Jedro

Sodišče pri določitvi višine preživnine upošteva tako potrebe otroka, kot tudi zmožnosti obeh staršev.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 3. točki izreka glede odločitve o preživnini za čas od 10. 6. 1998 do vključno meseca marca 1999 ter v 4. točki izreka (glede odločitve o pravdnih stroških) razveljavi in se zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ostalem se pritožba tožene stranke zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišče prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu potrdi.

Pritožba tožeče stranke se kot neutemeljena zavrne in se v nerazveljavljenem a izpodbijanem obsodilnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožba zoper sklep se zavrne in se sklep potrdi.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razvezalo zakonsko zvezo med pravdnima strankama, dodelilo mladoletnega sina pravdnih strank v vzgojo in varstvo toženi stranki ter naložilo tožniku, da je dolžan plačevati preživnino za čas od 10. 6. 1998 dalje v znesku 35.000,00 SIT mesečno, pri čemer se njegova mesečna preživninska obveznost zmanjša za že plačane zneske preživnine v višini 25.000,00 SIT mesečno oz. v mesecu oktobru za 40.000,00 SIT, za čas od 10. 6. 1998 do vključno meseca marca 1999, in sice-r do pravnomočnosti sodbe zapadle obroke v roku 15 dni, v bodoče dospevajoče pa do vsakega 10. dne v mesecu za vnaprej, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Sodišče je tudi odločilo, da vsaka stranka trpi svoje pravdne stroške ter da se toženke ne oprosti plačila sodnih taks.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je pravočasno pritožila toženka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 353. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP 1977). V pritožbi navaja, da je izrek izpodbijane sodbe nerazumljiv in neizvršljiv v 3. točki glede tožnikove zmanjšane preživninske obveznosti za že plačane zneske preživnine, kar predstavlja bistveno kršitev določb ZPP. Po mnenju toženke je sodišče tudi zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, v posledici pa tudi zmotno upora-bilo materialno pravo, ko je potrebe mladoletnega sina pravdnih strank ocenilo prenizko. Predvsem toženka navaja, da so prenizko ocenjene potrebe v zvezi s prehrano, ki jih je sodišče ocenilo na 700 SIT dnevno, toženka pa meni, da bi bil primeren znesek 1.430,00 SIT, saj je sin pravdnih strank visok 186 centimetrov, star 17 let, v obdobju največje rasti, poleg tega pa je tudi športnik. Sodišče je, po toženkinem prepričanju, ob ugotavljanju premoženjskih razmer tožnika v premajhni meri u-pošteval bonitete-, ki jih je po podatkih delodajalca deležen vsak mesec, saj tožniku delodajalec krije stroške stanovanja, zavarovanja in uporabe službenega vozila, zaradi česar je sposoben plačevati preživnino v znesku 50.000,00 SIT mesečno. Poleg tega toženka izpodbija odločitev sodišča prve stopnje o stroških, saj meni, da sodba o tem nima razlogov. Stroški so namreč v pretežni meri nastali zaradi ugotavljanja višine preživnine, to pa je bilo dolgotrajno predvsem zato, ker je tožnik oz. njegov delodajalec zamol-čal podatke glede bonitet, ki jih uživa. Prav tako se toženka pritožuje zoper odločitev sodišča prve stopnje, da se je ne oprosti plačila sodnih taks in navaja, da bi moralo v skladu s 173. členom ZPP sodišče samo opraviti poizvedbe glede okoliščin, ki vplivajo na odločitev o sodnih taksah, čeprav toženka ni predložila ustrezne listinske dokumentacije. Zaradi navedenega predlaga, da sodišče druge stopnje razveljavi sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na določitev višine preživnine in stroške p-ostopka ter določi preživnino v višini 50.000,00 SIT mesečno, naloži tožniku v plačilo stroške pravdnega postopka ter toženo stranko oprosti plačila sodnih taks. Toženka je 19. 5. 1999 tudi dopolnila pritožbo in sicer je predložila fotokopijo odločbe DURS, Davčnega urada Novo mesto o ugotovitvi dohodkov iz njene dejavnosti.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pravočasno pritožuje tudi tožnik, prav tako iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 353. člena ZPP in navaja, da se strinja z oceno potreb mladoletnega sina, ne pa z določitvijo razmerja med staršema o kritju teh potreb. Sin bo kmalu polnoleten, z njim ni posebnih fizičnih opravkov, saj je samostojen in celo sam doma pomaga. Tožnik tudi meni, da so premoženjske razmere toženke bistveno boljše, kot jih je prikazala v predloženih dokumentih, saj ne verjame, da bi -imela od obrtne dejavnosti tako malo zaslužka. Glede na to pa bi toženka s preživnino, kakor jo je določilo sodišče prve stopnje, k preživljanju sina prispevala manj, kot so njene premoženjske zmožnosti, zato tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče preživnino, odmerjeno v breme tožnika, sorazmerno zniža. V skladu z določbo 359. člena ZPP(1977) sta bili pritožbi vročeni nasprotnima strankama, ki pa nanju nista odgovorili.

Pritožba toženke je delno utemeljena, pritožba tožnika pa ni utemeljena.

Niso utemeljene pritožbene navedbe toženke, da naj bi sodišče prve stopnje, predvsem glede prehrane, prenizko ocenilo potrebe mladoletnega sina pravdnih strank. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da otrok potrebuje 6.000,00 SIT mesečno za malico v šoli. Za ostale obroke, ki jih otroku pripravijo doma pa sodišče ni sledilo navedbam toženke in je ocenilo, da je dnevno potrebno odšteti še 700,00 SIT, oz. mesečno 21.000,00 SIT. Skupaj je torej sodišče potrebe v zvezi s hrano ocenilo na 27.000,00 SIT, kar je p-o prepričanju pritožbenega sodišča realna ocena za sedemnajstletnega fanta in takšen znesek v celoti pokrije njegove potrebe po hrani. Tudi otrokove potrebe v celoti je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, saj je v primerni višini upoštevalo tako stroške za stanovanje, za šolske potrebščine, za obleko (celo v dokaj visokem, a še realnem znesku) kot tudi potrebe za žepnino in rekreacijo mladoletnega sina pravdnih strank.

Prav tako pritožbeno sodišče v celoti sprejema odločitev sodišča prve stopnje o razporeditvi bremena preživljanja mladoletnega sina med oba roditelja, pri čemer je tožnikovo premoženjsko stanje in bonitete, ki jih je deležen po podatkih delodajalca, primerno upoštevalo; primerno pa je upoštevalo tudi zaslužek iz obrtne dejavnosti, ki jo opravlja toženka, zato sta pritožbi tožeče in tožene stranke glede razporeditve bremena preživljanja neutemeljeni.

Sodišče prve stopnje je torej na pravilno ugotovljeno dejansko stanje, pravilno uporabilo določbe Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) in pri določitvi višine preživnine upoštevalo tako potrebe otroka, kot tudi zmožnosti obeh staršev in torej uveljavljani pritožbeni razlogi v zvezi z višino preživnine niso podani.

Utemeljene pa so pritožbene navedbe toženke glede preživnine za čas od 10. 6. 1998 do vključno meseca marca 1999. Sodišče prve stopnje je namreč odločilo, da se določi preživnina v znesku 35.000,00 SIT mesečno ter da se tožnikova mesečna preživninska obveznost zmanjša za že plačane zneske preživnine v višini 25.000,00 SIT mesečno oz. v mesecu oktobru za 40.000,00 SIT. Takšen izrek pa je, kot v pritožbi utemeljeno zatrjuje tožena stranka, nerazumljiv, saj iz njega ni mogoče natančno ugotoviti kakšno preživninsko obveznost nalaga tožniku za čas od 10. 6. 1998 do marca 1999 oziroma na kakšen način naj se tožnikova mesečna preživninska obveznost zmanjša, pri čemer mora biti višina preživnine tudi sicer po posamičnih obdobjih opredeljena v točno določenih zneskih. S tem je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP (1977), zato je pritožbeno sodišče v skladu s prvim odstavkom 369. člena ZPP sodbo v tem delu razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Toženka je podala tudi dopolnitev pritožbe, ki pa je bila poslana po pritožbenem roku, zato pritožbeno sodišče navedb v dopolnitvi ni moglo obravnavati.

Razveljavitev sodbe v stroškovnem delu je posledica delne razveljavitve sodbe. Višje sodišče pa glede na pritožbene navedbe toženke dodaja, da je bila odločitev sodišča o stroških postopka v skladu s 74. členom ZZZDR pravilna.

Izrek o pritožbenih stroških tožene stranke temelji na določbi tretjega odstavka 166. člena ZPP.

Pravilno je tudi sodišče prve stopnje odločilo, da se toženka ne oprosti plačila sodnih taks. V skladu z določbo drugega odstavka 173. člena ZPP (1977) je stranka predlogu za oprostitev dolžna predložiti potrdilo pristojnega upravnega organa o premoženjskem stanju. Če je to potrebno, si v skladu z določbo četrtega odstavka istega člena res lahko sodišče tudi samo po uradni dolžnosti preskrbi potrebne podatke, vendar pa je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno. Že iz podatkov o plačah, ki jih je v postopku na prvi stopnji predložila toženka namreč izhaja, da plačilo taks ne bo ogrozilo nujnega preživljanja nje in njene družine.

V skladu z določbo prvega odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Url. RS 26/1999, z dne 15. 4. 1999) je bilo postopek na drugi stopnji potrebno nadaljevati po dosedanjih predpisih, to je po zveznem Zakonu o pravdnem postopku (Url. SFRJ 4/1977).

V sodbi naštete zvezne predpise nekdanje SFRJ je sodišče uporabilo pri odločanju v skladu s 1.odst. 4.čl. Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti RS, po katerem se ti predpisi v Sloveniji smiselno še uporabljajo kot republiški predpisi.