Jedro

Opravičilo izostanka z naroka za glavno obravnavo mora prispeti na sodišče do njenega začetka, če naj učinkuje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Tudi ob drugem sojenju v tej razvezni pravdi je sodišče prve stopnje razvezalo dne 3.9.1983 sklenjeno zakonsko zvezo pravdnih strank, odločilo, da ostaneta njuna otroka J. roj. leta 1984, in T., roj.

1988, v varstvu in vzgoji pri tožnici, tožencu pa naložilo, naj prispeva k njunemu preživljanju za februar 1993 po 10.000,00 SIT za vsakega in za razdobje od marca do avgusta 1993 po 12.000,00 SIT, za september 1993 za sina 10.000,00 SIT in hčerko 12.000,00 SIT, od oktobra 1993 do februarja 1994 po 12.000,00 SIT za vsakega, od marca 1994 dalje pa po 15.500,00 SIT za vsakega, medtem ko je višji tožbeni zahtevek zavrnilo.

Proti sodbi se pritožuje toženec, ki predlaga njeno razveljavitev.

Trdi, da je bil narok za glavno obravnavo opravljen v njegovi odsotnosti kljub temu, da se je pravočasno opravičil, saj je opravičilo poslal 30.3.1994 z nujno pošto. Tožeča stranka ga napačno predstavlja, saj to dokazuje njegovo zdravniško spričevalo, nadalje dejstvo, da se je tožnica 27.2.1993 prostovoljno izselila iz spalnice in razprodajala imetje, da ga imata otroka zelo rada, da se otrokoma tožnica posveča manj. Edina resnica je ta, da tožeča stranka nima več volje, da bi se vzpostavila zakonska zveza. Tožeča stranka zmotno sklepa o toženčevem gmotnem stanju, saj gre za brezplačno svetovanje in vlaganje v razvoj podjetja. Zaključek, da toženec ves čas razveznega postopka prejema dohodke, in to precejšnje, je popolnoma napačen. Preveriti bi bilo potrebno domnevno nepravilno izkazan dohodek tožeče stranke.

Pritožba ni utemeljena.

Očitana procesna kršitev ni podana. Zakon o pravdnem postopku določa v 294. čl., da začne predsednik senata glavno obravnavo in razglasi predmet obravavanja, nato pa ugotovi, ali so prišli vsi povabljeni; če niso, se prepriča, ali so bili v redu povabljeni in ali so opravičili svoj izostanke. Iz tega zakonskega besedila izhaja, da opravičilo izostanka z naroka za glavno obravnavo mora prispeti na sodišče do njenega začetka, če naj učinkuje. Predsednik senata, ali sodnik se namreč ne more prepričati o opravičilu izostanka kakšne stranke, če tega opravičila nima pred seboj. Spričo tega je tudi jasno, da se v takšnih primerih ne morejo uporabiti določbe 113.čl. ZPP o pravočasnosti vloge, ki je oddana po pošti priporočeno. Toženec je sicer res poslal svoje opravičilo s priporočeno pošiljko dne 30.3.1994 ob 19. uri, toda iz zaznamka vložišča sodišča izhaja, da je prispelo pisanje na sodišče dne 31.3.1994 ob 13.30, torej po že končanem zadnjem naroku za glavno obravnavo (ob 11.20). Torej tudi, če naj bi bila resnična toženčeva nujna pot v M. na dan glavne obravnave, bi se lahko pravočasno opravičil, bodisi telefonično, bodisi brzojavno, bodisi s faksom ali kako drugače. Torej, tudi, če je opravičilo s pisno vlogo oddano priporočeno, ne prispe pa do začetka glavne obravnave na sodišče, takšno opravičilo ni pravočasno.

Za izjemne primere, ko ni več časa za opravičilo pa tako ali tako obstaja institut vrnitve v prejšnje stanje. Pritožbeno sodišče tudi sicer ni samo odkrilo kakšne bistvene kršitve določb pravdnega postopka absolutne narave, na kakršne mora paziti po uradni dolžnosti.

Sodba je pravilna tudi v dejanskem in materialnopravnem pogledu. Iz pritožbe namreč smiselno izhaja, da pritožnik izpodbija sodbo tudi iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Da se ne bi ponavljalo, se pritožbeno sodišče sklicuje na razloge izpodbijane sodbe, k pritožbenim trditvam pa še dodaja: Tudi, če bi bile resnične vse pritožbne trditve o odnosih med strankama, se pokaže še toliko bolj prepričljiva ugotovitev prvega sodišča o nevzdržnosti zakonske zveze pravdnih strank in o tem, da ne gre za trenutno nevzdržnost. Razveza zakonske zveze pa je utemeljena, če je ta nevzdržna iz kateregakoli vzroka (65.čl.Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - ZZZDR), pa naj ti izvirajo od koderkoli oz. od kogarkoli.

Pravilna je tudi odločitev o tem, da ostaneta otroka v varstvu in vzgoji pri tožnici. Tudi tu velja povedati, da samo zatrjevano dejstvo, da imata otroka zelo rada tudi očeta - toženca, da se je ta z njimi precej ukvarjal in se jima posvečal, ne morejo pretehtati sprejete odločitve, saj so bistveno merilo pri takšnem odločanju koristi otrok. Toženec tudi ni zatrjeval, da tožnica ne bi bila sposobna skrbeti za varstvo in vzgojo otrok oz., da bi bile s takšno odločitvijo prizadete njune koristi. Seveda tudi neargumentirana trditev o poznem prihajanju tožnice domov ne more vplivati na sprejeto odločitev.

Končno je pravilna tudi preživninska odločitev. Sodišče prve stopnje je spričo toženčevega ravnanja okoliščine o zmožnostih staršev za preživljanje otrok in tako dejansko stanje v zvezi s tem dovolj popolno in pravilno ugotovilo. Splošnega tožnikovega dvoma o pravilnosti izkazanih tožničin dohodkov ni mogoče upoštevati. Stranka sicer sme v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze, toda ko se sklicuje na nova dejstva, mora navesti tudi dokaze, s katerimi naj bi se ta dejstva dokazala (prvi odst. 352.čl. ZPP).

Pritožnik pa kakšnih dokazov za svoje dvome ne predlaga, saj splošnega predloga, da bi bilo potrebno izkazane dohodke preveriti, ni mogoče šteti kot navedbe novih dokazov v duhu prej cit. predpisa.

Pritožnik ves čas dolgotrajnega pravdanja ni prišel na dan s podatki o tem, koliko zasluži, zaradi česar je moralo sodišče o tem sklepati pač na podlagi podatkov, ki so bili na voljo. Pritožbeno sodišče nima pomislekov o zadevnem sklepanju sodišča prve stopnje. Tudi, če je res, da bo toženčeva knjiga šele izšla, pa iz priloženih listin izhaja, da toženčevo podjetje sprejema naročila z vplačilom prednaročniške cene. Da se ljudje za knjigo ne odločajo, toženec niti ne trdi. V zvezi s pritožbenimi trditvami o tem, da toženec brezplačno svetuje in vlaga v razvoj podjetja, velja opozoriti na zakonsko obveznost staršev, ki morajo svojim otrokom omogočiti pogoje za zdravo rast, skladen osebnostni razvoj in usposobitev za samostojno življenje in delo (102.čl. ZZZDR), jih morajo preživljati, skrbeti za njihovo življenje in zdravje in jih vzgajati ter po svojih močeh skrbeti za njihovo šolanje in strokovno izobrazbo glede na njihove sposobnosti, nagnenja in želje (103.čl. ZZZDR). Sicer pa zakon predpisuje, da se preživnina določi po potrebah upravičenca ter možnostih zavezanca (129.čl. ZZZDR). Toženec si torej ne more privoščiti brezplačnega svetovanja in naložb v svoje podjetje na račun pravice otrok do preživljanja. Da pa so toženčeve možnosti za zaslužek velike, dokazujejo med drugim tudi njegova opravičila odsotnosti z glavnih obravnav zaradi službene zavzetosti in to kar po več dni skupaj. Ob neoporekanih ugotovitvah sodišča o potrebah obeh otrok je sodišče prve stopnje tudi pravilno odločilo o toženčevem prispevku k preživljanju.

Pritožbi torej ni mogoče pritrditi v nobenem pogledu, zaradi česar jo je sodišče zavrnilo in potrdilo pravilno sodbo sodišča prve stopnje.