Jedro

Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo, s katero je tožnik zahteval, da se sklep komisije za pritožbe z dne 8. 7. 2020 v zvezi s sklepom z dne 3. 2. 2020 spremeni tako, da se tožniku za čas opravljanja dela na višje vrednotenem delovnem mestu od 2. 6. 2014 do 30. 9. 2014 prizna kot delovne izkušnje na delovnih mestih v VI. tarifnem razredu. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da je tožnik s takšnim zahtevkom po vsebini zahteval ugotovitev dejstva, česar pa z ugotovitveno tožbo ne more zahtevati.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožnik je dolžan v roku osmih dni toženi stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v višini 229,50 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrglo tožbo in tožniku naložilo, naj toženi stranki povrne 183,60 EUR stroškov postopka, v primeru zamude izpolnitvenega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper navedeni sklep sodišča prve stopnje se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.). Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da s tožbo zahteva ugotovitev delovnih izkušenj. Tožnik je v zahtevi za odpravo kršitev pravic zahteval ugotovitev, da je v obdobju od 2. 6. 2014 do 30. 9. 2014 opravljal dela na višje vrednotenem delovnem mestu, plačilo ustrezno temu delovnemu mestu in priznanje delovnih izkušenj na tem delovnem mestu. Tožena stranka je zahtevi tožnika glede določenih obdobij ugodila. V predhodnem postopku je torej tožnik zahteval ugotovitev obstoja pravnega razmerja. Z dajatvenim zahtevkom zaradi zastaranja ni mogel biti več uspešen. Tožnik je za ugotovitveno tožbo izkazal potrebni pravni interes, saj se delovne izkušnje ugotavljajo v izbirnih postopkih za zasedbo delovnih mest. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do zatrjevane ničnosti akta. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, naj jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne. Navaja, da tožnik s tožbo zahteva ugotovitev dejstva, zato takšna tožba ni dopustna. Kaj je tožnik zahteval v postopku pri delodajalcu, ni pomembno. Prav tako tožnik ni izkazal pravnega interesa za tožbo. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep na podlagi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja tožnik v pritožbi, niti tistih, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti.

6. Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo, s katero je tožnik zahteval, da se sklep komisije za pritožbe z dne 8. 7. 2020 v zvezi s sklepom z dne 3. 2. 2020 spremeni tako, da se tožniku za čas opravljanja dela na višje vrednotenem delovnem mestu od 2. 6. 2014 do 30. 9. 2014 prizna kot delovne izkušnje na delovnih mestih v VI. tarifnem razredu. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da je tožnik s takšnim zahtevkom po vsebini zahteval ugotovitev dejstva, česar pa z ugotovitveno tožbo ne more zahtevati. V skladu s prvim odstavkom 181. člena ZPP je ugotovitvena tožba mogoča le za ugotovitev (ne)obstoja kakšne pravice oziroma pravnega razmerja ali pa (ne)pristnosti kakšne listine. Tožnik v pritožbi neutemeljeno izpostavlja, kaj je zahteval v zahtevi za odpravo kršitve pravic v postopku pri delodajalcu, saj je relevantno le to, kaj zahteva s tožbo. V pritožbi tožnik navaja še, da je izkazal pravni interes za takšno tožbo, saj dajatveni zahtevek zaradi zastaranja ni več mogoč. Navedeno ni odločilno, saj tožba na ugotovitev dejstva tudi ob morebitnem izkazanem pravnem interesu ni dovoljena.

7. Neutemeljen je pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje se pravilno ni opredeljevalo do ugovora tožnika, da je sklep tožene stranke ničen, saj se ta ugovor nanaša na vsebinsko utemeljenost zahtevka, ki pa je sodišče prve stopnje glede na odločitev o zavrženju tožbe ni presojalo.

8. Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP).

9. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato po določbi prvega odstavka 154. člena ZPP sam krije svoje stroške pritožbe, hkrati pa je dolžan toženi stranki povrniti njene stroške odgovora na pritožbo. Pritožbeno sodišče je toženi stranki skladno z Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 2/15 in nasl.) priznalo stroške odgovora na pritožbo in materialne stroške, kar znaša 229,50 EUR. V primeru zamude izpolnitvenega roka mora tožnik toženi stranki plačati še zakonske zamudne obresti.