Jedro

Poučevanje stranke ni namenjeno samemu sebi, kršitev dolžne skrbnosti pa tudi sama po sebi še ne more pomeniti razloga za razveljavitev sklepa o izročitvi. Gola kršitev, ne da bi pritožnik vsaj sedaj (višjemu) sodišču pokazal na premoženje, ki bi zadoščalo za poplačilo obveznosti, ne more zadoščati za razveljavitev sklepa o izročitvi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Pritožnik krije sam svoje stroške pritožbenega postopka, mora pa upniku plačati njegove pritožbene stroške v višini 285,66 EUR v roku osmih dni od vročitve te odločbe, v primeru zamude z zakonskimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom izročilo v izreku navedene nepremičnine kupcu in ugotovilo, da se bo po pravnomočnosti tega sklepa pri teh nepremičninah v zemljiški knjigi vpisala lastninska pravica na nepremičninah v korist kupca. Nadalje je dolžniku naložilo, da se v roku 60 dni izseli iz 1/16 solastnega deleža stanovanjske hiše na naslovu in ga izroči kupcu.

2. Zoper sklep se je pritožil dolžnik iz vseh pritožbenih razlogov. V bistvenem pritožnik zatrjuje kršitev pravil postopka (169. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ) in kršitev ustavnih pravic do lastnine in spoštovanja doma (33. in 36. člene Ustave). Pritožnik navaja, da sodišče ni zadosti zaščitilo njegove lastninske pravice in njegove pravice do doma, saj je bila prodana tudi nepremičnina ID znak X, ki v naravi predstavlja stanovanjsko hišo, v kateri ima dolžnik prijavljeno stalno prebivališče. Tam živi, drugega doma in bivališča nima. Sklicuje se tudi na odločbo Ustavnega sodišča Up-1298/18 z dne 9. 5. 2019 in zatrjuje, da sodišče prve stopnje napotkov iz te odločbe ni upoštevalo. Sodišče prve stopnje bi se moralo bolj potruditi in zavarovati njegove pravice v smeri, da bi moralo poiskati dolžnikovo premoženje, na katerega bi izvršbo bilo mogoče opraviti.

3. Na pritožbo sta odgovorila upnik in kupec. Predlagata zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Najprej višje sodišče ugotavlja, da so pritožnikove (dolžnikove) trditve, razen glede opustitve sodišča prve stopnje, da bi dolžnika poučilo po 169. členu ZIZ, ostale na povsem splošni (materialni) ravni. Trditve niso v ničemer konkretizirane. To velja tudi v delu, v katerem pritožnik očitno za temelj pritožbe vzame odločbo Ustavnega sodišča. V zvezi z njo ne pokaže, katere so tiste konkretne, dejanske okoliščine, zaradi katerih je ta zadeva podobna zadevi, ki jo je imelo pred seboj Ustavno sodišče. Višje sodišče zadevi vidi različno, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju. Višje sodišče že na tem mestu tudi opozarja, da pritožnik niti sedaj ne navede, da bi poleg treh nepremičnin imel še kakšno drugo premoženje (in ga ponudil sodišču v prodajo ter takojšnje poplačilu upnika). To je, poleg vsega spodaj navedenega, ključno za odločitev višjega sodišča, glede na to, da je en očitek pritožnika vendarle utemeljen: sodišče prve stopnje je opustilo dolžno ravnanje – opustilo je poseben pouk po 169. členu ZIZ. Vprašanje je le, kako je to vplivalo na zakonitost izpodbijanega sklepa.

6. Pritožnik navaja, da bi moralo sodišče prodajati oziroma najprej prodajati samo nepremičnini, ki nista njegov dom, in to v obsegu, ki je razumno potreben za poplačilo upnikove terjatve (zaradi varstva njegove pravice pravico do lastnine po 33. členu Ustave in pravice do spoštovanja doma po 36. členu Ustave).

7. Višje sodišče odgovarja, da so bile sicer dejansko predmet prodaje tri nepremičnine (natančneje: solastni deleži na dveh nepremičninah v deležu 1/16, na tretji nepremičnini pa solastni delež 19/400), vendar pritožnik zamolči naravo nepremičnin, ki je sicer razvidna iz cenilnega poročila, ki je bilo izdelano za potrebe ugotovitve vrednosti nepremičnine. Iz njega izhaja, da vse nepremičnine predstavljajo zaokroženo celoto (enoto). Nepremičnine v naravi predstavljajo stanovanjsko hišo s spremljajočim zemljiščem in dovozno potjo. Parceli, ki jih pritožnik ponuja višjemu sodišču v samostojno prodajo, sta parcela št. 001, ki v naravi predstavlja travnik pred stanovanjsko hišo, in parcela št. 002, ki je cesta k tej stanovanjski hiši. Ko torej pritožnik navaja, da bi moralo sodišče omejiti izvršbo samo na drugi dve nepremičnini, ki v naravi ne predstavljata enostanovanjske hiše, zamolči naravo nepremičnine in dejansko in pravno nezmožnost tako predlagane prodaje. Sodišče je predmet nepremičninske izvršbe določilo na edini možen način, predlogi, ki jih ponuja pritožnik pa nimajo nobene realne osnove niti v stanju v naravi niti v cenilnem poročilu ter po prepričanju višjega sodišča pomenijo le način zavlačevanja s postopkom, na kar je v odgovoru na pritožbo pravilno opozorjeno.

8. Pritožba več kot očitno zatrjevano nezakonitost prodaje vleče iz razlogov Ustavnega sodišča, ki pa jih uporablja selektivno. Ta zadeva se od zadeve, ki jo je imelo pred seboj Ustavno sodišče, loči v bistvenem: tam se je prodajalo veliko število nepremičnin, tu se prodaja(jo) nepremičnine, ki jih drugače kot skupaj (enota) ni bilo dopustno prodajati. Poleg nepremičnin, ki so predstavljale dom ustavnega pritožnika (na te se je nanašal razveljavljena odredba o prodaji), je imel ustavni pritožnik še druge nepremične večje vrednosti. Ustavno sodišče je v navezavi z ustavnimi pravicami opozorilo na navadno pravo, tj. 3. člen ZIZ in pojasnilo, da ob stanju dolžnikovega nepremičnega premoženja in višini terjatev mora sodišče posebej obrazložiti, zakaj najprej prodaja tisti del nepremičnin, na katerih je bil dolžnikov dom. V tem se ta primera bistveno razlikujeta – pritožnik za razliko od ustavnega pritožnika ni lastnik nekaj deset nepremičnin temveč treh nepremičnin, ki v naravi predstavljajo enoto, pa še ta komaj zadošča za poplačilo upnika.

9. Na pritožbeno navedbo, da se sodišče prve stopnje ni zadosti potrudilo in poiskalo morebitno drugo dolžnikovo premoženja, zato je kršilo sedmi odstavek 169. člena ZIZ, višje sodišče odgovarja, da bi moral pritožnik za uspeh s tem pritožbenim argumentom najprej zatrjevati, kako bi ta kršitev (če bi dejansko bila storjena) vplivala na zakonitost in pravilnosti izpodbijanega sklepa (prvi odstavek 339. člena ZPP). Poleg tega, v pritožbi ne pove (označi), katero je to premoženje, iz katerega bi se upnik lahko poplačal v izvršilnem postopku, ki teče že vse od leta 2011 dalje. Pritožba je ostala na povsem načelni ravni, medtem ko je za izpolnitev dolžnikove obveznosti potrebno realno premoženje (pritožnik ponuja prazen predlog, da se naj opravi izvršba na premične stvari; na katere, ne pove, kot tudi ne pove, da bi zadoščale za poplačilo). V izogib vsakemu dvomu v zakonitost sodnega poslovanja višje sodišče dodaja, da je bila izvršba z drugimi izvršilnimi sredstvi neuspešna. Izvršba na stalne denarne prejemke je bila neuspešna, ker je dolžnik prejemal pokojninske dajatve, ki ne dosegajo neto minimalne plače (glej obvestilo ZPIZ z dne 30. 9. 2013); da se je stanje spremenilo, iz sodnega spisa ne izhaja, prej obratno. Izvršba na premičnine je bila ustavljena, ker ni bilo rubljivih predmetov (Poročilo izvršitelja o neizvedenem rubežu z dne 23. 6. 20141). Iz sodnega spisa nadalje izhaja, da je sodišče ustavilo tudi izvršbo na sredstva pri OPP (ta je bila sicer pred tem delno realizirana, vendar v zanemarljivem obsegu, gl. red. št. 24 in prilogo C1) in izvršbo na nematerializirane vrednostne papirje (sklep o ustavitvi z dne 9. 4. 2013).

10. Edino, kjer pritožnik utemeljeno opozarja na procesno kršitev sodišča prve stopnje, je da sodišče prve stopnje niti do odredbe o prodaji niti v sami odredbi (prvo prodajo je sodišče odredilo 4. 3. 2019, drugo 17. 6. 2019) dolžnika posebej ni poučilo o možnosti predlagati omejitev izvršbe le na nekatere od nepremičnin (kar bi bilo, kot je do sedaj jasno razvidno, popolni nesmisel), tudi ga ni poučilo, da lahko predlaga izvršbo s kakšnim drugim izvršilnim sredstvom (prim. sedmi odstavek 169. člena ZIZ). Vendar to za uspeh s pritožbo ne zadošča. 11. Poučevanje stranke ni namenjeno samemu sebi, kršitev dolžne skrbnosti pa tudi sama po sebi še ne more pomeniti razloga za razveljavitev sklepa o izročitvi. Gola kršitev, ne da bi pritožnik vsaj sedaj (višjemu) sodišču pokazal na premoženje, ki bi zadoščalo za poplačilo obveznosti, ne more zadoščati za razveljavitev sklepa o izročitvi. Pravila niso sama sebi namen. Sicer pa bi imela ta napaka (opustitev dolžnega pouka dolžniku) za posledico kršitev procesne narave, ki bi jo dolžnik, ki je bil zastopan po odvetniku, v tem postopku lahko tudi odvrnil. Določbe 169. člena ZIZ, ki so sicer namenjene varstvu dolžnikovega doma, so procesne narave. V bistvenem gre za dolžno materialno procesno vodstvo sodišča, ki ga sedaj določa že sam zakon. Kot velja za vsako kršitev procesne narave, se mora dolžnik vselej potruditi in v postopku pred sodiščem prve stopnje uveljavljati kršitve pravil postopka. Če tega ne stori, mora tudi v izvršilnem postopku veljati, da tega kasneje v postopku ne more učinkovito uveljavljati (prvi odstavek 286.b člena ZPP). Ne dolžnik ne odvetnik prej kot sedaj v pritožbi grajane napake nista izpostavila.

12. Ko pritožnik zatrjuje, da bi moralo sodišče prve stopnje k reševanju zadeve pozvati center za socialno delo, višje sodišče tudi tu najprej ugotavlja, da pritožnik ni navedel nobenih konkretnih razlogov, s katerimi bi višje sodišče prepričal, da bi zatrjevana kršitev (če bi bila storjena, pa ni bila) utegnila vplivati na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa. Nato pa še odgovarja, da določba šestega odstavka 169. člena ZIZ ureja situacijo, ko gre za izvršbo denarne terjatve, ki je očitno nesorazmerna glede na ugotovljeno vrednost nepremičničnine. Kakšno je to razmerje v izpodbijani zadevi, pritožba v ničemer ne konkretizira, zadosti se z navedbo glavnice (3.318,38 EUR), kar pa je nujno pomanjkljivo. Višje sodišče vseeno dodaja, da se izterjuje terjatev, ki je zapadla v plačilo 23. 9. 2011, zakonske zamudne obresti od nje pa tečejo od 24. 9. 2011. Nadalje mora dolžnik plačati tudi stroške postopka (101,76 EUR po sklepu o izvršbi, 91,92 EUR po sklepu z dne 27. 8. 2013, 474,00 EUR po sklepu z dne 8. 8. 2016, vse povečano za zakonske zamudne obresti). Višje sodišče je za potrebe odločanja sámo okvirno preračunalo upnikovo terjatev in ugotovilo, da presega 6.000 EUR.2 To pomeni, da ne obstoji nesorazmerje med vrednostjo izterjevane terjatve in ugotovljeno vrednostjo nepremičnine. Nepremičnina je bila v tej zadevi ugotovljena na vrednost 9.890,24 EUR. Sklep o ugotovitvi vrednosti je pravnomočen.

13. Višje sodišče je sicer v tej zadevi izhajalo iz predpostavke, da drži, da je prodana nepremičina dolžnikov dom. Ker že ob tej predpostavki pritožba ni bila uspešna, razčiščevanje, ali dolžnik v nepremičnini dejansko prebiva, ni bilo potrebno. Opozarja pa, da tako upnik kot tudi kupec navajata, da dolžnik v tej nepremičnini ne prebiva, da je nepremičnina izključena iz električnega omrežja, da je v dobro dolžnika v zemljiški knjigi pri parc. št. X 003 (Medvode) vpisana služnost stanovanja in to dokazujeta z izpiskom iz zemljiške knjige, kupec nadalje še navaja, da je nepremičnina prazna, izselila sta se še preostala stanovalca (A. A. - solastnik in B. B.). Pritožnik na odgovora upnika in kupca ni več odgovoril, kar pomeni, da bi trditve o teh dejstvih moralo sodišče vzeti v dejstveno podlago (prvi odstavek 214. člena ZPP). Da je bila nepremičnina prazna tudi v mesecu juniju 2014 (konkretno 23. 6. 2014), dokazuje rubežni zapisnik, iz katerega izhaja, da je izvršitelju prostore v konkretni nepremičnini pokazal dolžnikov bratranec, navedeno je, da dolžnik v tej nepremičnini občasno prespi, sicer pa je dolžnik odsoten v Italiji, je lastnik 1/16 hiše in da biva v zgornjem delu hiše. 14. Višje sodišče dodaja, da je pritožnik hkrati s pritožbo zoper sklep o izročitvi vložil še predlog za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti sklepa o izvršbi in predlog za obnovo postopka. Vse zaradi kršitev pravil postopka pri vročanju sklepa o izvršbi. O tem bo odločalo sodišče prve stopnje, za odločitev višjega sodišča je pomembno le, da pritožnik ni predlagal odloga izvršbe. Hkrati se je višje sodišče pri odločanju o pritožbi na zelo enostaven način prepričalo, da so pogoji za izročitev nepremičnine izpolnjeni (sem spada tudi pogoj, da je sklep o izvršbi pravnomočen), saj je dolžnik v postopku pred sodiščem prve stopnje več kot očitno zelo aktivno sodeloval, čeprav pritožnik prepričuje sodišče, da sklepa o izvršbi sploh ni prejel. 15. Višje sodišče je odgovorilo na tiste pritožbene navedbe, za katere je presodilo, da so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). Izrecno zatrjevani pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani pritožbeni razlogi, na katere je višje sodišče pazilo po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

16. Pritožnik krije sam stroške pritožbe (šesti odstavek 38. člena ZIZ), dolžan pa je upniku povrniti stroške odgovora na pritožbo (peti odstavek 38. člena ZIZ) v višini odvetniške nagrade za odgovor (375 točk), materialnih stroškov (2%) in davka na dodano vrednosti, skupaj 285,66 EUR.

1 Iz katerega tudi izhaja, da je izvršitelj v letu 2014 na kraju rubeža ugotovil, da ni rubljivih predmetov, da v nepremičnini dolžnik ne živi, potrditvi prisotnega ob rubežu je dolžnik v tistem času tam (v zgornjem delu hiše) le občasno prespal, sicer pa je bival v Italiji. 2 Zaradi poenostavitve je višje sodišče glavnici s pripadki (5.507,00 EUR, izračun, ki je sestavni del spisa višjega sodišča, je narejen na dan 12. 9. 2019, tj. datum uspešne javne prodaje) prištelo stroške, ki jih zaradi poenostavitve ni obrestovalo, ni pa tudi upoštevalo dveh minimalnih plačil (24,38 EUR in 9,24 EUR).