Jedro

Fikcija vročitve ni nastopila že tedaj, ko je vročevalec tožbo skupaj s prilogami pustil v naslovnikovem predalčniku, ampak šele, ko je potekel 15-dnevni rok, ki bi ga morala imeti na voljo tožena stranka, da pisanje prevzame. Šele tedaj je tudi začel teči 30-dnevni rok za vložitev odgovora na tožbo (25. 11. 2010), ki je bil vložen pravočasno (14. 12. 2010), tako da niso bili izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana zamudna sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnici obračunati razliko v regresu za letni dopust za leto 2008 in 2009 ter sorazmerni del regresa za leto 2010 v skupnem bruto znesku 540,71 EUR, od tega zneska odvesti pripadajoče davke in skupni neto znesek v višini 454,19 EUR izplačati tožnici z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 156,50 EUR od 2. 7. 2008 dalje do plačila; od zneska 194,91 EUR od 2. 7. 2009 dalje do plačila in od zneska 102,78 EUR od 2. 7. 2010 dalje do plačila (1. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnici plača odpravnino ob upokojitvi v znesku 2.912,02 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 3. 2010 dalje do plačila (2. točka izreka) in da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške za prehrano za mesece april, maj, oktober in december 2009 ter za januar, februar in marec 2010 v skupnem znesku 473,48 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi kot izhaja iz izreka sodbe pod točko 3. Toženi stranki je naložilo povrnitev stroškov postopka v znesku 272,04 EUR, v roku 8 dni po prejemu sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (4. točka izreka).

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi, šteje odgovor na tožbo kot pravočasen ter tožeči stranki naloži plačilo stroškov pritožbe. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da je odgovor na tožbo, ki ga je podala tožena stranka, prepozen. V obrazložitvi sodišče prve stopnje navaja, da je vročevalec dne 10. 11. 2010 pustil tožbo v naslovnikovem predalčniku in da je sodišče tožbo odposlalo dne 9. 11. 2010. 141. člen ZPP glede vročanja določa, da če je vročitev po 140. členu zakona ni možna, se vročitev fizični osebi opravi tako, da vročevalec pisanje pusti v hišnem ali izpostavljenem predalčniku na naslovu stanovanja ter se šteje, da je bila vročitev opravljena na dan, ko je bilo pisanje puščeno v predalčniku, na kar je treba naslovnika na pisanju posebej opozoriti. V konkretnem primeru pa je šlo za vročanje pravni osebi in ne fizični, zato za takšen način vročanja ni bilo pravne podlage. V vsakem primeru pa je tožbo potrebno vročati po 142. členu ZPP in sicer, če naslovnik pisanja ne dvigne v 15 dneh, se šteje, da je bila vročitev opravljena po poteku tega roka, na kar je treba naslovnika v obvestilu iz prejšnjega odstavka opozoriti. Tako je očitno, da je bil odgovor na tožbo podan pravočasno, saj se šteje, da je tožba bila vročena 24. 11. 2010, zato predstavlja izdaja zamudne sodbe bistveno kršitev določb postopka in tudi zmotno uporabo materialnega prava. Tožena stranka je priglasila stroške pritožbe.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano zamudno sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) in na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je tožbo s prilogami poslalo toženi stranki dne 9. 11. 2010 s pozivom, da v 30 dneh po prejemu drugopisa tožbe odgovori na tožbo. Po drugem odstavku 277. člena Zakona o pravdnem postopku je sodišče toženo stranko opozorilo, da bo v primeru, če v roku 30 dni ne bo odgovorila na tožbo, izdalo sodbo, s katero bo tožbenemu zahtevku ugodilo. Vročevalec je nato dne 10. 11. 2010 tožbo s prilogami pustil v naslovnikovem predalčniku in sodišče prve stopnje je štelo, da je bila na ta dan vročitev tudi opravljena. Posledično je zaključilo, da je odgovor na tožbo tožene stranke, ki ga je sodišče prejelo 14. 12. 2010, prepozen ter je zato izdalo zamudno sodbo, v skladu s 318. členom ZPP.

S tem, ko je sodišče prve stopnje štelo, da je bila tožba toženi stranki vročena v odgovor dne 10. 11. 2010, torej, ko je vročevalec tožbo skupaj s prilogami pustil v naslovnikovem predalčniku (4. odstavek 141. člena ZPP), je posledično zmotno ugotovilo, da je odgovor na tožbo prepozen.

ZPP ne ureja posebej, kako se pisanja iz 142. člena ZPP vročajo subjektom iz 3. odstavka 139. člena ZPP in odvetnikom, kadar vročitev po 133. in 138. členu ZPP ni mogoča. V 141. členu ZPP ureja neosebno vročanje, ki se opravi tako, da se pisanje pusti v hišnem ali izpostavljenem predalčniku na naslovu stanovanja in se šteje, da je s tem dnem vročitev opravljena. Če naslovnik nima predalčnika ali je ta neuporaben, se pisanje izroči sodišču, ki je vročitev odredilo, če gre za vročitev po pošti, pa pošti v kraju njegovega stanovanja, na vratih stanovanja pa pusti obvestilo o vročitvi. Šteje se, da je bila vročitev opravljena na dan, ko je bilo obvestilo o vročitvi pritrjeno na vratih, na kar je treba naslovnika na obvestilu o vročitvi posebej opozoriti. ZPP nato v 4. odstavku 141. člena določa, da če subjektom iz 3. odstavka 139. člena ZPP (subjektom vpisa v sodni register, samostojnemu podjetniku, posamezniku ali pravni osebi, ki se vpisuje v register) ni možno vročiti pisanja na naslovu, ki je vpisan v register, se vročitev opravi na način iz 141. člena ZPP, le da se pisanje iz 1. odstavka 141. člena ZPP oziroma obvestilo o vročitvi iz 2. odstavka 141. člena ZPP pusti na naslovu, ki je vpisan v register.

Za nekatera pisanja pa je v 142. členu ZPP predpisano osebno vročanje. V 2., 3. in 4. odstavku je določeno, da se, če vročitev po 140. členu ZPP ni možna, osebna vročitev fizični osebi opravi tako, da vročevalec pisanje izroči sodišču, ki je vročitev odredilo, če gre za vročitev po pošti pa pošti v kraju njegovega stanovanja, v hišnem ali izpostavljenem predalčniku oziroma na vratih stanovanja pa pusti obvestilo, v katerem je navedeno, kje je pisanje in rok 15 dni, v katerem mora naslovnik pisanje dvigniti. Vročitev se šteje za opravljeno z dnem, ko naslovnik pisanje dvigne. Če naslovnik pisanja ne dvigne v 15 dneh, se šteje, da je bila vročitev opravljena po poteku tega roka (15 dni), na kar je treba naslovnika v obvestilu iz prejšnjega odstavka opozoriti. Po preteku tega roka vročevalec pusti pisanje iz prejšnjega odstavka v hišnem oziroma izpostavljenem predalčniku naslovnika. Če naslovnik nima predalčnika ali je ta neuporaben, se pisanje vrne sodišču, na kar je treba naslovnika v obvestilu iz prejšnjega odstavka opozoriti. O vročitvi, ki je bila opravljena na način iz tega člena, se takoj obvesti sodišče, ki je vročitev odredilo. V 6. odstavku 142. člena ZPP pa je določeno, da če je treba vročiti pisanje iz 1. odstavka državnim organom in subjektom iz 3. odstavka 139. člena ZPP, se opravi vročitev po 133. členu ZPP – torej ne tako, kot je določeno v 4. odstavku 141 člena. ZPP torej tudi pri vročanju subjektom iz 3. odstavka 139. člena ZPP razlikuje med osebnim in neosebnim vročanjem, zato ni utemeljen sklep, da ZPP določa osebno vročanje le za fizične osebe.

Po ugotovitvi Vrhovnega sodišča RS (sklep opr. št. II Ips 13/2010 z dne 20. 5. 2010) ni nobenega razloga za razlikovanje v načinu vročanja pravnim osebam, podjetnikom, posameznikom in odvetnikom, ki svoj poklic opravljajo individualno. Po oceni Vrhovnega sodišča RS v procesnem pravu na podlagi zakonske analogije za te subjekte ni mogoče uporabiti strožje ureditve, kot velja za fizične osebe in zato je potrebno pri vročanju pisanj iz 1. odstavka 142. člena ZPP tudi, ko se ta vročajo subjektom iz 3. odstavka 139. člena ZPP in odvetnikom, uporabiti določbe 3., 4. in 5. odstavka 142. člena ZPP, ki veljajo za fizične osebe.

Iz vročilnice (list. št. 7) izhaja, da je bilo pisanje dne 10. 11. 2010 puščeno v naslovnikovem predalčniku, ker ga vročevalec ni mogel osebno izročiti naslovniku. Glede na navedeno se torej po 3. odstavku 142. člena ZPP šteje vročitev za opravljeno z dnem, ko je naslovnik pisanje dvignil oziroma, če pisanja ne dvigne v 15 dneh, se šteje da je bila vročitev opravljena po poteku tega roka. Ni izkazano, da bi tožena stranka dvignila sodno pisanje (tožbo) v 15 dnevnem roku, zaradi tega je po izteku tega roka (24. 11. 2010) prišlo do tako imenovane fikcije vročitve. 30 dnevni rok za vložitev odgovora na tožbo je pričel teči naslednjega dne, torej 25. 11. 2010, tožena stranka pa je odgovor na tožbo vložila pri sodišču 14. 12. 2010. Odgovor na tožbo je bil torej vložen pravočasno.

Glede na obrazloženo je sodišče prve stopnje napačno uporabilo določbe o neosebnem vročanju (4. odstavek 141. člena ZPP), posledično pa zmotno ugotovilo, da je odgovor na tožbo z dne 13. 12. 2010 prepozen. Ker je sodišče prve stopnje kljub temu, da je bil odgovor na tožbo pravočasen, izdalo zamudno sodbo, je s tem storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 7. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 1. odstavka 354. člena ZPP izpodbijano zamudno sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V novem sojenju bo sodišče prve stopnje odpravilo kršitev in bo razpisalo narok za glavno obravnavo, na katerega bo moralo vabiti tako tožečo kot toženo stranko, izvesti potrebne dokaze in nato v tem individualnem delovnem sporu odločiti po vsebini.

Odločitev o pritožbenih stroških (nagrada za postopek s pritožbo) ima podlago v določbi 3. odstavka 165. člena ZPP.