Jedro

Dejstva, ki govorijo v prid izdaje začasne odredbe (med drugim tudi nastanek težko popravljive škode), mora določno navajati in zanje tudi predložiti potrebna dokazila stranka, ki začasno odredbo predlaga, kajti trditveno in dokazno breme je v tem pogledu na njeni strani (prvi odstavek 7. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom na podlagi drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 zavrnilo zahtevo tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, s katero bi se do izdaje pravnomočne sodne odločbe zadržala izvršitev dopolnilne odločbe inšpektorja za okolje Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Območna enota Koper, z dne 8. 9. 2010, ki je izpodbijana v tem upravnem sporu. Z navedeno prvostopenjsko upravno odločbo je bilo tožeči stranki naloženo, da mora do 31. 12. 2010 odstraniti zemeljski izkop, ki ga je nezakonito vnesla na zemljišča s tam navedenimi parcelnimi številkami v k. o. ... Ministrstvo za okolje in prostor je z odločbo z dne 29. 11. 2010 pritožbo tožeče stranke zavrnilo.

2. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o zavrnitvi izdaje zahtevane začasne odredbe utemeljilo z ugotovitvijo, da tožeča stranka zgolj z navajanjem težav pri iskanju lokacije, kjer bi bilo mogoče zemljino deponirati, in z navajanjem stroškov izkopa, prevoza ter prevzema zemljine še ni izkazala, da bi ji z izvršitvijo izpodbijane odločbe nastala težko popravljiva škoda. Tožeča stranka bi morala že ob vložitvi zahteve za izdajo začasne odredbe tudi navesti dejstva in predložiti listine ter druge dokaze, na podlagi katerih bi bilo mogoče utemeljeno sklepati, da bo škoda, nastala z izvršitvijo izpodbijane odločbe, zanjo težko popravljiva. Ker jih ni in nastanek takšne škode ni verjetno izkazan, ni izpolnjen eden izmed zakonsko določenih pogojev za izdajo začasne odredbe.

3. Tožeča stranka v pritožbi zoper sklep, ki jo vlaga zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb postopka in napačne uporabe materialnega prava, navaja, da je v zahtevi za izdajo začasne odredbe več kot verjetno izkazala, da ji bo v primeru izvršitve izpodbijane dopolnilne odločbe nastala težko popravljiva škoda. V Sloveniji ni odlagališč, da bi lahko kjerkoli prevzeli navedeno zemljino, razen odlagališča Javnega podjetja Snaga d. o. o., Ljubljana, zato je predložila cenik prevzemanja in odlaganja odpadkov pri tej družbi. Poleg drugih listin, ki jih je predložila zahtevi za izdajo začasne odredbe, je predlagala tudi vpogled v AJPES, kjer so javno objavljene bilance stanja, likvidnost podjetja, njegova zadolženost ter število zaposlenih in drugo, glede česar sodišče prve stopnje navaja, da bi morala tožeča stranka predložiti sama ob vložitvi zahteve. Ker so podatki pri AJPES javni, bi jih sodišče prve stopnje lahko samo vpogledalo in tako s stopnjo verjetnosti zaključilo, da bi izvršitev izpodbijane odločbe pritožnici povzročila težko popravljivo škodo. Sodišče njenemu dokaznemu predlogu neutemeljeno ni sledilo, v izpodbijanem sklepu pa tudi ni navedlo, zakaj ni izvedlo teh dokazov, niti ni svoje odločitve obrazložilo, zato izpodbijani sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih. Takšnega sklepa ni mogoče preizkusiti oziroma izpodbijati njegove pravilnosti, zato je z njim storjena absolutna bistvena kršitev pravil postopka ter kršena pravica iz 22. člena Ustave Republike Slovenije – URS, ki nalaga dolžnost, da sodišče svojo odločitev obrazloži tako, da jo je mogoče preizkusiti. Zaradi pomanjkljive obrazložitve sklepa je z njim kršena tudi pritožničina pravica stranke do pravnega sredstva iz 25. člena URS. Zaradi zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja je bilo zmotno uporabljeno materialno pravo in je izpodbijani sklep nezakonit. Pritožnica zato predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da zahtevi za izdajo začasne odredbe v celoti ugodi ter toženi stranki naloži tudi povrnitev stroškov postopka izdaje, podrejeno pa predlaga, da sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Sodišče prve stopnje je zahtevano izdajo začasne odredbe, po kateri naj bi se izvršitev izpodbijanega akta odložila do izdaje pravnomočne sodne odločbe v upravnem sporu, pravilno presojalo po določbi drugega odstavka 32. člena ZUS-1. Po tej zakonski določbi sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče v skladu z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

7. V skladu z ustaljeno upravnosodno prakso (sklepi I Up 59/2008, I Up 602/2008, I Up 460/2009 in številni drugi) zahteva odločanje o začasni odredbi restriktiven pristop, stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, pa mora že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje verjetni nastanek in višino škode in tudi s stopnjo verjetnosti izkazati, da takšna škoda zanjo predstavlja težko popravljivo škodo.

8. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča pritožnica nastanka težko popravljive škode kot enega od zakonskih pogojev za izdajo zahtevane začasne odredbe ni izkazala kot verjetnega. V zahtevi za izdajo začasne odredbe sicer zatrjuje in z nekaterimi listinami tudi izkazuje, da naj bi stroški odstranitve navožene zemljine znašali preko 8,000.000,00 EUR, vendar se Vrhovno sodišče strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da bi morala ob vložitvi zahteve za izdajo začasne odredbe pritožnica navesti tudi dejstva in predložiti dokazila, iz katerih bi izhajalo, da takšen znesek predstavlja zanjo težko popravljivo škodo. Takšnih navedb in dokazil pa zahteva ne vsebuje.

9. Iz pritožbenih navedb izhaja, da pritožnica meni, da mora sodišče prve stopnje samo ugotavljati dejansko stanje s poizvedbami oziroma vpogledi v podatke, ki jih ima o njej AJPES. Takšno stališče je po presoji Vrhovnega sodišča pravno zmotno. Postopek za izdajo začasne odredbe je po zakonu hiter, sodišče mora o zahtevi za izdajo odredbe odločiti v sedmih dneh od prejema zahteve (peti odstavek 32. člena ZUS-1). Dejstva, ki govorijo v prid izdaje začasne odredbe (med drugim tudi nastanek težko popravljive škode), mora določno navajati in zanje tudi predložiti potrebna dokazila stranka, ki začasno odredbo predlaga, kajti trditveno in dokazno breme je v tem pogledu na njeni strani (prvi odstavek 7. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

10. Tožeča stranka v zahtevi za izdajo začasne odredbe ni navedla nobene okoliščine o svojem finančnem oziroma ekonomskem stanju, pač pa je samo predlagala „vpogled v AJPES“, s čimer navedeni zakonski obveznosti ni zadostila. Zato je po presoji Vrhovnega sodišča obrazložitev izpodbijanega sklepa skladna z dejanskim stanjem, utemeljena na listinah spisov in vsebinsko dovolj popolna. Zatrjevana kršitev pravil sodnega postopka ter pravic iz 22. in 25. člena URS tako ni podana.

11. Vrhovno sodišče je po navedenem pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje, ker je spoznalo, da niso podani razlogi, zaradi katerih se sklep izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti sodišče po uradni dolžnosti (76. člen ZUS-1 v zvezi z 82. členom ZUS-1).