali tako, kot je tožeča stranka in ko vrednost posameznih naročil krajevnih skupnosti ni presegala zakonsko določenih vrednosti, od katerih je izvedba javnih naročil obvezujoča, kljub temu spoštovali določbe tega predpisa. To pomeni, da je bila odločitev tožene stranke, da teh stroškov tožeči stranki ne prizna, upravičena.

16. Tožeča stranka je glede odločitve tožene stranke, da ji ne prizna stroškov iz tistih naročil, ki so v razpisu navajali točno določene blagovne znamke, zatrjevala, da je tak način naročil predvidela že v DIIP s popisom del, na tej podlagi pa ji je tožena stranka izdala odločbo o pravici do sredstev. Sodišče meni, da taka odločitev tožene stranke tožeče stranke ne odvezuje dolžnosti spoštovanja predpisov javnega naročanja. Tožeča stranka se je namreč s tem, ko je sprejela pogoje javnega razpisa (10. podtočka V. točke javnega razpisa), zavezala k spoštovanju ZJN-2, s tem pa tudi devetega odstavka 37. člena tega zakona. Po tej zakonski določbi je sklicevanje na blagovne znamke predmeta naročila dopustno le takrat, ko predmeta ni mogoče opisani na drugačen način, v razpisu pa se dodata besedi „ali enakovredni“. Tega tožeča stranka v razpisih ni upoštevala in zato do teh stroškov ni upravičena. Enako se je do tega vprašanja opredelilo Upravno sodišče Republike Slovenije že v sodbi opr. št. II U 81/2014-11 z dne 10.9.2014. 17. Nenazadnje tožeča stranka oporeka izračunu sankcije in meni, da ta ni v skladu z Uredbo Komisije (ES), na katero se sklicuje tožeča stranka, poleg tega pa naj ji tudi ne bi bila dana možnost, da se izjavi o svoji odgovornosti. Sodišče meni, da je pravno podlago in izračun sankcije določil zadnji odstavek javnega razpisa, temu pa je tožena stranka v celoti sledila in izračun pojasnila. Tožeči stranki je bila dana možnost, da se izjavi o svoji odgovornosti za vključitev zneska stroškov, do katerih ni upravičena, v zahtevo za izplačilo sredstev. Trditvam tožeče stranke, da je do vključitve teh stroškov prišlo zato, ker so naročila vodila krajevne skupnosti samostojno, je tožena stranka argumentirano zavrnila, temu pa se sodišče v celoti pridružuje. Tožena stranka je tista, ki ji je bila odobrena pravica do sredstev in je zato odgovorna za pravilnost priglasitve nastalih stroškov, morebitni prenos nalog na druge (torej krajevne skupnosti) brez vednosti in odobritve tožene stranke pa je okoliščina, ki na to odgovornost ne vpliva.

18. Glede na navedeno je sodišče zaključilo, da je tožba neutemeljena in jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. Ker v tožbi niso navedena nova dejstva in dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev, je sodišče, skladno z 2. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

K točki II. izreka:

19. Odločitev o stroških temelji na 4. odstavku 25.člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.