Jedro

Prvo tožena stranka se posledic opustitve pojasnilne obveznosti ne more razbremeniti zgolj s sklicevanjem, da je delo izvršila skladno s pogodbo. O nujnosti rednega vzdrževanja bi bilo treba uporabnika (tožečo stranko) obvestiti predvsem glede na dejstvo, da se vse napake niso javljale avtomatsko, čeprav so navodila to zagotavljala. Prvo tožena stranka bi bila, kot profesionalna oseba glede na svojo pojasnilno dolžnost, dolžna posredovati natančnejše informacije v zvezi z uporabo, vzdrževanjem in nadzorom delovanja alarmnega sistema, da bi lahko nadzor nad tehničnim delom varovanja opravljala tožeča stranka sama, oziroma tožeči stranki ponuditi ali jo obvestiti o možnosti sklenitve posebne pogodbe za vzdrževanje.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se izpodbijana vmesna sodba potrdi.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodba sodišča prve stopnje in pritožbena dejanja

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano vmesno sodbo presodilo, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki se glasi: „Tožena stranka S. d.d. in Z. d.d. sta tožeči stranki A. d.o.o. dolžni nerazdelno v enkratnem znesku na TRR račun pooblaščenke tožeče stranke št. 000 odprt pri Poštni banki Slovenije d.d., plačati znesek 45.190,77 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 2. 8. 2007 dalje do plačila ter tožeči stranki povrniti vse nastale in priznane pravdne stroške, vse v roku 15 dni pod izvršbo, od nastanka zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.“ glede podlage utemeljen.

2. Proti tej sodbi se je pravočasno pritožila prvo tožena stranka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in vmesno sodbo spremeni tako, da ugotovi, da tožbeni zahtevek po podlagi ni utemeljen, podredno pa, da vmesno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

Prav tako se je proti tej sodbi iz enakih pritožbenih razlogov pritožila drugo tožena stranka. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in vmesno sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje oziroma, da jo samo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala zavrnitev obeh pritožb kot neutemeljenih. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožbi nista utemeljeni.

Ugotovitve in razlogi sodišča prve stopnje

5. Prvo tožena stranka in tožeča stranka sta dne 9. 7. 2001 sklenili pogodbo št. 366/01 za priklop alarmnega signala protivlomnega sistema in prenos alarmnega signala na dežurni center ter za izvajanje intervencije v primeru alarma, kar zajema stalno pripravljenost na intervencijo in tehnični del varovanja. Prvo tožena stranka je imela zavarovano poklicno odgovornost pri drugo toženi stranki.

6. Dejansko stanje med pravdnimi strankami ni bilo sporno. Prvo tožena stranka je dne 3. 8. 2007 prejela v varnostno nadzorni center dvakratni signal iz objekta tožeče stranke (cona 1 in 3), v katerega je bilo vlomljeno. Odtujena je bila večja količina računalniške opreme. Na mestu vloma in vstopa v objekt (cona 2) senzor tega ni zaznal in ni sprožil alarma, ki se je vklopil šele ob odhodu vlomilca. Zaradi napake na kabelski povezavi med javljalnikom in centralno napravo je namreč zatajilo IR varovanje pisarne visokega pritličja. Sporno med strankama pa je bilo, ali je za nastalo škodo odgovorna prvo tožena stranka.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je do vloma prišlo kljub izpolnjevanju obveznosti obeh pogodbenih strank. Pojasnilo je, da je opustitev rednega vzdrževanja izven garancijskega roka ter opustitev dnevnega nadzora tehničnega varovanja povzročilo prenos signala le iz pritličja, pri čemer je nadzor nad sistemom po izteku garancije naloga lastnika, ki lahko to delo opravlja sam ali prek podjetja z licenco. Vendar pa je presodilo, da bi morala prvo tožena stranka tožečo stranko opozoriti na dele tehničnega varovanja, ki jih ni mogoče avtomatsko nadzirati, zaradi česar je potreben poseben nadzor uporabnika ali podjetja z licenco. V navodilih A. tip 4110 je namreč zapisano, da alarmna naprava javlja napake in stalno nadzira javljalnike za primer sabotaže ali napake v delovanju oziroma povezavah do njih, v danem primeru pa zaznave napake ni bilo. Ker tehnična izvedba tega ni omogočala, bi morala biti navodila glede nadzora delovanja sistema natančnejša, prvo tožena stranka pa bi morala predlagati strokovne občasne nadzore. Sodišče prve stopnje je zato zaključilo, da je odgovornost za škodo pripisati prvo toženi stranki, saj je opustila pojasnilno dolžnost, v posledici česar je tožeči stranki nastala škoda.

Razlogi za zavrnitev pritožbe prvo tožene stranke

8. Pritožnik sodišču prve stopnje neutemeljeno očita bistveno kršitev pravdnega postopka (kršitev iz prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, v zvezi s 315. členom ZPP in kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), ki naj bi jo zagrešilo s povzemanjem celotnega tožbenega zahtevka v izrek vmesne sodbe, zaradi česar ni jasno, kaj je predmet odločitve, izrek pa je nerazumljiv. Pritožbeno sodišče nasprotno poudarja, da je izrek izpodbijane vmesne sodbe pravilen in skladen tako s teorijo kot s prakso (1). Odločitev za vmesno sodbo (prim. 315. člen ZPP) pomeni cepitev tožbenega zahtevka na dva dela, in sicer na odločitev o podlagi tožbenega zahtevka ter o o višini tožbenega zahtevka. Gre torej za ugotovitev utemeljenosti podlage konkretnega tožbenega zahtevka. Zato je pravilno, da se v izrek vmesne sodbe povzame celoten tožbeni zahtevek, pri čemer se izrecno zapiše, da je ta utemeljen le po podlagi. Ob tem je povsem jasno, kaj je predmet odločitve, izrek pa ni nerazumljiv, kot to zmotno zatrjuje pritožnik.

9. Nadalje je po pritožnikovem mnenju nerazumljiva odločitev sodišča, da je prvo tožena stranka kot zavarovanka drugo tožene stranke opustila svojo pojasnilno dolžnost, saj je prvo tožena nastopala v svojem imenu in za svoj račun. Vendar je po oceni pritožbenega sodišča zapis v sodbi jasen in ne vzbuja dvoma o pravilnosti odločitve. Glede na dejansko in pravno podlago obravnavanega tožbenega zahtevka je podana solidarna odgovornost obeh toženk. Ne gre namreč za to, da bi prvo tožena stranka nastopala v imenu ali za račun drugo tožene stranke, kot to smiselno zatrjuje pritožnik. Odgovornost prvo tožene stranke temelji na opustitvi pojasnilne dolžnosti (prim. tretji odstavek 625. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ), odgovornost drugo tožene stranke pa na zavarovalni pogodbi (prim. 964. in 965. člen OZ). Zato se pritožbene navedbe v tem delu izkažejo za neutemeljene.

10. Pritožnik opozarja tudi na ugotovitev sodišča prve stopnje, da sta obe pogodbeni stranki izpolnjevali svoje pogodbene obveznosti, izvedenec pa je ugotovil, da je prvo tožena stranka ravnala po načelu dobrega strokovnjaka. Na takšni podlagi predpostavke odškodninske odgovornosti po njegovi presoji ne morejo biti podane. Vendar je takšno stališče materialno pravno zmotno. Prvo tožena stranka se posledic opustitve pojasnilne obveznosti ne more razbremeniti zgolj s sklicevanjem, da je delo izvršila skladno s pogodbo (2). V sferi prvo tožene stranke je namreč bilo, da glede na zakonska določila tožečo stranko obvesti o okoliščinah, za katere je vedela ali bi bila morala vedeti in bi bile lahko pomembne za naročeno delo ter s tem izpolni svojo pojasnilno dolžnost, ker sicer odgovarja za škodo (tretji odstavek 625. člena OZ). Ob tem so pomembne tudi okoliščine v zvezi z naročnikovimi ravnanji, kot je pravilno poudarilo že sodišče prve stopnje, v tem primeru torej glede dolžnosti vzdrževanja in nadzora nad delovanjem tehničnega dela varovanja. Prvo tožena stranka v konkretnem primeru nikakor ni ravnala s skrbnostjo dobrega strokovnjaka. Glede na pojasnila izvedenca v zvezi s pomanjkljivo 1) vsebino pogodbe in 2) navodili za alarmni sistem, je bila prvo tožena stranka dolžna tožečo stranko opozoriti oziroma ji pojasniti vsebino obveznosti o vzdrževanju alarmnega sistema ter postopku nadzora nad delovanjem sistema, torej ji ponuditi sklenitev pogodbe o vzdrževanju oziroma ji razložiti delovanje javljanja napak na centralo, da bi nadzor lahko opravljala sama. Opozorilo bi bilo tudi po oceni pritožbenega sodišča potrebno predvsem glede delov tehničnega varovanja, ki jih ni bilo mogoče avtomatsko nadzirati iz varnostno-nadzornega centra, zaradi česar je bil potreben dodaten, poseben nadzor. O nujnosti rednega vzdrževanja bi bilo treba uporabnika (tožečo stranko) obvestiti predvsem glede na dejstvo, da se vse napake niso javljale avtomatsko, čeprav so navodila to zagotavljala. Tudi izvedenec je poudaril, da je potrebno naročniku oziroma uporabniku posredovati točna pisna navodila za varno delo, da lahko sam nadzoruje oziroma zagotovi nadzor nad delovanjem tehničnega varovanja.

11. Sodišče prve stopnje je torej glede na okoliščine konkretnega primera pravilno presodilo, da bi bila prvo tožena stranka kot profesionalna oseba glede na svojo pojasnilno dolžnost dolžna posredovati natančnejše informacije v zvezi z uporabo, vzdrževanjem in nadzorom delovanja alarmnega sistema, da bi lahko nadzor nad tehničnim delom varovanja opravljala tožeča stranka sama, oziroma tožeči stranki ponuditi ali jo obvestiti o možnosti sklenitve posebne pogodbe za vzdrževanje. Nič od tega prvo tožena stranka ni storila. Zato pritožnik pravilnosti odločitve ne more omajati z vztrajanjem pri stališču, da vzdrževanje ni bila naloga tožeče stranke, saj gre za protivlomni sistem v lasti naročnika, za katerega je dolžan skrbeti sam. Odgovornost podjemnika je treba ocenjevati v okviru prevzetih del in naročnikovega namena, zaradi katerega je delo naročil. Interes tožeče stranke kot laika pa je bil zagotoviti varovanje oziroma zaščito njenih prostorov ne glede na ceno. Zato tudi ni utemeljena pritožbena graja, da bi morala tožeča stranka skleniti posebno pogodbo o vzdrževanju. To sicer načelno drži, vendar je treba upoštevati, da tožeča stranka tega ni vedela in posebne pogodbe o vzdrževanju ni sklenila prav zaradi opustitve dolžnega ravnanja prvo tožene stranke. Alarmna naprava v konkretnem primeru ni nadzirala vodov, kot je bilo navedeno v navodilih. Zato tožeča stranka ni vedela, da potrebuje še dodatni nadzor nad delovanjem tehničnega sistema varovanja. Glede na to, da na področju varovanja tožeča stranka ni strokovnjak, ji po oceni pritožbenega sodišča tudi ni moč očitati, da bi morala naročiti še dodatne storitve, v kolikor je glede na pomanjkljivo pogodbo in navodila menila, da je to zajeto s sklenjenim dogovorom.

12. Iz opisanega sledi, da pritožbene navedbe prvo tožene stranke niso utemeljene, odločitev sodišče prve stopnje o opustitvi pojasnilne dolžnosti pa je glede na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje materialno pravo pravilna.

Razlogi za zavrnitev pritožbe drugo tožene stranke

13. Tudi druga tožena stranka sodišču prve stopnje očita, da je izrek izpodbijane vmesne sodbe napačen. Vendar ta pritožbeni razlog ni utemeljen, kot je podrobno obrazloženo že pod 8. točko te sodbe.

14. Pritožnik nadalje navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do ugovorov drugo tožene stranke glede pomanjkanja zavarovalnega kritja za škodo, saj je bila pravilno delovanje sistema dolžna zagotoviti tožeča stranka, v pogodbi pa ta obveznost prvo tožene stranke ni zapisana. Ob tem se sklicuje na splošne pogoje, ki določajo, da zavarovalnica ne jamči za škodo, ki po pogodbi oziroma posebnem dogovoru presega obseg obveznosti, ki izvira iz pravnih predpisov o odgovornosti. Ker pa pojasnilna dolžnost spada v zakonsko določeno obveznost podjemnika (625. člen OZ), se zavarovalnica z opisanimi pritožbenimi navedbami svoje odgovornosti ne more razbremeniti.

15. Prav tako ni utemeljena pritožbena graja o pavšalni uporabi temina „tožena stranka“. Kljub temu, da sodišče prve stopnje ponekod ni izrecno zapisalo, ali gre za prvo ali drugo toženko, je sodba jasna in logična, ob tem pa je nedvomno razvidno, na katero izmed toženk se uporabljeni izraz nanaša. 16. Glede očitka o odsotnosti opredelitve sodišča prve stopnje do podlage za zavezo drugo tožene stranke pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je iz obrazložitve mogoče razbrati, kaj predstavlja pravno podlago za odgovornost drugo tožene stranke. Četrti odstavek 324. člena ZPP res nalaga sodišču, da v obrazložitvi sodbe navede predpise, na katere je oprlo sodbo. Izostanek te navedbe zato pomeni procesno kršitev, ki pa ni bistvena, če je sodbo kljub temu mogoče materialnopravno preizkusiti. Iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje po oceni pritožbenega sodišča dovolj jasno izhaja, da gre v obravnavanem sporu za uporabo pogodbenega prava ter določb 964. in 965. člena OZ, ki urejata odgovornost zavarovalnice pri zavarovanju pred odgovornostjo in direktno tožbo. Sodba sodišča prve stopnje tako vsebuje tista pravnorelevantna dejstva, ki so predmet ugotavljanja dejanskega stanja takrat, kadar sodišče opre odločitev na citirana pravna določila. Zato pritožba niti v tem delu ni utemeljena.

17. Pritožnik nenazadnje navaja, da pojasnilna obveznost ni predmet tožbenega zahtevka, ta pa tudi ne more biti vzrok za škodo, saj tudi če bi jo prvo tožena stranka izpolnila, to še ne pomeni, da bi tožeča stranka opremo tudi redno vzdrževala oziroma sklenila o tem posebno pogodbo. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem pojasnjuje, da je glede na trditve tožeče stranke in ugotovljeno dejansko stanje, ravno opustitev pojasnilne dolžnosti podlaga obravnavanega tožbenega zahtevka. Pritožnik pa ob tem ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da drugo tožena stranka niti ni podala trditev, da tožeča stranka ob vedenju, da alarmna naprava ne nadzira vodov, ne bi izvedla drugih ukrepov za varovanje. Zato tudi s pritožbenimi trditvami o pomanjkanju vzročne zveze ne more biti uspešen.

18. Glede na navedeno pritožbi nista utemeljeni. Ker pa pritožbeno sodišče tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zasledilo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo vmesno sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških

19. Ker toženki s pritožbo nista uspeli, krije vsaka sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Tožeča stranka, katere odgovor na pritožbo k predmetni odločitvi ni pripomogel, pa sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

(1) Prim. odločbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 355/2001 z dne 20. 3. 2002 in II Ips 33/2004 z dne 23. 9. 2004 ter Galič v: Ude in drugi, Pravdni postopek: zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Založba Uradni list RS, Ljubljana, 2009, str. 70-72. (2) Prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS III Ips 110/1997 z dne 29. 1. 1999.