Jedro

Postopek za imenovanje predsednika sodišča, kot pravilno navaja sodišče prve stopnje, je urejen v določbah 62. člena ZS-UPB4. Ta med drugim določa, da je možen upravni spor le zoper odločbo ministra, pristojnega za pravosodje, o imenovanju predsednika sodišča in zoper sklep sodnega sveta o zavrženju kandidature (osmi odstavek 62. člena navedenega zakona).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom (1. točka izreka sklepa) na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo tožničino tožbo zoper predlog tožene stranke z dne 29. 5. 2008, s katerim je ta v izvrševanju sklepa seje predlagala ministru za pravosodje, da na mesto predsednika Okrajnega sodišča ... imenuje okrajnega sodnika – svetnika na Okrajnem sodišču ..., A.A. S sklepom (2. točka izreka sklepa) pa je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničino zahtevo za povračilo stroškov postopka.

2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa (1. točka izreka sklepa) se sodišče prve stopnje sklicuje na določbe 1. člena, prvega in drugega odstavka 2. člena in prvega odstavka 4. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 (Ur. l. RS, št. 105/2006) ter na določbe 62. člena Zakona o sodiščih – ZS-UPB4 (Ur. l. RS, št. 94/2007). V zvezi z akti, ki jih pristojni organi izdajo v razpisnem postopku, je po določbah ZS-UPB4 dopustno sodno varstvo v upravnem sporu zoper sklep sodnega sveta o zavrženju prijave kandidata ter zoper odločbo ministra o imenovanju predsednika sodišča. V zvezi z drugimi akti ali dejanji v postopku pa ZS-UPB4 sodnega varstva ne določa. Predlog tožene stranke (sodnega sveta), ki ga tožnica izpodbija v tožbi, po mnenju sodišča prve stopnje ni upravni akt, zato je po določbi 2. člena ZUS-1 upravni spor dopusten le, če tako določa zakon.

3. Tožnica v pritožbi ponavlja tožbene navedbe in še dodaja, da je tožena stranka, s tem, ko jo je v prvi fazi izločila kot kandidatko na podlagi sklepa svoje seje odločila o njeni pravici oziroma koristi, pri čemer nima učinkovitega pravnega sredstva, da bi se zoper to odločitev lahko pritožila, saj ga 62. člen ZS-UPB4 ne predvideva. Odločba ministra za pravosodje se bo tako nanašala le na predlaganega kandidata, zato nanjo ne more podati pritožbe. Meni, da sklep tožene stranke (sodnega sveta), da jo ne predlaga v imenovanje ministru za pravosodje, pomeni odločitev o pravici posameznika iz tretjega odstavka 49. člena Ustave Republike Slovenije. Zato je zahtevala izdajo zakonite odločitve tožene stranke, saj bo šele ta zagotavljala njej kot kandidatki uresničitev navedene ustavne pravice. Glede na to, ker v ZS-UPB4 sodno varstvo v primeru predlaganja kandidatov za predsednika sodišča ministru za pravosodje ni izrecno predvideno, se varstvo zakonitosti v takem primeru uresničuje na podlagi 157. člena Ustave Republike Slovenije v upravnem sporu. Zato bi moralo sodišče prve stopnje odločiti v navedeni zadevi in se opredeliti o vseh njenih navedbah tako glede diskriminatornosti v postopku, kot tudi glede tega, da bi ob prijavi le dveh kandidatov, ki izpolnjujeta vse formalne pogoje, morala tožena stranka predlagati oba kandidata v imenovanje ministru za pravosodje, saj ji je, ob predlogu le enega kandidata, okrnila njene možnosti izbire in odločanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi, razveljavi izpodbijani sklep (1. točka izreka sklepa) in odloči o njenih zahtevah, ki jih je uveljavljala v upravnem sporu na prvi stopnji ter odpravi sporni sklep tožene stranke z njene seje, ali pa vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Predlaga tudi, da pritožbeno sodišče odloči, da se ji povrnejo stroški pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrglo tožničino tožbo in navedlo tudi pravilne razloge, na katere opira svojo odločitev. Tožnica v obravnavani zadevi izpodbija predlog tožene stranke (sodnega sveta) za imenovanje predsednika Okrajnega sodišča...

6. Postopek za imenovanje predsednika sodišča, kot pravilno navaja sodišče prve stopnje, je urejen v določbah 62. člena ZS-UPB4. Ta med drugim določa, da je možen upravni spor le zoper odločbo ministra, pristojnega za pravosodje, o imenovanju predsednika sodišča in zoper sklep sodnega sveta o zavrženju kandidature (osmi odstavek 62. člena navedenega zakona).

7. Ker v tem primeru ne gre za sklep tožene stranke (sodnega sveta) o zavrženju kandidature, je tožničin tožbeni ugovor v zvezi z dopustnostjo upravnega spora neupošteven. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča predlog sodnega sveta (tožene stranke) za imenovanje predsednika Okrajnega sodišča ... ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, saj se z izpodbijanim predlogom za imenovanje predsednika sodišča še ni odločalo o tožničini pravici ali pravni koristi (določbe ZUS-1: 1. člen, prvi in drugi odstavek 2. člena in prvi odstavek 4. člena tega zakona). Po teh določbah ZUS-1 je torej mogoče v upravnem sporu izpodbijati upravne odločbe oziroma druge javnopravne posamične akte, ki vsebujejo vsebinsko odločitev o materialno pravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika. Enako stališče je Vrhovno sodišče sprejelo tudi v sodbah I Up 282/2002 z dne 27. 2. 2002 in I Up 416/2008 z dne 22. 1. 2009. 8. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da je sodno varstvo v zvezi z ravnanji tožene stranke (sodnega sveta) v postopku izbire in predlaganja kandidatov za imenovanje predsednika sodišča zagotovljeno v upravnem sporu, ki ga je dovoljeno sprožiti zoper odločbo ministra za pravosodje o imenovanju predsednika sodišča. 9. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče Republike Slovenije kot pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena v zvezi z določbo drugega odstavka 82. člena ZUS-1 tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (1. točka izreka sklepa) sodišča prve stopnje.

10. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena in prvem odstavku 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.