Jedro

Glede na določilo 1. odstavka 14. člena ZSKZ je potrebno namensko rabo nepremičnin in s tem posledično izpolnjenost zakonskih pogojev za vknjižbo lastninske pravice v korist predlagateljice ugotavljati na dan uveljavitve zakona, torej na dan 11. 3. 1993, ko postanejo v skladu z navedenim zakonskim določilom kmetijska zemljišča, kmetije in gozdovi last Republike Slovenije oziroma občin.

Izrek

Pritožbama se ugodi, izpodbijani sklep sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne zemljiškoknjižnemu sodniku v ponovno odločanje.

Dovoli se izbris vpisov, ki so bili opravljeni na podlagi izpodbijanega sklepa zemljiškoknjižnega sodnika, in izbris zaznambe nepravnomočnosti sklepa o dovolitvi vpisa oziroma izbris zaznambe zavrnitve vpisa ter ponoven vpis plombe.

Udeleženki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom delno ugodilo ugovoru predlagateljice in spremenilo sklep zemljiškoknjižnega referenta z dne 27.3.2009 tako, da je pri nepremičnini parc. št. 76, vpisani v vl. št. 564, k.o. Z. G. dovolilo izločitev te nepremičnine iz dosedanjega zemljiškoknjižnega vložka, zanjo otvoritev novega zemljiškoknjižnega vložka št. 1131 iste k.o. ter pri njem izbris družbene lastnine in imetnika pravice uporabe Občine Ljubljana Center ter dovolilo vknjižbo lastninske pravice v korist predlagateljice Mestne občine Ljubljana do celote. Glede nepremičnin, parc. št. 74/1, 74/2, 75 in 222, vpisanih v vl. št. 564, k.o. Z. G., pa je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom ugovor zavrnilo in v tem delu potrdilo sklep zemljiškoknjižnega referenta z dne 27.3.2009 (s katerim je bil zemljiškoknjižni predlog zavrnjen).

Zoper navedeni sklep se pravočasno pritožujeta predlagateljica in udeleženka Republika Slovenija.

Predlagateljica se pritožuje zoper zavrnilni del izpodbijanega sklepa. Uveljavlja pritožbene razloge zmotne uporabe materialnega prava, bistvene kršitve postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da dovoli predlagan vpis, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Navaja, da so v skladu s 1. odstavkom 14. člena Zakona o Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 10/93 s spremembami; v nadaljevanju ZSKZ) kmetijska zemljišča postala last Republike Slovenije z dnem uveljavitve tega zakona. V razlogih izpodbijanega sklepa pa ni zaslediti odločilnega dejstva, in sicer, ali so imela sporna zemljišča status kmetijskih zemljišč že na dan 23.2.1993 ali pa so tak status pridobila kasneje. Sodišče prve stopnje je tako zagrešilo bistveno kršitev določb postopka, saj izpodbijani sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih, posledično pa je tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo, saj bi se za zemljišča, ki z dnem uveljavitve ZSKZ niso bila kmetijska zemljišča, moral uporabiti Zakon o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (Ur. l. RS, št. 44/97 s spremembami).

Republika Slovenija se pritožuje zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da pri nepremičnini, parc. št. 76 k.o. Z. G. zavrne predlagano vknjižbo lastninske pravice v korist predlagateljice ter ji naloži povrnitev pritožbenih stroškov. Meni, da ni pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da se dovoli vpis lastninske pravice na nepremičnini, parc. št. 76 k.o. Z. G. zato, ker ta nepremičnina ni v celoti stavbno zemljišče, kot je to zaključilo sodišče prve stopnje, pač pa gre za delno zazidano stavbno zemljišče, delno pa za kmetijsko zemljišče, zato niso izpolnjeni zakonski pogoji za vknjižbo lastninske pravice v korist predlagateljice – občine. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na potrdilo o namenski rabi zemljišč Občine G. z dne 19.6.2008, kar pa ni v skladu s 1. odstavkom 14. člena ZSKZ. Potrdilo o namenski rabi zemljišč Občine G. na dan 10.3.1993, ki ga kot presečni datum za pridobitev lastninske pravice določa 1. odstavek 14. člena ZSKZ, izkazuje, da je nepremičnina, parc. št. 76 k.o. Z. G. delno zazidano stavbno zemljišče in delno kmetijsko zemljišče, kar pomeni, da je delno v lasti predlagateljice, delno pa v lasti Republike Slovenije. Zato bi bilo predhodno potrebno izvesti parcelacijo ter v geodetskem postopku ugotoviti, kateri del nepremičnine predstavlja stavbno zemljišče, kateri pa kmetijsko zemljišče, šele nato pa bi lahko predlagateljica za del stavbnega zemljišča predlagala vknjižbo lastninske pravice v svojo korist. Sodišče prve stopnje je tako zmotno ugotovilo, da predstavlja nepremičnina, parc. št. 76 k.o. Z. G. v celoti stavbno zemljišče, zato je pri tej nepremičnini zmotno dovolilo vknjižbo lastninske pravice v korist predlagateljice.

Predlagateljica in udeleženka na vročeni pritožbi nista odgovorili.

Pritožbi sta utemeljeni.

Pritožbi pravilno navajata, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določilo 1. odstavka 14. člena ZSKZ, ki določa, da postanejo kmetijska zemljišča, kmetije in gozdovi v družbeni lastnini, ki niso postali last Republike Slovenije oziroma občin po Zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetji oziroma po Zakonu o zadrugah, ter kmetijska zemljišča in gozdovi, ki so jih temeljne organizacije kooperantov dobile v upravljanje in razpolaganje na neodplačen način, z dnem uveljavitve tega zakona last Republike Slovenije oziroma občin in se po stanju ob uveljavitvi tega zakona prenesejo na sklad oziroma na občino. Na podlagi navedenega zakonskega določila tako pridobi Republika Slovenija oziroma občina lastninsko pravico na kmetijskih zemljiščih, kmetijah in gozdovih v družbeni lastnini z dnem uveljavitve ZSKZ, torej z dnem 11.3.1993. Zato je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu zmotno ugotavljalo status oziroma namensko rabo nepremičnin, pri katerih je predlagateljica predlagala vknjižbo lastninske pravice, na podlagi potrdila Občine G. z dne 19.6.2008, iz katerega izhaja kvečjemu namenska raba zemljišč na dan izdaje tega potrdila. Pritožbi pravilno opozarjata, da bi moralo sodišče prve stopnje glede na navedeno določilo 1. odstavka 14. člena ZSKZ namensko rabo spornih nepremičnin in s tem posledično izpolnjenost zakonskih pogojev za vknjižbo lastninske pravice v korist predlagateljice ugotavljati na dan uveljavitve ZSKZ, torej na dan 11.3.1993, ko postanejo v skladu z navedenim zakonskim določilom kmetijska zemljišča, kmetije in gozdovi last Republike Slovenije oziroma občin. Sodišče prve stopnje je tako zmotno uporabilo materialno pravo, zaradi česar je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, kar utemeljuje razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve zemljiškoknjižnemu sodniku v ponovno odločanje (355. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 – 45/08) v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP, 2. odstavkom 120. člena Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1 – Ur. l. RS, št. 58/03 s spremembami) in 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP – Ur. l. SRS, št. 30/86 s spremembami)). Pritožbeno sodišče je zato pritožbama ugodilo, izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo zemljiškoknjižnemu sodniku v ponovno odločanje ter hkrati dovolilo izbris vpisov, ki so bili opravljeni na podlagi izpodbijanega sklepa zemljiškoknjižnega sodnika, in izbris zaznambe nepravnomočnosti sklepa o dovolitvi vpisa oziroma izbris zaznambe zavrnitve vpisa ter ponoven vpis plombe (5. točka 3. odstavka 161. člena ZZK-1). Pritožbeno sodišče je vrnilo zadevo zemljiškoknjižnemu sodniku v ponovno odločanje zato, ker bi z dopolnjevanjem postopka na pritožbeni stopnji poseglo v pravico strank do dvostopenjskega sojenja. Napotki sodišču prve stopnje za ponovno odločanje pa glede na gornjo obrazložitev niso potrebni.

Udeleženki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 35. člena ZNP v zvezi z 2. odstavkom 120. člena ZZK-1).