Jedro

Vdolbina (30X40 cm in globine do 5 cm) je običajen pojav na robovih cestišč in sodi v predvidljive vsakodnevne rizike uporabnikov. Protipravno ravnanje tožene stranke zato ni podano. Do drugačnega sklepa ne vodi dejstvo, da je bila vdolbina po škodnem dogodku sanirana.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

(1) Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine 11.409,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila (1. tč. izreka). Tožeči stranki je naložilo v plačilo pravdne stroške tožene stranke v višini 1.450,56 EUR (2. tč. izreka). Tožbeni zahtevek je zavrnilo že po temelju, ker je ugotovilo, da ni podana niti objektivna niti krivdna odgovornost tožene stranke.

(2) Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. ZPP (Zakon o pravdnem postopku, Ur. l RS, št. 26/99 s kasnejšimi spremembami), pritožbenemu sodišču pa predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku po temelju v celoti ugodi in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje glede višine tožbenega zahtevka s stroškovno posledico. Priglaša pritožbene stroške. Uvodoma poudarja, da je sodišče z vodenjem postopka, ko je s posebnim sklepom razdružilo zahtevek proti SGP G. in Občini M., tožeči stranki neupravičeno povzročilo dvojne stroške, ker je iz enega postopka naredilo dve pravdi, kar je v nasprotju z 11. čl. ZPP. Sodišče dokaznega postopka sploh ni izvedlo do konca ter oba zahtevka proti toženima strankama že po temelju zavrnilo, kar bi lahko storilo v okviru enega postopka in na podlagi ene obravnave. Glede obrazložitve sodbe pa navaja, da svojo odločitev sodišče opira na dokaze, ki niso bili predloženi, in na dejstva, ki v postopku sploh niso bila zatrjevana. Sodišče je velikost luknje na cesti ugotavljalo le na podlagi predloženih fotografij, pomanjkanje prave opreme za fotografiranje štelo v breme tožeče stranke, vse kasneje posnete fotografije pa je zavrnilo z obrazložitvijo, da le-te ne kažejo na stanje ob škodnem dogodku. V obdobju od škodnega dogodka pa do dne, ko je bila posneta fotografija A 64, ni bilo nobenih potresov ali hujših padavin, ki bi povzročile znatno povečanje luknje, zato ni jasno, na podlagi česa je sodišče zaključilo, da se je vdolbina na cesti očitno povečala, ker je gladina vode na fotografiji A 64 širša in obsežnejša kot na fotografiji A 67. Sodišče je brez predhodnih navedb pravdnih strank, brez ogleda kraja škodnega dogodka in brez strokovnega znanja zaključilo, da je v bližini luknje odtočni jašek, ki je precej večji od luknje, v katero je stopila tožnice in je očitno moral biti narejen v skladu s pravili stroke. Sodišče tudi ni upoštevalo izpovedb tožnice in priče Š., ki sta glede velikosti in globine luknje izpovedala približno enako. Prezrlo je tudi dejstvo, da tožena stranka nikoli ni nasprotovala obstoju in velikosti luknje. Prav tako tožena stranka tožnici ni očitala, da je v času škodnega dogodka ravnala nepazljivo in malomarno. Tožnica pa je tudi vseskozi navajala, da javna razsvetljava v času dogodka ni delovala, zaradi česar je bil trda tema in če bi luknjo opazila, zagotovo vanjo ne bi stopila. Po mnenju pritožnice so napačni razlogi sodišča, s katerimi zavrača krivdno odgovornost toženke, saj ta ni oporekala, da bi opustila dolžno ravnanje, temveč je krivdo le prelagala na svojega podizvajalca, kar posledično pomeni, da je krivdo priznala. Sodišče ni upoštevalo, da je tožena stranka oseba javnega prava in jo zavezuje višja stopnja skrbnosti kot povprečnega potrošnika. Dejstvo, da je tožnica utrpela tako hudo poškodbo, in dejstvo, da je tožena stranka na celi L. cesti zakrpala le to luknjo, kaže na to, da ni šlo le za manjšo in zanemarljivo vdolbino, ampak za večjo luknjo. V Republiki Sloveniji pa je tudi splošno znano, da so ceste slabe kvalitete in slabo vzdrževane, zaradi česar je tožnica menila, da tega ni treba posebej dokazovati, sodišče pa je v okviru odprtega sojenja tudi ni pozvalo na predložitev dodatnih dokazov glede velikosti in širine luknje. Če bi sodišče določilo izvedenca medicinske stroke, bi ta ocenil poškodbo in povedal, v kakšnih primerih lahko pride do tovrstne poškodbe. Tožnica se pritožuje tudi zoper odločitev o stroških postopka, saj sodišče ni navedlo, katere postavke in v kakšni vrednosti je priznalo toženi stranki, samo sklicevanje na odvetniško tarifo pa ne zadostuje. Sodba je v tem delu neobrazložena in je ni mogoče preizkusiti.

(3) Na pritožbo tožena stranka ni odgovorila.

(4) Pritožba ni utemeljena.

(5) Sodišče prve stopnje je v celoti in pravilno ugotovilo relevantna dejstva, ki jih pritožba konkretno niti ne prereka. Tako niti ni več sporno, da se je tožnica poškodovala, ko je stopila v vdolbino na robu cestišča, velikosti približno 30 x 40 cm in globine največ 5 cm. Velikost luknje je sodišče ugotavljalo na podlagi predloženih fotografij in izpovedi tožnice ter priče Š., zato ne drži, da je svojo odločitev oprlo na nezatrjevana dejstva in na dokaze, ki niso bili predloženi, kot tudi ne, da ni upoštevalo navedenih izpovedb. Tudi fotografije, na katere se sklicuje pritožba, ne spremenijo te ocene in se zanjo tudi pritožnica ne zavzema. Kakšen je odtočni jašek v bližini, je nepomembna okoliščina.

(6) Tudi materialno pravo je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo, ko je zavrnilo zahtevek, ker ni ugotovilo vseh potrebnih elementov civilnega delikta. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da tožena stranka tožnici za njeno škodo ne odgovarja (niti objektivno niti krivdno), saj ravnanje tožene stranke ni bilo protipravno. Tožena stranka tudi po presoji pritožbenega sodišča ni opustila dolžne skrbnosti. Zakon o javnih cestah (Ur. l. RS, št. 29/97) državi in občinam sicer res nalaga obveznost rednega vzdrževanja in obnavljanja javnih cest. V ta okvir spada tudi pravočasna sanacija poškodb cestišča, ki bi lahko ogrožale varnost njenih uporabnikov. Kljub temu pa v predmetni zadevi (glede na ugotovljeno velikost luknje oziroma vdolbine na cestišču) ni mogoče govoriti o takšni poškodbi cestišča, ki bi onemogočala varno uporabo in bi zahtevala takojšnjo sanacijo. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi sodišča prve stopnje, da toženi stranki ni mogoče očitati, da je ravnala protipravno, ker takšne vdolbine ni takoj odkrila in sanirala. Tudi uporabniki cest pa so le-te dolžni uporabljati z ustrezno skrbnostjo in razmeram primerno ter pri tem računati na to, da cestne površine niso popolnoma brezhibne oziroma ravne in da zaradi normalne obrabe cestišča takšne vdolbine redno nastajajo. Z drugimi besedami: vdolbina, kakršna je ta, zaradi katere se je tožnica poškodovala, je običajen pojav na robovih cestišč in sodi v predvidljive vsakodnevne rizike uporabnikov. Tako se torej izkaže, da ni podano protipravno ravnanje tožene stranke, saj je to lahko le takšno ravnanje (v konkretnem primeru opustitev), katerega objektivno predvidljiva posledica je verjetnost nastanka škode, kar pa je pri običajnih rizikih izključeno. Do drugačnega sklepa ne vodi dejstvo, da je bila vdolbina po škodnem dogodku sanirana.

(7) Tožnica se ne more z uspehom sklicevati na to, da v času škodnega dogodka javna razsvetljava ni delovala in da zato luknje ni mogla videti ter da ji zato nepazljivosti ni moč očitati. Tožnica bi namreč glede na zatrjevane okoliščine (torej, da je bila na cesti tema) morala še toliko (a fortiori) bolj pazljivo ravnati in paziti, kam stopa. Sploh pa tožnica ni trdila, da bi bila toženka dolžna poskrbeti za delovanje javne razsvetljave in da je takšno dolžnost opustila.

(8) Stališče pritožbe, da je toženka svojo krivdo (posredno) priznala s tem, da je „krivdo prelagala“ na svojega podizvajalca, s katerim je imela sklenjeno pogodbo o vzdrževanju cestnih površin, ni pravilno. Toženka je svoji odškodninski obveznosti nasprotovala (in odgovornost za nastalo škodo pripisovala tožničini lastni nepazljivosti), zato ne drži da je „priznala“ svojo krivdo.

(9) Pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da ni ustrezno opravilo materialnega procesnega vodstva, ker naj bi pomanjkanje primernih dokazov štelo v breme tožnice in je ni pozvalo na predložitev dodatnih dokazov. Sodišče prve stopnje je relevantno dejansko stanje ugotovilo v celoti, zato ni jasno, kaj bi še dokazovala tožeča stranka. Dokaz z izvedencem medicinske stroke ni bil potreben, saj ni bil sporen mehanizem nastanka tožničine poškodbe. Po ugotovitvi, da se tožnica ni poškodovala zaradi protipravnega ravnanja tožene stranke, to namreč ni bilo več relevantno.

(10) Neutemeljen je očitek, da je sodišče prve stopnje pravdo po tožničini tožbi razdružilo. Sodišče ima v skladu s 3. odst. 300. čl. ZPP pooblastilo, da ločeno obravnava posamezne zahtevke iz iste tožbe. V predmetni zadevi je presodilo (očitno glede na ugotovitev, da ni podana pasivna legitimacija SGP G. in je zahtevek proti tej toženi stranki že na te podlagi lahko zavrnilo), da je to smotrno. Gre za sklep procesnega vodstva, ki ne vpliva na meritorno odločitev. Tudi morebitni višji stroški, ki jih ima lahko stranka v posledici odločitve sodišča po 300. čl. ZPP, v ničemer ne vplivajo na pravilnost in zakonitost odločitve, niti v stroškovnem delu.

(11) Tudi izrek o stroških je pravilen, saj je sodišče le-te v skladu z Odvetniško tarifo pravilno odmerilo, pri čemer je specifikacija posameznih stroškov razvidna iz priloženega stroškovnika, tako da je odločitev o stroških mogoče preizkusiti in ni podana očitana kršitev po 14. tč. 2.odst. 339.čl. ZPP. Odmera stroškov po navedenem stroškovniku pa je tudi pravilna in zakonita.

(12) Pritožbeni očitki se tako izkažejo za neutemeljene, pritožbeno sodišče pa tudi v okviru uradnega preizkusa ni ugotovilo kršitev, na katere mora paziti (2. odst. 350. čl. ZPP), zato je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

(13) Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 1. odst. 165.čl. ZPP. Ker pritožnica s pritožbo ni uspela, ni upravičena do povračila pritožbenih stroškov (1. odst. 154. čl. ZPP), odločitev o tem pa je zajeta v odločitvi o njeni pritožbi.