Jedro

Podaljšanje 30-dnevnega materialnega prekluzivnega roka za vložitev tožbe za ugotovitev nezakonite odpovedi v določbah ZDSS ni bilo predvideno.

Določba četrtega odstavka 41. člena ZDSS-1 ne pomeni, da bi tožnik, ki v delovnem sporu uveljavlja drug zahtevek poleg obstoječega – prvotnega zahtevka, ki se v ničemer ne nanaša na ugotovitev nezakonite odpovedi (in kar predstavlja spremembo tožbe po drugem odstavku 184. člena ZPP), lahko z naknadnim novim zahtevkom za „razveljavitev odpovedi“ podaljšal rok za sodno varstvo za ugotovitev nezakonite odpovedi.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zavrže tožba v zvezi z zahtevkom, ki se glasi: „Obvestilo o prekinitvi delovnega razmerja tožene stranke z dne 22.10.2004 se razveljavi in ostane v veljavi pogodba o zaposlitvi št. 01-395/99 z dne 9.6.1999.“ Tožena stranka sama krije svoje revizijske stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razveljavilo obvestilo o prekinitvi delovnega razmerja tožene stranke tožniku z dne 22.10.2004 (pravilno odpoved pogodbe o zaposlitvi) in odločilo, da ostane v veljavi pogodba o zaposlitvi med strankama z dne 9.6.1999. Sklenilo je tudi, da tožena stranka sama trpi svoje stroške postopka. Ugotovilo je, da je bila tožniku dne 27.10.2004 vročena odpoved pogodbe o zaposlitvi, tožbo pa je vložil pri sodišču (priporočeno po pošti) dne 26.11.2004, kar je v okviru zakonskega roka po 3. odstavku 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Uradni list Republike Slovenije, št. 42/2002). Kljub temu, da je zahtevek za razveljavitev obvestila o prekinitvi delovnega razmerja (pravilno odpovedi) in veljavnost prejšnje pogodbe postavil šele v pripravljalni vlogi, ki jo je sodišče prejelo na poravnalnem naroku dne 18.3.2005, je štelo, da je tudi ta zahtevek postavil pravočasno. Pri tem se je oprlo na določbo 4. odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Uradni list Republike Slovenije, št. 2/2004). V nadaljevanju je sodišče presodilo, da tožena stranka ni dokazala poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku in se ni opredelila do njegovih trditev, da v obravnavanem primeru ni šlo za reorganizacijo pravne službe tožene stranke. Tožnik je kljub novi pogodbi o zaposlitvi, ki jo je podpisal, še naprej opravljal enako delo kot pred tem. Z ugotovitvijo nezakonitosti odpovednega razloga odpade tudi kavza nove pogodbe, ki je zaradi tega nična.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je tudi, da tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe. Presodilo je, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbo 4. odstavka 41. člena ZDSS-1 in kot zmotno zavrnilo stališče tožene stranke, da ob vložitvi tožbe oziroma tik pred spremembo tožbe ni šlo za spor o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja, „čeprav sta tožena zahtevka iz tožbe res nekoliko nejasna glede na same tožbene trditve.“ Dejstvo, da je vložil tožbo dne 26.11.2004 in šele 18.3.2005 postavil zahtevek za razveljavitev odpovedi s ponudbo nove pogodbe, ne pomeni, da je ta zahtevek prepozen, saj gre med strankama že od vložitve tožbe dalje za spor o obstoju oziroma prenehanju delovnega razmerja. Sprejelo je tudi dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje o tem, da je tožnik obvestilo o prenehanju delovnega razmerja (odpoved) prejel 27.10.2004. Logična posledica ugotovitve nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi je vzpostavitev prejšnjega stanja, to je stanja pred odpovedjo pogodbe. Nova pogodba temelji na odpovedi stare pogodbe. V primeru nezakonitosti odpovedi temelj za novo pogodbo odpade in oživi stara pogodba o zaposlitvi.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo. Navaja, da je sodišče druge stopnje z uporabo določbe 4. odstavka 41. člena ZDSS-1 zmotno uporabilo materialno pravo. Zmotno je štelo, da je že ob vložitvi tožbe šlo za spor o obstoju oziroma prenehanju delovnega razmerja. Vse do spremembe tožbe evidentno ni šlo za tak spor. Sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka. Iz tožbe jasno izhaja, da je tožnik postavil denarni zahtevek zaradi prikrajšanja pri plači in podredni zahtevek za plačilo delne odpravnine, sodišče pa se je neustrezno oprlo le na opredelitev tožnika v uvodu tožbe, da gre za spor zaradi prekinitve delovnega razmerja ter ponudbo sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi. Sodišče je zmotno sklepalo, da gre za spor o prenehanju in obstoju delovnega razmerja, ker tožnik ni plačal sodne takse, in zmotno tolmačilo navedbe revidenta v odgovoru na tožbo. S prekvalifikacijo spora je sodišče tožniku omogočilo podaljšanje prekluzivnega roka za vložitev tožbe in s tem zmotno uporabilo materialno pravo, toženi stranki pa je kršilo ustavno pravico do enakosti pred zakonom oziroma pravico do enakega varstva pravic. V zvezi s tem sodišče druge stopnje ni odgovorilo na vse pritožbene navedbe, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka. Podrejeno revizija izpodbija tudi zaključke sodišča v zvezi s tem, kdaj je tožnik prejel odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj naj bi sodišče izpovedi prič iztrgalo iz konteksta, kar predstavlja nadaljnjo bistveno kršitev določb postopka. Uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava v zvezi s tretjim odstavkom 90. člena ZDR, saj se po tej določbi tožbeni zahtevek lahko glasi le na ugotovitev neutemeljenosti odpovednega razloga in ne na ugotovitev nezakonitosti odpovedi v celoti. Sklicuje se na sodno prakso. Tožnik je s sprejemom ponudbe za ustrezno zaposlitev sklenil novo pogodbo, ki velja in jo stranki izvajata. V takšnem primeru ne oživi stara pogodba, saj podlage zanjo ni. Pojmovno ni mogoča vzpostaviti logične povezave med nezakonitostjo odpovedi stare pogodbe, saj se je tožnik potem, ko je prejel odpoved, lahko svobodno odločil, ali bo novo pogodbo podpisal ali ne. Izpodbijana sodba tudi s tem v zvezi ne vsebuje razlogov, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list Republike Slovenije, št. 26/99 in nadalj.) vročena tožniku in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki nanjo nista odgovorila.

Revizija je utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim sodbam sodišč druge stopnje oziroma sklepom, s katerimi je bil postopek pravnomočno končan (367. in 384. člen ZPP). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

Tožnik je dne 26.11.2004 priporočeno po pošti vložil tožbo na sodišče. Na prvi strani tožbe navaja, da gre za spor zaradi „prekinitve delovnega razmerja ter ponudbo sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi“ in v nadaljevanju, da bo takso plačal po opominu. Nato navaja, da se ne strinja z odločitvijo tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja s hkratno ponudbo sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi, ker v tem primeru ne gre za reorganizacijo pravne službe tožene stranke, temveč gre dejansko za njegovo premestitev na drugo delovno mesto. Zaradi premestitve je prikrajšan pri plači. Podpisal je novo pogodbo, vendar gre za pogodbo za neustrezno zaposlitev, saj se za novo delovno mesto zahtevata le dve leti delovnih izkušenj, na prejšnjem delovnem mestu (vodja službe za splošno pravne in pravdne zadeve) pa pet let delovnih izkušenj. Pripada mu tudi odpravnina po ZDR. Postavil je primarni zahtevek za spremembo (nove) pogodbe o zaposlitvi tako, da se mu prizna osma zahtevnostna skupina in ustrezni plačilni razred s količnikom zahtevnosti 5.92, da mu tožena stranka povrne izgubo na dohodku v bruto znesku 49.000 tolarjev od 1.12.2004 dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ter podrejeni zahtevek, da mu mora tožena stranka zaradi neustrezne premestitve plačati delno odpravnino v višini 1,500.000 tolarjev ter povrniti stroške postopka. Po odgovoru na tožbo tožene stranke je tožnik na poravnalnem naroku dne 18.3.2005 vložil pripravljalno vlogo, v kateri je postavil nov primarni zahtevek za razveljavitev „sklepa uprave o prekinitvi delovnega razmerja s ponudbo nove pogodbe in ohranitev veljavnosti pogodbe o zaposlitvi z dne 9.5.1999.“ Navedel je, da prejšnji primarni zahtevek „postane sekundarni, sekundarni zahtevek pa postane terciarni.“ Glede na izrecno nasprotovanje tožene stranke novemu zahtevku (tudi v pritožbi) in ugovorom, da je ta zahtevek prepozen, se prvenstveno postavlja vprašanje pravočasnosti primarnega tožbenega zahtevka, t. j. zahtevka, o katerem je odločilo tudi sodišče. Pri tem ni odločilna vročitev odpovedi (ali je do vročitve prišlo 26. ali 27.10.2004), saj sta sodišči druge in prve stopnje prepričljivo utemeljili svojo ugotovitev, da je bila odpoved vročena tožniku dne 27.6.2004 in to ugotovitev ustrezno obrazložili ter utemeljili. Zato v zvezi s tem ni podana uveljavljena bistvena kršitev določb postopka, sicer pa ugotovitev o vročitvi odpovedi predstavlja dejansko ugotovitev, ki jo v revizijskem postopku ni mogoče več izpodbijati (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Bistveno vprašanje se nanaša na to, ali je tožnik zahtevek za „razdelitev odpovedi in veljavnost prejšnje pogodbe o zaposlitvi“ postavil še v okviru prekluzivnega roka po tretjem odstavku 204. člena ZDR ter v zvezi s tem na pravilno tolmačenje določbe četrtega odstavka 41. člena ZDSS-1. Tožnik je tožbo vložil že 26.11.2004, še v času veljavnosti prejšnjega Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Uradni list Republike Slovenije, št. 19/94). Tožba ni bila nerazumljiva ali nejasna, vsebovala je jasen tožbeni zahtevek. Pomanjkljivost, ki je bila v tem, da tožnik tožbe ni podpisal, je bila odpravljena najkasneje do 6.12.2004. ZDSS, ki je veljal do 1.1.2005, ni vseboval določbe o tem, da bi delavec lahko spremenil tožbo glede zahtevka do konca glavne obravnave brez privolitve tožene stranke, tako kot od 1.1.2005 določa četrti odstavek 41. člena ZDSS-1. Ta določbe torej ni bilo mogoče upoštevati pred 1.1.2005. Tudi drugih podobnih določb ni bilo. Podaljšanje 30-dnevnega materialnega prekluzivnega roka za vložitev tožbe za ugotovitev nezakonite odpovedi v določbah ZDSS ni bilo predvideno. Že glede na to je do spremembe tožbe z uveljavitvijo drugega zahtevka, kot ga je tožnik postavil v tožbi z dne 26.11.2006 (zahtevka za razveljavitev sklepa uprave o prekinitvi delovnega razmerja in vzpostavitev veljavnosti prejšnje pogodbe o zaposlitvi, kar predstavlja očitno spremembo tožbe – in kar ugotavljata že sodišči nižje stopnje) prišlo prepozno. Rok za tožbo za ugotovitev nezakonite odpovedi po tretjem odstavku 204. člena ZDR je potekel že pred 1.1.2005. Sodišči druge in prve stopnje sta tudi sicer napačno tolmačili določbo četrtega odstavka 41. člena ZDSS-1, po katerem lahko delavec v sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja spremeni tožbo glede zahtevka do konca glavne obravnave brez privolitve tožene stranke. Ta določba predstavlja le izjemo od pravila iz 1. odstavka 185. člena ZPP, po katerem je po vročitvi tožbe toženi stranki za spremembo tožbe potrebna njena privolitev. Ne pomeni pa tega, da bi tožnik, ki v delovnem sporu uveljavlja drug zahtevek poleg obstoječega - prvotnega zahtevka, ki se v ničemer ne nanaša na ugotovitev nezakonite odpovedi (in kar predstavlja spremembo tožbe po 2. odstavku 184. člena ZPP), lahko z naknadnim novim zahtevkom za „razveljavitev odpovedi“ podaljšal rok za sodno varstvo za ugotovitev nezakonite odpovedi. Navedena določba ZDSS-1 o privilegirani spremembi tožbe torej v takšnem primeru ne podaljša tudi roka za sodno varstvo tožnika – delavca za ugotovitev nezakonite odpovedi, ki je materialni prekluzivni rok, z vsemi značilnostmi takšnega roka.

Glede na to sta sodišči druge in prve stopnje zaradi zmotne uporabe določbe četrtega odstavka 41. člena ZDSS-1 zmotno uporabili tudi materialno pravo v zvezi s tretjim odstavkom 204. člena ZDR. Tožba s kasneje spremenjenim primarnim zahtevkom je bila vložena prepozno. Ugotovitev o zamudi prekluzivnega roka za vložitev tožbe s primarnim zahtevkom ima za posledico zavrženje tožbe.

Zaradi tega je Vrhovno sodišče reviziji ugodilo, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo in tožbo v zvezi z zahtevkom, o katerem je bilo odločeno, zavrglo. Zaradi takšne odločitve revizijsko sodišče ne odgovarja tudi na revizijske navedbe v zvezi s sodnim varstvom in obsegom le-tega v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe, ki jo delavec podpiše. Opozarja le na sodno prakso, ki je drugačna od stališč sodišč druge in prve stopnje (glej odločbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. VIII Ips 422/2006 z dne 13.3.2007, VIII Ips 6/2007 z dne 15.5.2007, VIII Ips 370/2006 z dne 30.1.2007, VIII Ips 194/2006 z dne 30.1.2007, itd.).

Navedena odločitev revizijskega sodišča se nanaša le na tožbo v zvezi s primarnim zahtevkom. Zaradi tega bo moralo sodišče prve stopnje odločiti še o podrejenih tožbenih zahtevkih. Ker gre v zvezi z zahtevkom, o katerem je bilo odločeno, za spor po 41. členu ZDSS-1, je revizijsko sodišče v skladu z določbo petega odstavka tega člena odločilo, da tožena stranka sama krije svoje revizijske stroške.