Jedro

Po razlogih te sodbe je zaveza k izpolnitvi obveznosti element, ki je značilen za vsako pogodbeno razmerje, in ki sama po sebi ne predstavlja uresničitve zakonskega znaka preslepitve. Zato je treba nekaj več oziroma nekaj kar kaže na vedenje storilca, da kljub danim obljubam do izpolnitve obveznosti ne bo prišlo. Ker česa podobnega v opisu dejanja ni zaslediti, tudi pogodbena obveznost med obdolženim in oškodovancem ni prešla v območje obravnavanega kaznivega dejanja.

Izrek

I. Pritožbi obdolženčevega zagovornika se ugodi in sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se obdolženi G. K. (z osebnimi podatki kot v sodbi sodišča prve stopnje) po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku o p r o s t i o b t o ž b e, da je dne 6. 9. 2013 v M., pri opravljanju gospodarske dejavnosti pri sklenitvi posla, preslepil drugega s prikazovanjem, da bodo obveznosti izpolnjene, zaradi celotne neizpolnitve obveznosti pa je nastala za stranko premoženjska škoda, dejanje pa je storil na način, ko je kot direktor družbe C., trgovina in posredništvo, d.o.o., dne 6. 9. 2013 samostojnemu podjetniku P. s.p., naročil prevoz kritine na relaciji M. - Š. in dvigovanje sončnih celic, za ceno 3.434,30 EUR, pri čemer je prikazoval, da bo opravljanje prevoznih storitev plačal po zapadlosti prejeta računa, takšnega namena pa ni imel, saj računa 900/1-2013 z dne 9. 9. 2013 v znesku 3.434,30 EUR, ki ga je P. s.p., izstavil družbi C. d.o.o., po opravljenem prevozu in na podlagi potrjene prevoznice št. 79 z dne 6. 9. 2013, ni plačal, zaradi celotne neizpolnitve obveznosti pa je P s.p. nastala premoženjska škoda v znesku 3.434,30 EUR, s čimer bi naj storil kaznivo dejanje poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena Kazenskega zakonika.

II. Po tretjem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku se oškodovani S. R. napoti na pravdo.

III. Stroški kazenskega postopka na prvi in drugi stopnji obremenjujejo proračun.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je kot sodišče prve stopnje 24. 10. 2017 obdolženega G. K. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter mu po 57. členu KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen sedem mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obdolženi v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja in hkrati, če v roku enega leta od pravnomočnosti sodbe oškodovanemu S. R. ne bo poravnal škode v višini 3.434,30 EUR. Temu je sicer premoženjskopravni zahtevek v navedeni višini po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) prisodilo, obdolženi pa mora po prvem odstavku 95. člena ZKP vrniti še stroške kazenskega postopka od 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in plačati sodno takso. To je vsebina izreka, izdanega v sodbi I K 40605/2015. 2. Zoper sodbo se je pritožil obdolženčev zagovornik, smiselno zaradi kršitve kazenskega zakona, zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi odločbe o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da obdolženega obtožbe oprosti ali da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Čeprav pritožnik v delu pritožbene obrazložitve zmotno enači zakonske znake obravnavanega kaznivega dejanja z zakonskimi znaki kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1 in kljub temu, da prezre, da obdolžencu po opisu dejanja ni bilo očitano prikrivanje, da obveznosti ne bodo izpolnjene, ampak prikazovanje, da bodo te izpolnjene, je pritožbeno sodišče pritrdilo, sicer posplošeni pritožbeni ugotovitvi, da tako imenovani objektivni znaki kaznivega dejanja v obravnavanem primeru niso podani. Po opisu dejanja je obdolženi oškodovanca preslepil že s samo zavezo, da bo obveznost izpolnil, kar pa po spremembi sodne prakse od sodbe Vrhovnega sodišča R Slovenije I Ips 47130/2015 z dne 23. 10. 2017 za storitev kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1 ne zadošča več. Po razlogih te sodbe je zaveza k izpolnitvi obveznosti element, ki je značilen za vsako pogodbeno razmerje, in ki sama po sebi ne predstavlja uresničitve zakonskega znaka preslepitve. Zato je treba nekaj več oziroma nekaj kar kaže na vedenje storilca, da kljub danim obljubam do izpolnitve obveznosti ne bo prišlo. Ker česa podobnega v opisu dejanja ni zaslediti, tudi pogodbena obveznost med obdolženim in oškodovancem ni prešla v območje obravnavanega kaznivega dejanja, pa je pritožbeno sodišče po ugotovljeni kršitvi kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, na katero je sicer dolžno paziti po uradni dolžnosti, sodbo sodišča prve stopnje spremenilo (prvi odstavek 394. člena ZKP) tako, da je obdolženega, skladno z izrekom obtožbe oprostilo.

5. Glede na obrazloženo se pritožbeno sodišče s preostalima izpodbojnima razlogoma v nadaljevanju ni ukvarjalo, temveč je v posledici spremenjene sodbe sodišča prve stopnje oškodovanca s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo, za stroške kazenskega postopka na prvi in drugi stopnji pa sklenilo, da obremenjujejo proračun (prvi odstavek 98. člena in prvi odstavek 96. člena ZKP).