Jedro

Predmet presoje je sklep tožene stranke, s katerim je bila zavržena zahteva za verifikacijo dveh deviznih vlog tožnika, iz razloga, ker je bil v zvezi z istima deviznima vlogama že izdan pravnomočen informativni izračun upravičencu. Podlaga za določitev dediča po pokojni A.A. in posledično za določitev upravičenca predmetnih deviznih vlog, je bila oporoka z dne 7. 8. 1991. Tožnik pa svoje upravičenje do predmetnih deviznih vlog utemeljuje na podlagi darilne pogodbe, sklenjene s pokojno dne 30. 9. 1994. Tožnik razpolaga z listino, na podlagi katere bi bil lahko upravičenec do zadevnih deviznih vlog skladno z določili ZNISESČP. Iz navedenega razloga bi morala tožena stranka po presoji sodišča zahtevo za verifikacijo tožnika obravnavati kot nejasno vlogo skladno s 67. členom ZUP ter tožnika pozvati, da v določenem roku izjavi ali gre zahtevo za verifikacijo po vsebini obravnavati kot predlog za obnovo postopka, končanega z dokončno odločbo.

Izrek

Tožbi se ugodi. Sklep Sklada Republike Slovenije za nasledstvo, javnega sklada št. 510-1518/2015/3 z dne 7. 4. 2017 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka zahtevo za verifikacijo stare devizne vloge št. ... in ... tožnika zavrgla. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožena stranka na podlagi podatkov, ki jih je posredoval tožnik ter na podlagi podatkov, ki jih je pridobila na podlagi 9. člena Zakona o načinu izvršitve sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi številka 60642/08 (v nadaljevanju ZNISESČP), ugotovila, da sta bili zadevni vlogi veljavno preneseni na podlagi dedovanja na drugo osebo, ki je prav tako vložila zahtevo za verifikacijo istih deviznih vlog ter da je v tej zadevi dne 4. 11. 2016 izdala informativni izračun št. 510-1659/2015/2, s katerim je v celoti odločila glede obeh zadevnih deviznih vlog, posledično pa je bilo treba zahtevo tožnika na podlagi 4. odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) zavreči, saj je bilo o isti upravni zadevi že pravnomočno odločeno, stranka pa je z odločbo pridobila kakšne pravice. Tožena stranka še dodaja, da je tožnik zahteval verifikacijo vloge na podlagi vsebinsko neustrezne dokumentacije, saj darilna pogodba ni bila ustrezno evidentirana in bi bila vloga tudi iz tega razloga v postopku zavrnjena.

2. Tožnik vlaga tožbo zaradi bistvene kršitve postopka ter zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja. Terjatev do Ljubljanske banke iz naslova stare devizne vloge je pridobil na podlagi darilne pogodbe, sklenjene s sedaj že pokojno A.A., dne 30. 9. 1994 pred Temeljnim sodiščem v Ljubljani pod številko overovitve Ov-i št. 1725/94. V nadaljevanju tožnik kronološko popiše svojo korespondenco z Ljubljansko banko d.d. v Sarajevu, ki se je v glavnem nanašala na vprašanje ali je darilna pogodba veljavna. Zahtevek za verifikacijo je dostavil neposredno Ljubljanski banki d.d. Ljubljana v Ljubljani. Banka je zahtevek skupaj s svojo dokumentacijo posredovala toženi stranki dne 7. 12. 2015 ter ga o tem obvestila z dopisom. Njegova zahteva je bila zavrnjena, ker je tožena stranka na podlagi informativnega izračuna št. 510-1659/2015/2 izplačala isti devizni vlogi drugi osebi.

3. Tožnik v tožbi nadalje navaja, da je pokojna dvakrat razpolagala s svojimi sredstvi z varčevalne vloge. Najprej jih je dne 7. 8. 1991 oporočno zapustila svojemu bratu, B.B., nato pa jih je znova dne 30. 9. 1994 darovala tožniku. Pokojna je umrla dne 28. 12. 2011 in v okviru zapuščinskega postopka je B.B. prijavil obstoj oporoke, zato je sodišče njega razglasilo za dediča. B.B. je prav tako vložil zahtevo za verifikacijo, skupaj s sklepom o dedovanju, na podlagi česar je tožena stranka izdala informativni izračun in izvršila plačilo sredstev. S tem je tožena stranka storila bistveno kršitev postopka. Tožnik je namreč skladno s 6. členom ZNISESČP terjatev, ki jo je pridobil na podlagi darilne pogodbe večkrat prijavil. Skladno z 9. členom pa je Ljubljanska banka d.d. Ljubljana obvezana sodelovati s toženo stranko v vseh fazah izvedbe ZNISESČP, dati toženi stranki na razpolago svoje baze podatkov in dokumentacijo, ki se nanaša na neizplačane zneske stare devizne vloge. Tožnikovo zahtevo za verifikacijo je ravno Ljubljanska banka d.d. Ljubljana dostavila toženi stranki, skupaj z njegovimi dopisi Ljubljanski banki Sarajevo. Glede na to, da je tožena stranka bila seznanjena z dejstvom, da je skladno s 6. členom ZNISESČP darilno pogodbo poslal Ljubljanski banki (Sarajevo, Zagreb, Ljubljana), bi ga tožena stranka skladno z 12. členom ZNISESČP morala pozvati na dopolnitev zahteve, kolikor je menila, da so dostavljeni dokumenti pomanjkljivi, namesto da je njegovo zahtevo zavrnila iz razloga neustrezne dokumentacije in ker darilna pogodba ni bila ustrezno evidentirana. Ob prejemu dveh zahtevkov za isto devizno vlogo bi se morala tožena stranka bolj seznaniti z dejanskim stanjem in počakati z odločitvijo, dokler vlagatelja med seboj ne rešita zadeve.

4. V zaključku tožnik še navede, da je bila oporoka napisana 7. 8. 1991, darilna pogodba pa 30. 4. 1994, pri čemer je nesporno, da je predmet obeh pravnih poslov terjatev do Ljubljanske banke. Tožnik navaja, da je v konkretnem primeru prišlo do preklica oporoke, saj vsako poznejše razpolaganje oporočitelja s stvarjo - v tem primeru z darilno pogodbo - ki jo je naklonil s svojo oporočno odredbo, deluje kot preklic oporočnega razpolaganja. To predpisuje 102. člen Zakona o dedovanju. Oporoka, na podlagi katere je bil izdan sklep o dedovanju in na osnovi katerega je tožena stranka izplačala tožnikovo devizno vlogo, je bila veljavno preklicana in tožena stranka je za to dejstvo glede na določila ZNISESČP in dostavljeno dokumentacijo, vedela oziroma bi morala vedeti. Zaradi tega mu je nastala velika škoda. Tožnik predlaga odpravo izpodbijanega sklepa in odločitev v sporu polne jurisdikcije oziroma podrejeno, odpravo in vrnitev zadeve toženi stranki v ponovni postopek.

5. V odgovoru na tožbo tožena stranka navaja, da je na podlagi ZNISESČP pristojna za odločanje v postopku verifikacije, pri čemer je v skladu s prvim odstavkom 6. člena ZNISESČP upravičenec fizična oseba, ki ima terjatev iz naslova neizplačane stare devizne vloge iz 2. člena ZNISESČP. Tožnik je dne 7. 12. 2015 vložil zahtevo za verifikacijo stare devizne vloge št. ... in ..., k vlogi je priložil kopijo darilne pogodbe z dne 30. 9. 1994, z overjenim podpisom prejšnje imetnice A.A., na podlagi katere je devizni knjižici št. ... in ... prejel od prejšnje imetnice. Na pogodbi je viden žig "Evidentirano v GF Zagreb, 30. 11. 2015". Tožnik je dne 23. 12. 2015 po pooblaščencu ponovno vložil zahtevo za verifikacijo, pri čemer gre za enako dokumentacijo kot iz prvotne vloge, zato je tožena stranka o tem odločila v eni upravni zadevi pod št. 510-1518/2015. Pri pregledu vloge je tožena stranka ugotovila, da je zahteva za verifikacijo vložena za devizni vlogi št. ... in ... Pri nadaljnjem pregledu podatkov in dokumentov, ki jih je na podlagi 9. člena ZNISESČP toženi stranki dala na razpolago Ljubljanska banka d.d. Ljubljana, pa je ugotovila, da sta bili zadevni devizni vlogi veljavno preneseni na podlagi dedovanja na drugo osebo, ki je istega dne kot tožnik prav tako vložila zahtevo za verifikacijo istih deviznih vlog in ki se je vodila pod opr. št. 510-1659/2015. Slednja zadeva je bila v času reševanja zadeve tožnika že pravnomočno odločena, in sicer je bil dne 4. 11. 2016 izdan informativni izračun št. 510-1659/2015, s katerim je bilo v celoti odločeno glede obeh zadevnih deviznih vlog. Tožena stranka je vlogi za verifikacijo prejela istočasno, vendar je zaradi velikega števila vlog, prejetih v začetku decembra 2015 in zaradi razdelitve zadev različnim odločevalcem, lahko prihajalo do odstopanj pri datumu obravnavanja zadev. Tožena stranka nadalje omeni, da je Ministrstvo za finance RS v Uradnem listu dne 21. 10. 2016 objavilo datum prejema podatkov varčevalcev nekdanje Ljubljanske banke, Glavne podružnice Sarajevo, kot to določa drugi odstavek 21. člena ZNISESČP. Podatki so bili prejeti z dnem 21. 10. 2016 in šele s tem dnem so bili izpolnjeni pogoji za pričetek postopkov verifikacije, vezanih na stare devizne vloge Ljubljanske banke, Glavne podružnice Sarajevo.

6. Na podlagi 4. odstavka 129. člena ZUP je bil zato tožniku izdan sklep o zavrženju zahteve za verifikacijo, na podlagi dejstva, da gre za isto upravno zadevo (res iudicata). Gre za obveznost Republike Slovenije za izplačilo starih deviznih vlog v skladu z ZNISESČP, v konkretnem primeru za obveznost izplačila deviznih vlog št. ... in ... Tožena stranka je dne 4. 11. 2016 namreč izdala informativni izračun št. 510-1659/2015/2 upravičencu B.B. S tem izračunom je tožena stranka na podlagi pravnomočnega sklepa o dedovanja št. 71 0 O 135730 12 O z dne 13. 6. 2012, s katerim sta bili zadevni devizni vlogi v celoti preneseni na B.B. in na podlagi predloženih kopij deviznih knjižic, odločila o izpolnitvi obveznosti Republike Slovenije do izplačila deviznih vlog št. ... in ... v skladu z ZNISESČP. Informativni izračun je postal pravnomočen dne 13. 12. 2016, znesek ugotovljen z informativnim izračunom pa je bil izplačan dne 12. 1. 2017. 7. V zvezi s tožbenim ugovorom nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja, tožena stranka navaja, da je o zadevi odločila na procesni ravni in je zahtevo za verifikacijo zavrgla in niti ni začela postopka vsebinske presoje dokazil ter se skladno s tem do veljavnosti sklenjenega pravnega posla in njegove ustreznosti v smislu ZNISESČP v izpodbijanem sklepu ni opredeljevala. Edino relevantno dejansko stanje v trenutku odločanja, ki je vplivalo na izdajo zadevnega sklepa, je bil obstoj informativnega izračuna, s katerim se je v celoti odločilo o obveznosti Republike Slovenije do izplačila starih deviznih vlog št. ... in ... Tožena stranka v zaključku še navede, da je po njenih podatkih tožba vložena prepozno, zato predlaga, da se tožba kot prepozna zavrže, podrejeno pa, da se zavrne kot neutemeljena.

8. Tožniku je bil odgovor na tožbo posredovan po pooblaščencu za sprejemanje pisanj.

9. Tožba je utemeljena.

10. V zvezi z ugovorom tožene stranke, da je tožba prepozna, zaradi česar jo je treba zavreči, sodišče ugotavlja, da je tožba vložena pravočasno. Iz povratnice, ki se nahaja v upravnem spisu izhaja, da je bil izpodbijani sklep vročen dne 11. 4. 2017 takratnemu pooblaščencu tožnika. Iz podatkov na pisemski ovojnici, v kateri je bila posredovana tožba, pa izhaja, da je bila tožba poslana priporočeno po pošti dne 11. 5. 2017, kar je zadnji dan tridesetdnevnega roka, določenega v prvem odstavku 28. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

11. V obravnavani zadevi je predmet presoje sklep tožene stranke, s katerim je bila zavržena zahteva za verifikacijo dveh deviznih vlog tožnika, iz razloga, ker je bil v zvezi z istima deviznima vlogama že izdan pravnomočen informativni izračun upravičencu B.B. 12. Iz podatkov upravnega spisa št. 510-1659/2015 je razvidno, da je tožena stranka odločitev o upravičencu sprejela na podlagi pravnomočnega sklepa o dedovanju "Osnovnega suda" v Banja Luki št. 71 0 O 135730 12 O z dne 13. 6. 2012, iz katerega izhaja, da je na podlagi oporoke zapustnice A.A., sestavljene dne 7. 8. 1991, B.B. edini dedič po pokojni osebi kot prvotni imetnici zadevnih deviznih vlog. Podlaga za določitev dediča po pokojni A.A. in posledično za določitev upravičenca predmetnih deviznih vlog, je bila torej oporoka z dne 7. 8. 1991. Tožnik pa svoje upravičenje do predmetnih deviznih vlog utemeljuje na podlagi darilne pogodbe, sklenjene z A.A. dne 30. 9. 1994 ter overjene istega dne pred Temeljnim sodiščem v Ljubljani. Določba 102. člena Zakona o dedovanju določa, da ima vsako poznejše razpolaganje oporočitelja z določeno stvarjo, ki jo je komu naklonil, za posledico preklic naklonitve te stvari. Upoštevajoč vse navedeno, sodišče ugotavlja, da tožnik razpolaga z listino, na podlagi katere bi bil lahko tožnik (pravi) upravičenec do zadevnih deviznih vlog skladno z določili ZNISESČP. Iz navedenega razloga bi morala tožena stranka po presoji sodišča, zahtevo za verifikacijo tožnika obravnavati kot nejasno vlogo skladno s 67. členom ZUP1 ter tožnika pozvati, da v določenem roku izjavi ali gre zahtevo za verifikacijo po vsebini obravnavati kot predlog za obnovo postopka, končanega z dokončno odločbo (informativnim izračunom št. 510-1659/2015 z dne 4. 11. 2016), ter da naj v tovrstnem primeru svoj predlog za obnovo postopka ustrezno dopolni z vsemi podatki, ki bi organu v skladu z 267. členom ZUP dopuščali izvedbo predhodnega preizkusa predloga.

13. V zadevi ni sporno, da tožniku v postopku izdaje informativnega izračuna ni bila dana možnost udeležbe. Kot obrazloženo zgoraj, tožnik razpolaga z listino, na podlagi katere bi lahko bil tožnik (pravi) upravičenec pravice, o kateri je bilo odločeno z informativnim izračunom. Iz navedenega razloga bi moral biti tožnik v tem postopku udeležen kot stranka z nasprotnim interesom. Tudi 44. člena ZUP določa, da mora organ ves čas postopka po uradni dolžnosti skrbeti za to, da so v postopku udeleženi vsi, na katerih pravice ali pravne koristi bi lahko vplivala odločba. Ker tožniku možnost udeležbe v postopku izdaje informativnega izračuna ni bila dana, saj v postopek ni bil vključen, gre za kršitev načela zaslišanja stranke, določenega v 9. členu ZUP, ki je eno temeljnih načel upravnega postopka. Navedena kršitev po 2. točki drugega odstavka 237. člena ZUP predstavlja bistveno kršitev pravil upravnega postopka, ki je v 9. točki 260. člena ZUP določena kot razlog za obnovo z dokončno odločbo končanega upravnega postopka.

14. Glede na navedeno je sodišče tožbi na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 ugodilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. V ponovljenem postopku bo morala tožena stranka ponovno odločati o zadevi, ob upoštevanju stališč sodišča. 15. Sodišče je odločilo po sodnici posameznici na podlagi 2. alineje drugega odstavka 13. člena ZUS-1. 1 Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS U 349/94-2 z dne 9. 3. 1994 in sodbo Upravnega sodišča RS IV U 165/2014 z dne 7. 10. 2014