Jedro

Iz upravnih spisov ne izhaja, da bi bili tožniku komisijski listi kljub njegovi izrecni zahtevi v tem postopku predloženi, čeprav gre za pomemben dokaz, na katerega je tožena stranka oprla zaključek o prejemu gotovine s strani B.B. Poleg tega tožena stranka ni izvedla predlaganega dokaza z izvedencem oziroma dokaznega predloga ni obrazloženo zavrnila, kolikor je menila, da je nepotreben, nerelevanten oziroma neprimeren. Tožnik namreč zatrjuje, da dohodkov, ki so predmet obdavčitve, sploh ni prejel ter da so podpisi na listinah, ki prejem denarja potrjujejo (komisijski listi), ponarejeni. Gre torej za ključne okoliščine oziroma dokaze v zvezi s prejemom gotovine, zato bi tožnik moral biti z njimi neposredno seznanjen v obnovljenem postopku.

Izrek

I. Tožbi se ugodi tako, da se odločba Ministrstva za finance št. DT 499-01-379/2015-4 z dne 13. 4. 2016 odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Finančna uprava Republike Slovenije odpravila odločbo št. 05-02526 z dne 31. 5. 2011, s katero je bila tožniku odmerjena dohodnina za leto 2010 in izdala novo odločbo, s katero je tožniku v obnovljenem postopku odmerila dohodnino za leto 2010 v znesku 44.738,25 EUR. Razlika med odmerjeno dohodnino in med letom plačanimi akontacijami dohodnine v skupni višini 32.770,83 EUR znaša 11.967,42 EUR. Tožniku je bilo po prvotni odločbi vrnjeno 867,78 EUR, zato mora po novi odmerni odločbi plačati 12.835,20 EUR v roku 30 dni od vročitve odločbe.

2. Iz obrazložitve izhaja, da je davčni organ po odmeri dohodnine za leto 2010 izvedel za nova dejstva, ki niso bila ugotovljena v prejšnjem postopku. Zato je 28. 11. 2013 izdal sklep o obnovi postopka. Davčni organ je pri pravni osebi A. d.o.o. opravil davčni inšpekcijski nadzor, na podlagi katerega je bilo ugotovljeno, da je tožnik prejel dohodke, od katerih je bila v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora odmerjena akontacija dohodnine od drugega dohodka. Tožniku je bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembni za izdajo odločbe v obnovljenem postopku.

3. Ministrstvo za finance je z odločbo št. DT 499-01-379/2015-4 z dne 13. 4. 2016 tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno. V svojih razlogih v celoti pritrdi odločitvi organa prve stopnje. Ugotavlja, da je bil tožnik hkrati z izdajo sklepa o obnovi postopka vabljen k sodelovanju, kar je izkoristil z dne 9. 12. 2013 podano izjavo na zapisnik. Poleg tega je bil kot priča zaslišan tudi v inšpekcijskem postopku, ki se je vodil pri pravni osebi in v postopku inšpekcijskega pregleda pri B.B. s.p. Na ta način je bil seznanjen z razlogi za obnovo postopka in je imel možnost predlagati dokaze.

4. Ministrstvo v nadaljevanju povzema dejansko stanje, kot je bilo ugotovljeno v inšpekcijskem postopku pri družbi A. d.o.o. Tožnik je posle nabave rezervnih delov izvedel preko komisijske trgovine B.B. Slednji je bil zavezan zgolj k izstavitvi komisijskega lista, dobavnice in računa ter k dvigu denarja, ki ga je nakazala družba A. d.o.o.. Ta denar je (zmanjšan za dogovorjeno provizijo) v celoti predal tožniku, ki je kot organizator posla in močnejša stranka v poslu narekoval pogoje glede predaje gotovine. Na podlagi načela proste presoje dokazov je zato šteti za dokazano dejstvo, da je gotovino, ki jo je po nakazilu A. d.o.o. s svojega računa dvignil B.B., prejel tožnik. Slednji ni predložil imen in podatkov o dejanskih dobaviteljih, niti dokazil o morebitni izročitvi gotovine tem osebam. Iz komisijskih listov trgovine B.B. s.p. je razvidno, da je blago v komisijsko prodajo prinesel tožnik in za predano blago tudi prejel plačilo. Ni sporno, da je A. d.o.o. nakazal denar na račun komisijske trgovine, prav tako ni sporno, da je trgovina B. s.p. znesek še isti dan dvignila z računa in ga znižanega za komisijsko provizijo predala tožniku, kar je slednji potrdil s podpisom na komisijskem listu. Listine pa ne kažejo, da bi skupaj z njimi potovalo tudi blago. Tožnikove razlage, da s prevzemom denarja in izdajo naročilnice ni imel nič, ni mogoče sprejeti kot verodostojne. Tudi bolniška odsotnost v času od 25. 11. 2010 in 13. 5. 2011 ni bila ovira, da zaradi zdravstvenega stanja ne bi mogel sprejeti denarja oziroma podpisati kakšnekoli listine, saj mu je bil predpisan zgolj počitek.

5. Tožnik v tožbi zatrjuje, da ni prejel nobenega zapisnika ali druge listine davčnega organa, o kateri bi se lahko izrekel. V inšpekcijskem postopku proti družbi A. d.o.o. je bil zgolj enkrat vabljen kot priča, kjer je odgovarjal na posamezna vprašanja v zvezi z opravljanjem svojega dela pri navedeni družbi. Zato meni, da je davčni organ kršil določbi 7. in 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), saj se v obnovljenem postopku ni imel možnosti izjaviti o nobenih dejstvih in okoliščinah, na katerih temelji izpodbijana odločba. V odločbi prve stopnje bistvene okoliščine sploh niso navedene, zato je ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev pravil postopka. Postopek davčnega inšpekcijskega nadzora je bil namreč voden proti drugima osebama in prav nobena listina mu ni bila predočena v obnovljenem postopku. Odločilno v obravnavani zadevi je, da tožnik ni bil stranka postopka inšpekcijskega pregleda pri pravni osebi. V obravnavani zadevi pa dokazi niso bili izvedeni ponovno, ampak so se uporabili v obnovljenem postopku zoper tožnika. Iz obrazložitve drugostopne odločbe izhaja zgolj povzetek izjave B.B. in navedba listin, ki so bile očitno neposredno izvedene v postopku zoper njega. To pa ne more biti podlaga za meritorno odločitev v postopku zoper tožnika, saj se slednji o izjavah B.B. in o komisijski pogodbi (ki sploh ni verodostojna) ni imel možnosti izjasniti. Izpodbijane odločbe posledično ni mogoče preizkusiti, zato je podana absolutna bistvena kršitev pravil postopka.

6. Glede dejanskih ugotovitev tožnik ugovarja, da je davčni organ celotno dejansko stanje naslonil na izjavo B.B., ki pa nima podlage v izvedenih dokazih. Ni jasno, zakaj je organ upošteval izjavo B.B., ki je imel velik interes, da se izogne postopku, v ničemer pa ni upošteval izjave tožnika. Nerazumljivo je, da organ navaja, da je denarni tok razviden od A. d.o.o. do B.B., na koncu pa zaključi, da je zadnji prejemnik denarja tožnik. Ni jasno, na podlagi katerih dokazov je davčni organ napravil takšen zaključek. Tožnik je namreč že kot priča povedal, da ni podpisal komisijskih pogodb ali drugih listin. Podpisi na njih so torej ponarejeni. Že v pritožbi je predlagal postavitev izvedenca grafologa, ki bi to lahko potrdil. Do tega dejstva se davčni organ ni opredelil in ni raziskal dejanskega stanja v tej smeri. Ob zaslišanju je od organa zahteval, da mu pokaže komisijsko pogodbo, ki pa je organ ni imel v spisu, niti je ni mogel pridobiti, pa čeprav gre za edini dokument, ki ga bremeni. Glede na navedeno je bil le iskalec dobaviteljev rabljenih delov. Pojasnil je, zakaj so dobavnice in računi glasili na isti datum, to je po poteku 4-mesečnega roka testiranja. Glede bolniškega staleža organ druge stopnje napačno navaja, da mu nje bil predpisan zgolj počitek. Imel je poseg na srcu in ga fizično sploh ni bilo doma, saj je bil ves čas v zdravilišču ali v bolnici, kar izhaja tudi iz zdravstvene dokumentacije. Tožnik ugovarja tudi naravi dohodka. Ni mu poznano, kakšen dohodek naj bi prejel in iz česa izhaja. Kot že navedeno, se do obračunov, računov in drugih knjigovodskih listin B.B. ni mogel opredeliti, ker z njimi ni bil seznanjen.

7. Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe in sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

8. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave na podlagi 1. alineje drugega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je potrebno odločbo organa druge stopnje odpraviti, z namenom da tožena stranka dopolni postopek in glede na to ponovno presodi pritožbene navedbe.

9. Tožba je utemeljena tako, kot to izhaja iz izreka te sodbe.

10. Tožena stranka je odločitev, da tožniku obnovi postopek odmere dohodnine za leto 2010, sprejela po tem, ko se je seznanila z novimi dejstvi in dokazi, pridobljenimi v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora, ki se je vodil pri družbi A. d.o.o. Kot pravilno opozarja tožnik, sta postopek davčnega inšpekcijskega nadzora in obnovljen postopek odmere dohodnine dva ločena davčna postopka, v katerih je tožnik nastopal v različnih pravnih položajih. V postopku davčnega inšpekcijskega nadzora tožnik ni bil stranka, ampak je bil v njem le zaslišan kot priča. Zato je za odločitev bistveno, ali je bil tožnik v obnovljenem dohodninskem postopku seznanjen z vsemi pravno relevantnimi dejstvi, ki so vplivala na odmero davka in ali se je o njih lahko izrekel. 11. Iz upravnih spisov kljub drugačnim tožbenim trditvam izhaja, da je bil zapisnik o inšpekcijskem pregledu pri družbi A. d.o.o. tožniku vročen, in sicer 17. 12. 2013. Iz njega izhaja povzetek danih izjav in listin (med drugim komisijski listi, računi, dobavnice), ki so bile neposredno izvedene v postopku pri pravni osebi in na katere sta se pri dokazni oceni oprla oba davčna organa v tem postopku. Iz izpodbijane odločbe, niti iz odločbe organa druge stopnje, pa ne izhaja, da bi bil tožnik s temi dokumenti v tem postopku ustrezno seznanjen. V tožbi, enako kot že v pritožbi, tožnik zatrjuje, da mu ni bila predočena nobena listina, na katero se sklicuje davčni organ. Ob zaslišanju dne 24. 3. 2015 je od organa izrecno zahteval, da mu pokaže komisijske liste, predlagal pa je tudi postavitev izvedenca grafološke stroke, ki bo ugotovil, da so podpisi na njih ponarejeni.

12. Tožnik po mnenju sodišča utemeljeno graja toženo stranko, da se ni določno opredelila do njegovih pritožbenih navedb ter dokaznih predlogov, ampak je le povzela zapisniške ugotovitve. Iz upravnih spisov ne izhaja, da bi bili tožniku komisijski listi kljub njegovi izrecni zahtevi v tem postopku predloženi, čeprav gre za pomemben dokaz, na katerega je tožena stranka oprla zaključek o prejemu gotovine s strani B.B. Poleg tega tožena stranka ni izvedla predlaganega dokaza z izvedencem oziroma dokaznega predloga ni obrazloženo zavrnila, kolikor je menila, da je nepotreben, nerelevanten oziroma neprimeren.1 Tožnik namreč zatrjuje, da dohodkov, ki so predmet obdavčitve, sploh ni prejel ter da so podpisi na listinah, ki prejem denarja potrjujejo (komisijski listi), ponarejeni. Gre torej za ključne okoliščine oziroma dokaze v zvezi s prejemom gotovine, zato bi tožnik moral biti z njimi neposredno seznanjen v obnovljenem postopku. Šele na ta način bi mu bila zagotovljena možnost izjave glede vseh relevantnih dejstev, na katerih temelji izpodbijana odločitev, vključno s predlaganjem dokazov. Takšno stališče izhaja tudi iz sklepa Vrhovnega sodišča X Ips 287/2014 z dne 15. 7. 2015. 13. Po navedenem gre za pomanjkljivosti, ki se očitajo toženi stranki in ki bi jih slednja z doslednim preizkusom pritožbenih navedb lahko odpravila. ZUP drugostopenjskemu upravnemu organu v določbah od 247. do 253. člena daje pooblastila, da v postopku odločanja o pritožbi slednjo zavrne, ji ugodi ali izpodbijano odločbo odpravi, ali pa jo spremeni tako, da sam reši zadevo. Pod zakonsko določenimi pogoji lahko reši zadevo tudi v obsegu, ki presega meje preizkusa iz 247. člena ZUP oziroma spremeni odločbo v škodo pritožnika (glej 253. člen ZUP). Po potrebi lahko organ tudi sam dopolni postopek in na ta način odpravi ugotovljene pomanjkljivosti. Kljub tako široko določenim pooblastilom, tožena stranka ni ravnala v skladu z njimi, saj tožnika ni seznanila z vsemi relevantnimi listinami, niti se ni opredelila do njegovega dokaznega predloga, kar vse je v nasprotju z 247. členom ZUP.

14. Po navedenem gre za bistveno kršitev pravil postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP, saj se glede na ugotovljeno ne da preizkusiti, ali je izpodbijana odločba v povezavi z odločbo organa druge stopnje pravilna in zakonita ali ne. Ker je do kršitve prišlo v postopku na drugi stopnji, ni razlogov za odpravo odločbe organa prve stopnje, kot v tožbi predlaga tožnik. Sodišče je zato na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo tako, da je odpravilo odločbo drugostopenjskega organa in mu zadevo vrnilo v ponovno odločanje. V ponovljenem postopku mora tožena stranka odpraviti ugotovljene kršitve, torej tožnika seznaniti z relevantnimi listinami, pridobljenimi v inšpekcijskem postopku, odločiti o dokaznem predlogu glede postavitve izvedenca grafološke stroke in na podlagi tako dopolnjenega dokaznega postopka ponovno odločiti o pritožbi.

15. Izrek o stroških postopka temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 v zvezi s 3. členom Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu.

1 Kriterije, kdaj se dokazni predlog lahko zavrne, je opredelilo Vrhovno sodišče v sodbi X Ips 189/2015 z dne 7. 12. 2016