Jedro

Določba 24. člena ZUS-1 o vrnitvi v prejšnje stanje se lahko uporabi tudi v primeru zamude roka za plačilo sodne takse, določenega v plačilnem nalogu, če je plačilo sodne takse procesna predpostavka za opravo dejanja v postopku.

Pritožnik in njegova odvetnica bi s primerno skrbnostjo (v medsebojni komunikaciji) lahko zagotovila, da bi bila sodna taksa, kljub odhodu pritožnika v tujino, pravočasno plačana, zaradi česar je zamudo treba pripisati njuni krivdi. Neskrbnost v medsebojni komunikaciji stranke in odvetnika ni opravičen vzrok za zamudo, ki bi narekoval vrnitev v prejšnje stanje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjsko sodišče zavrnilo predlog tožeče stranke (v nadaljevanju: pritožnik) za vrnitev v prejšnje stanje in postopek v tem upravnem sporu ustavilo. Vrnitev v prejšnje stanje je pritožnik predlagal, ker je prepozno plačal sodno takso za tožbo. Tožbo, ki jo je vložil po odvetnici, je prvostopenjsko sodišče prejelo 4. 12. 2013. Ker ob vložitvi tožbe sodna taksa zanjo ni bila plačana, je prvostopenjsko sodišče pritožnikovi odvetnici poslalo plačilni nalog, ki ga je ta prejela 9. 12. 2013. V njem je navedlo, da je rok za plačilo sodne takse 15 dni od vročitve plačilnega naloga, ter opozorilo, da se bo v primeru, da taksa ne bo plačana, štelo, da je tožba umaknjena. Sodna taksa bi morala biti plačana do vključno 24. 12. 2013, plačana pa je bila šele 2. 1. 2014. Predlog za vrnitev v prejšnje stanje je pritožnik vložil (priporočeno po pošti)28. 1. 2014 in priložil dokazilo o plačilu sodne takse za tožbo.

2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je prvostopenjsko sodišče navedlo, da je predpostavka za vrnitev v prejšnje stanje zamuda procesnega roka, v danem primeru pa je stranka zamudila materialni rok. Tudi če šteje, da ne gre za materialni rok, predlogu ne more ugoditi, ker pritožnik ni navedel opravičljivih razlogov za zamudo. Zato je predlog za vrnitev v prejšnje stanje zavrnilo. Na podlagi tretjega odstavka 105.a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi z 22. členom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) je štelo, da je pritožnik tožbo umaknil, posledično je na podlagi drugega odstavka 34. člena ZUS-1 postopek ustavilo.

3. Pritožnik izpodbija navedeni sklep s pritožbo, v kateri uveljavlja vse razloge po prvem odstavku 27. člena ZUS-1. Ne strinja se s stališčem prvostopenjskega sodišča, da je rok za plačilo sodne takse materialen rok, kot tudi ne s presojo sodišča, da ni izkazal opravičljivih razlogov za zamudo. Trdi, da je praksa prvostopenjskega sodišča glede izdajanja plačilnih nalogov različna, saj včasih plačilni nalog izda neposredno po vložitvi tožbe, pogosto pa tudi več kot dva meseca po njeni vložitvi, zato ni utemeljen očitek, da bi moral pričakovati izdajo plačilnega naloga v najkrajšem možnem času in o svoji odsotnosti obvestiti svojo pooblaščenko. To stališče ji nalaga večjo skrbnost, kot jo je od nje mogoče pričakovati, zato krši pravice iz 22. in 23. člena Ustave Republike Slovenije. Ponovno pojasnjuje, da je bil s pozivom za plačilo sodne takse in dejstvom, da je sodno takso dne 2. 1. 2014 samoiniciativno plačal njegov družinski član, ne da bi ga ta o tem predhodno obvestil, seznanjen šele ob vrnitvi iz tujine 18. 1. 2014 (na drugem mestu v pritožbi pa navaja, da je bil s pozivom na plačilo sodne takse seznanjen 20. 1. 2014). Svojo odsotnost dokazuje s predložitvijo originalnega potrdila italijanske družbe, katere svetovalec je, da je bil od 2. 12. 2014 do 17. 1. 2014 v tujini.

4. Pritožba je bila vročena toženi stranki v odgovor, vendar ta na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Ne glede na to, da je pritožnik v pritožbi navedel, da prvostopenjski sklep izpodbija iz razlogov iz 27. člena ZUS-1, ki se nanašajo na tožbene in ne na pritožbene razloge, je pritožbeno sodišče pritožbo obravnavalo, pri čemer je štelo, da uveljavlja pritožbene razloge iz prvega odstavka 75. člena ZUS-1. 7. Glede dopustnosti predloga za vrnitev v prejšnje stanje Vrhovno sodišče meni, da je institut vrnitve v prejšnje stanje dopustno uporabiti tudi v primerih zamude roka za plačilo sodne takse, določenega v plačilnem nalogu. Ker je plačilo sodne takse javnopravna materialna obveznost do države, bi bil iz tega vidika rok za njeno plačilo materialni rok. Vendar je ta rok v sodnih postopkih rok za izpolnitev procesne predpostavke (plačilo sodne takse), kar kot možnost predvideva 8. člen Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1). Rok za izpolnitev procesne predpostavke pa je po naravi stvari procesni rok.

8. V obravnavanem primeru gre prav za tak položaj, saj je plačilo sodne takse procesna predpostavka za obravnavo tožbe v upravnem sporu (105.a člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Neplačilo sodne takse za tožbo v upravnem sporu preprečuje obravnavanje tožbe, torej izvedbo procesnega dejanja, pri čemer ni zanemarljivo dejstvo, da umik tožbe v upravnem sporu praviloma pomeni tudi izgubo pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave), saj stranka tožbe praviloma ne bo mogla več vložiti zaradi poteka prekluzivnega roka za njeno vložitev, določenega v prvem odstavku 28. člena ZUS-1. 9. Da je rok za plačilo sodbe takse procesni rok, potrjuje tudi 6. c člen ZST-1, ki za zamudo tega roka uvaja možnost posebne vrnitev v prejšnje stanje, pri čemer ta člen ureja predvsem poseben razlog za vrnitev v prejšnje stanje, ne ureja pa vrnitve v prejšnje stanje na sploh oziroma ne izključuje uporabe tega instituta, kot ga ureja zakon, ki ureja sodni postopek, v katerem se plačujejo sodne takse.

10. Upoštevaje navedeno in tudi glede na to, da se po tretjem odstavku 1. člena ZST-1 v postopkih odločanja glede plačil sodnih taks po tem zakonu smiselno uporabljajo določbe zakonov, ki urejajo posamezne postopke, za katere se plačujejo sodne takse, razen če ZST-1 ne določa drugače, se po presoji Vrhovnega sodišča določba 24. člena ZUS-1 o vrnitvi v prejšnje stanje lahko uporabi tudi v primeru zamude roka za plačilo sodne takse, določenega v plačilnem nalogu, če je plačilo sodne takse procesna predpostavka za opravo dejanja v postopku.

11. Vrhovno sodišče je sicer v zadevah III DoR 135/2013 z dne 12. 2. 2014 in III DoR 24/2014 z dne 1. 4. 2014 sprejelo drugačno stališče od zgoraj navedenega, iz nekaterih njegovih drugih odločitev (glej sklep I Up 66/2011 z dne 15. 3. 2012, sklep II DoR 598/2010 z dne 31. 3. 2011 in sklep III Ips 29/2005 z dne 13. 12. 2005) pa implicitno izhaja, da je vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamude roka za plačilo sodne takse, določenega v plačilnem nalogu, dopustna, saj je takšne predloge v navedenih zadevah obravnavalo po vsebini. Ta sklep je treba zato razumeti kot odstop od sodne prakse iz zgoraj navedenih III Dor zadev oziroma kot poenotenje dosedanje neenotne sodne prakse.

12. Glede utemeljenosti predloga za vrnitev v prejšnje stanja pa pritožbeno sodišče pritrjuje prvostopenjskemu sodišču, da pritožnik razlogov za zamudo, ki bi narekovali vrnitev v prejšnje stanje, ni izkazal. 13. Kot določa prvi odstavek 24. člena ZUS-1, lahko stranka predlaga vrnitev v prejšnje stanje, če iz opravičenega vzroka zamudi rok iz 23. člena ZUS-1 ali drug zakoniti rok za opravo dejanja v postopku in ga zaradi tega ne more več opraviti. Opravičeni vzroki so po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča (npr. sklep I Up 544/2001 z dne 7. 11. 2001, sklep I Up 856/2001 z dne 14. 11. 2001, sklep I Up 40/2002 z dne 16. 1. 2002) okoliščine oziroma ovire, ki jih stranka ni mogla predvideti niti odkloniti in se tudi ne morejo pripisati njeni krivdi.

14. Pritožnik v tej zadevi kot razlog za zamudo navaja svoj odhod v tujino, vendar ne pojasni, zakaj naj bi mu ta okoliščina preprečila pravočasno plačilo sodne takse. Odhod v tujino je pritožnik očitno načrtoval že pred vložitvijo tožbe (saj je bila ta vložena 4. 12. 2014, pritožnik pa trdi, da je v tujino odpotoval že 2. 12. 2014), zato odhod v tujino zanj ni bilo nepredvidljivo dejstvo. Čim pa je tako, je bil dolžan zagotoviti, da bo kljub njegovi odsotnosti sodna taksa plačana, bodisi ob vložitvi tožbe, kar ni bila, bodisi v roku iz naloga, ki ga bo prvostopenjsko sodišče izdalo kadarkoli po vložitvi tožbe. Sklicevanje na „neenotno prakso“ glede časa izdajanja plačilnih nalogov, ki je sicer povsem pavšalna navedba, nikakor ne bi moglo pri pritožniku vzbuditi upoštevanega pričakovanja, da mu bo sodišče plačilni nalog poslalo šele po njegovi vrnitvi iz tujine. Glede na to, da je pritožnik za zastopanje pooblastil odvetnico, je imel še toliko manj ovir za zagotovitev pravočasnega plačila sodne takse. Pritožnikova odvetnica, ki ji je prvostopenjsko sodišče vročilo plačilni nalog, je bila dolžna pritožniku to dejstvo sporočiti, prav tako pa je bil tudi pritožnik dolžan sporočiti odvetnici svoj odhod v tujino. Kateri od navedenih možnih razlogov je povzročil zamudo, pritožba sicer ne pojasni. Ne glede na to pritožbeno sodišče meni, da bi pritožnik in njegova odvetnica s primerno skrbnostjo v medsebojni komunikaciji lahko zagotovila, da bi bila sodna taksa, kljub odhodu pritožnika v tujino, pravočasno plačana. Zamuda pri plačilu sodne takse je torej nastala po njuni krivdi. Neskrbnost v medsebojni komunikaciji stranke in odvetnika pa ni opravičen vzrok za zamudo, ki bi narekoval vrnitev v prejšnje stanje.

15. Ker je torej odločitev prvostopenjskega sodišča o zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje pravilna in zakonita, je pravilna in zakonita tudi njegova odločitev, da se zaradi neplačila sodne takse postopek v zvezi s pritožnikovo tožbo ustavi.

16. Vrhovno sodišče je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep prvostopenjskega sodišča na podlagi 76. člena v zvezi z drugim odstavkom 82. člena ZUS-1.