Jedro

V obravnavanem primeru je druga podlaga v tem, da tožnik koristi ugodnosti dela s skrajšanim delovnim časom iz naslova starševstva, iz zakonodajnega gradiva pa ne izhaja, da bi zakonodajalec imel namen „drugo podlago“ postaviti kot ključni razlog v primeru, kot je obravnavani. Davčni organ in toženka pri takšni razlagi namreč nista upoštevala, da gre pri tožniku zaradi koriščenja starševskega dopusta za specifično situacijo in nista preverjala izpolnjevanja pogoja v povezavi z določbami 50. člena ZSDP-1 in 67. členom ZDR-1, kar je po presoji sodišča v tej specifični konkretni situaciji potrebno. Davčni organ in toženka sta prezrla, da je smisel starševskega dopusta v tem, da se ga glede pravic iz socialnega zavarovanja izenači s tistimi delavci, ki delajo polni delovni čas, kar je po presoji sodišča treba upoštevati tudi v konkretnem primeru na davčnem področju, saj se drugače izniči takšna določba socialnega predpisa, ob tem, da davčni predpis (ZDoh-2) posebej ne izključuje takšne posledice na davčnem področju.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Finančne uprave Republike Slovenije DT 4212-684/2020-6 z dne 8. 6. 2020 se odpravi in zadeva vrne temu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrnitvi stroške tega postopka v znesku 15 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju davčni organ) je tožniku dodatno odmerila: Akontacijo dohodnine od dohodka iz dejavnosti za obdobje od 1. 1. 2019 do 31. 12. 2019 od osnove 15.978,48 EUR v znesku 442,06 EUR na podlagi izračuna, navedenega v obrazložitvi odločbe in pripadajoče obresti v znesku 6,17 EUR, obračunane po obrestni meri 7 % od poteka roka za plačilo do dneva izdaje te odločbe (točka I/1 izreka); razliko od premalo plačanih akontacij dohodnine za obdobje od februarja 2020 do marca 2020 v skupnem znesku 159,42 EUR in obresti v znesku 2,27 EUR od premalo plačanih mesečnih akontacij dohodnine v letu 2020, obračunane po 7 % obrestni meri od poteka roka za plačilo posamezne akontacije do izdaje odločbe (točka I/2 izreka); poračunsko akontacijo dohodnine za obdobje januar 2022 v znesku 36,84 EUR in obresti v znesku 0,73 EUR, obračunane po obrestni meri 7 % od poteka roka za plačilo do dneva izdaje te odločbe (točka I/3 izreka). Tožniku se naloži vračilo neupravičeno vrnjene poračunske akontacije za obdobje januar 2020 v znesku 42,87 EUR in obresti v znesku 0,63 EUR od neupravičenega vračila poračunske akontacije, obračunane po obrestni meri 7 % od datuma vračila do izdaje te odločbe (točka II/1 izreka); vračilo neupravičeno vrnjene akontacije dohodnine po oddanem Obračunu akontacije dohodnine in dohodnine od dohodka iz dejavnosti za leto 2019 v znesku 514,50 EUR in obresti v znesku 7,58 EUR od neupravičenega vračila akontacije dohodnine, obračunane po obrestni meri 7 %, od datuma vračila do izdaje te odločbe (točka II/2 izreka). Odmerjena akontacija dohodnine od dohodka iz dejavnosti, vračilo neupravičene vrnjene akontacije dohodnine, vračilo neupravičeno vrnjene poračunske akontacije ter obresti v skupnem znesku 1.213,07 EUR morajo biti plačani v 30 dneh po vročitvi odločbe na prehodni davčni podračun, kot je naveden. Po poteku navedenega roka bodo zaračunane zamudne obresti in začet postopek davčne izvršbe (točka III izreka). Tožniku se za obdobje od aprila 2020 do predložitve davčnega obračuna za leto 2020 predpiše mesečni obrok akontacije dohodnine v višini 266,31 EUR, pri čemer se obroka predhodne akontacije dohodnine od dohodka za obdobje april in maj 2020, ne plača iz razlogov, kot so navedeni (točka IV izreka). Tožnik ni zahteval povrnitve stroškov. Stroški postopka, ki so nastali davčnemu organu, bremenijo slednjega (točka V izreka). Pritožba ne zadrži izvršitve odločbe (točka VI izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je davčni organ v skladu z 2. točko prvega odstavka 129. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) pri tožniku opravil davčni nadzor Obračuna akontacije dohodnine in dohodnine od dohodka iz dejavnosti za leto 2019 (v nadaljevanju tudi Obračun). Davčni organ je tožnika s pozivom 9. 3. 2020 pozval k oddaji pravilno izpolnjenega Obračuna, v skladu s tretjim odstavkom 48. člena v povezavi s 59. členom Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2) in sicer, da popravi višino davčnih priznanih odhodkov. Tožnik je poslal odgovor 11. 3. 20202, Obračuna pa ni popravil. O ugotovitvah je davčni organ 23. 4. 2020 sestavil zapisnik, na katerega je tožnik podal pripombe, ki so obravnavane v obrazložitvi izpodbijane odločbe (strani 5 do 13 obrazložitve). Davčni organ ugotavlja, da je tožnik v Obračunu pod zap. št. 8 (davčno priznani odhodki v višini 80 % davčno priznanih odhodkov) vpisal znesek 44.782,78 EUR, kar presega najvišji dovoljeni znesek normiranih prihodkov. Navaja prvi odstavek 59. člena ZDoh-2, po katerem se upoštevajo normirani odhodki v višini 80 % prihodkov, vendar ne več kot 40.000,00 EUR, ali 80.000,00 EUR, če je bila v davčnem letu, za katero se ugotavlja davčna osnova, pri tožniku v skladu z zakonom, ki ureja pokojninsko in invalidsko zavarovanje, obvezno zavarovana vsaj ena oseba za polni delovni čas neprekinjeno najmanj pet mesecev.

3. Glede na podatke iz davčnih evidenc, tožnik v skladu s predpisi, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje, v obravnavanem obdobju ni imel obvezno zavarovane vsaj ene osebe za polni delovni čas neprekinjeno najmanj pet mesecev, zato lahko upošteva normirane odhodke v višini 80 % prihodkov, vendar ne več kot 40.000,00 EUR. Tožnik je opravljal dejavnost od 1. 1. 2017 do 31. 1. 2019 kot samostojni podjetnik, od 1. 2. 2019 dalje pa kot evidentiran odvetnik. Zavarovan je bil s podlago zavarovanja 005 za 40 ur od 1. 1. 2017 do 31. 1. 2019, s podlago zavarovanja 019 za 25 ur od 1. 2. 2019 do 31. 12. 2019 in s podlago zavarovanja 072 za 15 ur od 1. 2. 2019 do 31. 12. 2019 v skladu s predpisi, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Šteje se, da je bila v davčnem letu, za katero se ureja pokojninsko in invalidsko zavarovanje, pri tožniku, v skladu z zakonom, ki ureja pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zavarovana ena oseba za 40 ur od 1. 1. 2019 do 3. 1. 2019 za polni delovni čas. Za obdobje 0d 1. 2. 2019 do 31. 12. 2019 pa se šteje, da je bila zavarovana ena oseba za 25 ur in ne za polni delovni čas, določen v skladu z 59. členom ZDoh-2. Po stališču davčnega organa se za osebo, ki je pri zavezancu obvezno zavarovana za pokojninsko in invalidsko zavarovanje za poln delovni čas, ne šteje oseba, ki je upravičena do sorazmernega dela plačila prispevkov za socialno varnost ali do sorazmernega dela delnega plačila za izgubljen dohodek zaradi dela s skrajšanim delovnim časom po Zakonu o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (v nadaljevanju ZSDP-1), saj ni izpolnjen pogoj, da je zavezanec zavarovan za polni delovni čas neprekinjeno najmanj pet mesecev. Pravni vir za presojo upravičenosti za vstop oziroma obstoj v sistemu normiranih odhodkov sta ZDoh-2 in Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-2). Davčna obravnava je torej vezana na obseg zavarovanja po ZPIZ-2, saj slednji določa obseg opravljanja dejavnosti, ki je kriterij razmejevanja med obema pragovoma. Za tožnika tako velja, da se pri ugotavljanju davčne osnove upoštevajo normirani odhodki v višini 80 %, vendar največ 40.000,00 EUR, kot je razvidno iz tabele 1 obrazložitve. Pripombe tožnika so razvidne na straneh 5 do do 9, odgovor davčnega organa nanje pa na straneh 9 do 13 obrazložitve izpodbijane odločbe. V tabeli 2 so razvidni podatki iz Obračuna, ki ga je predložil tožnik, podatki na podlagi ugotovitev davčnega organa in ugotovljena razlika, ki znaša 15.978,48 EUR, od katere je izračunana davčna obveznost za akontacijo dohodnine po stopnji 20 % v višini 3.195,70 EUR. Z upoštevanjem obračunanih akontacij dohodnine v višini 2.753,64 EUR je tožniku odmerjena akontacija dohodnine za leto 2019 v višini 442,06 EUR. V tabeli 3 so razvidni podatki o mesečnih obrokih akontacije dohodnine iz Obračuna, ki ga je predložil tožnik, podatki na podlagi ugotovitev davčnega organa in ugotovljena razlika. Davčni organ se sklicuje še na določbe 370. člena, 135.a člena, četrtega odstavka 128. člena, 307.a člena in 299. člena ZDavP-2 ter določbe 62. člena Zakona o interventnih ukrepih za zajezitev epidemije COVID-19 in omilitev njenih posledic za državljane in gospodarstvo (v nadaljevanju ZIUZEOP). Obračun obresti na podlagi 95. člena ZDavP-2 je razviden v tabelah 4, 5 in 6 obrazložitve.

4. Drugostopenjski organ se z odločitvijo strinja. Med drugim glede sodbe Upravnega sodišča RS I U 1784/2016 z dne 28. 3. 2017 navaja, da je davčni organ dodatno argumentiral svoje stališče in zavzel drugačno stališče, za kar pojasni razloge. Sistem normiranih odhodkov je zgrajen zaradi administrativne poenostavitve poslovanja malih podjetnikov, s čimer bi se jim zagotovilo ugodnejše poslovanje. Tej osnovni ideji sledijo tudi dohodkovni pragi, postavljeni na podlagi višine prihodkov v preteklem davčnem letu in določajo dve kategoriji manjšega obsega poslovanja. Nižji prag je namenjen malim podjetnikom, ki niso polno zavarovani na podlagi opravljanja samostojne dejavnosti, višji prag pa je namenjen tistim samostojnim podjetnikom, ki so na podlagi opravljanja dejavnosti bodisi sami polno zavarovani, bodisi imajo nekoga zaposlenega za polni delovni čas neprekinjeno najmanj pet mesecev v preteklem davčnem letu. V konkretnem primeru je bistveno, ali je izpolnjen pogoj, da mora biti pri zavezancu v skladu z zakonom, ki ureja pokojninsko in invalidsko zavarovanje, obvezno zavarovana vsaj ena oseba za poln delovni čas neprekinjeno najmanj pet mesecev. Ta pogoj se šteje za izpolnjenega, če je zavezanec sam zavarovan iz naslova opravljanja dejavnosti na podlagi 15. člena ZPIZ-2 za polni delovni čas, bodisi je druga oseba na podlagi pravnega razmerja z zavezancem (14. člen ZPIZ-2) zavarovana za polni delovni čas neprekinjeno najmanj pet mesecev. Kadar podlaga pokojninskega in invalidskega zavarovanja za polni delovni čas ni izključno dejavnost zavezanca, temveč je podlaga zavarovanja še neka druga, ne moremo govoriti, da je oseba zavarovana pri zavezancu. V tem primeru zavezanec ni v enakem položaju, kot drug zavezanec, ki samostojno opravlja dejavnost v polnem obsegu delovnega časa. Zaradi načela enake obravnave ga je potrebno drugače obravnavati in sicer kot nekoga, ki samostojno dejavnost ne opravlja v polnem obsegu. To pomeni, da lahko v sistem normiranih odhodkov vstopa le v manjšem obsegu, in sicer do nižjega prihodkovnega praga. Z določbo ZDoh-2, ki določa pogoje za vstop v sistem normiranih odhodkov, se ne posega v pravice iz socialnega zavarovanja, saj gre za pravico davčne narave. Tako sta pravni vir za presojo upravičenosti za vstop oziroma obstoj v sistemu normiranih odhodkov le ZDoh-2 in ZPIZ-2. Davčna obravnava je v tem primeru vezana na obseg zavarovanja po ZPIZ-2, saj slednje določa obseg opravljanja dejavnosti, ki je kriterij razmejevanja med obema pragovoma.

5. Tožnik v tožbi izpodbija navedeno odločitev iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev pravil postopka. V zadevi je sporno, ali je tožnik pri Obračunu upravičen upoštevati normirane odhodke v višini 80 % prihodkov, to je v znesku 44.782,78 EUR. Ni sporno, da je bil tožnik v obdobju od 1. 2. 2019 do 31. 12. 2009 zavarovan na dveh podlagah (019 - samostojni poklici - osebe, ki na območju RS samostojno opravljajo poklicno dejavnost, 25 ur na teden) in podlago zavarovanja 072 (upravičenci do sorazmernega dela plačila prispevkov za socialno varnost zaradi dela s krajšim delovnim časom zaradi starševstva, 15 ur na teden). Sporno je pravno vprašanje, ali se davčni zavezanec, ki dela krajši delovni čas in ima pravico do sorazmernega dela plačila prispevkov za socialno varnost za razliko do polnega delovnega časa na podlagi ZSDP-1 šteje kot zavezanec, pri katerem je v skladu z zakonom, ki ureja pokojninsko in invalidsko zavarovanje, obvezno zavarovana vsaj ena oseba za polni delovni čas neprekinjeno najmanj pet mesecev., kot to določa prvi odstavek 59. člena ZDoh-2. Stališče davčnega organa je napačno. Navaja sodbo Upravnega sodišča RS I U 1784/2016 in določbe prvega odstavka 59. člena ZDoh-2, drugega odstavka 19. člena ZPIZ-2 in 67. člena Zakona o delovnem razmerju (v nadaljevanju ZDR-1), ki jih citira. Navaja načelo enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS). ZDoh-2 kot pogoj za dovoljenost normiranih odhodkov do višine 80.000,00 EUR določa zgolj, da je vsaj ena oseba zavarovana za polni delovni čas v skladu z ZPIZ-2 neprekinjeno najmanj pet mesecev, ne določa pa pogoja, da bi morala oseba dejansko delati polni delovni čas, ali da bi zavezanec moral sam plačevati celotne prispevke za socialno varnost. Namen pravice do dela s skrajšanim delovnim časom s pravico do plačila prispevkov za socialno varnost za razliko do polnega delovnega časa po ZSDP-1 je omogočiti lažje usklajevanje poklicnega in družinskega življenja, ne pa da bi bil zaradi tega postavljen v davčno manj ugoden položaj, da bi bil torej na davčnem področju „kaznovan“, kar pojasni. Razlaga davčnega organa, po kateri naj bi se štelo, da starš, ki uveljavlja pravico do dela s skrajšanim delovnim časom s pravico do plačila prispevkov za socialno varnost za razliko do polnega delovnega časa, ni oseba, ki je pri zavezancu zavarovana za polni delovni čas v skladu z zakonom, ki ureja pokojninsko in invalidsko zavarovanje, je napačna, ker je v nasprotju z jezikovnim pomenom prvega odstavka 59. člena ZDoh-2, drugim odstavkom 19. člena ZPIZ-2, namenom pravice do dela s skrajšanim delovnim časom za starše, tretjim odstavkom 53. člena Ustave RS in načelom enakosti pred zakonom. Tožnik odgovarja na posamezne argumente, ki sta jih je v prid svojemu stališču navedla davčni organ in toženka. Prvi odstavek 59. člena ZDoh-2 ne določa nobenega pogoja glede obstoja kakršnegakoli pravnega razmerja, saj gre formulacijo, da je oseba zavarovana „pri zavezancu“, ne pa da je pri njem zaposlena. Podlaga zavarovanja 072 temelji na osnovnem zavarovanju in ga dopolnjuje do polnega delovnega časa. Drugače bi bilo, če bi bil zavezanec deloma zavarovan s podlago 019, deloma pa z 001, torej če bi bil za del delovnega časa zaposlen pri drugem delodajalcu. Podlaga zavarovanja 072 tudi ne pomeni, da tožnik ni opravljal svoje dejavnosti kot izključne. Davčni organ želi starša, ki je upravičen do dela s skrajšanim delovnim časom in ima pravico do plačila prispevkov za socialno varnost za razliko do polnega delovnega časa, enačiti z nekom, ki je poleg svoje samostojne dejavnosti še deloma v delovnem razmerju pri nekem drugem delodajalcu, za kar ni pravne podlage, saj starš, ki dela krajši delovni čas, za del delovnega časa ne pridobiva dohodka. Če je bil namen zakonodajalca, da se do upoštevanja normiranih odhodkov do višine 80.000,00 EUR upravičeni samo tisti zavezanci, pri katerih je vsaj ena oseba delala polni delovni čas neprekinjeno najmanj pet mesecev, bi tako tudi določil. Davčni organ poskuša na podlagi svojih domnev o namenu zakonodajalca dejansko spremiti pogoje za obdavčenje, kot sicer izhajajo iz jasne zakonske določbe drugega odstavka 59. člena ZDoh-2, kar pojasni. Napačno je tudi stališče, da morajo zavezanci, ki delajo krajši delovni čas, imeti manjše prihodke (pod 50.000,00 EUR), tisti, ki delajo polni delovni čas pa bi lahko imeli višje prihodke (do 100.000,00 EUR), saj višina prihodkov ni enostavno sorazmerna s številom delovnih ur, kar pojasni. Glede argumentacije davčnega organa, da pravica do vstopa v sistem normiranih odhodkov ni pravica socialne narave in da je davčna obravnava vezana na obseg zavarovanja po ZPIZ-2, ki določa obseg opravljanja dejavnosti, ki je kriterij razmejevanja med obema pragovoma, pojasni, da tega nihče ne trdi. Tožnik zgolj zahteva, da se glede sistema normiranih odhodkov upoštevajo pogoji, ki jih določa ZDoh-2, kar pojasni. Davčni organ želi doseči, da se na davčnem področju ne bi priznalo, da je takšna oseba socialno zavarovana, kot če bi delala polni delovni čas, kar je nezakonito in protiustavno. Navaja kršitev določb 2. člena in tretjega odstavka 53. člena Ustave RS. Tudi razlaga toženke nima opore v jezikovnem pomenu in namenu relevantnih določb. Ponovno poudarja, da ZDoh-2 ne določa nikakršnega pogoja „opravljanja dejavnosti“ v polnem obsegu in da je pogoj zavarovanje za polni delovni čas. Tožnik je bil celotno leto 2019 zavarovan za polni delovni čas, zato je skladno z določbo prvega odstavka 59. člena ZDoh-2 upravičen upoštevati normirane odhodke v višini 80 % prihodkov in največ v višini 80.000,00 EUR. Sodišču predlaga, da oba upravna akta odpravi in samo odloči o stvari ter postopek ustavi oziroma podrejeno, da zadevo vrne organu prve stopnje v ponoven postopek, toženki pa naloži plačilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri njenih razlogih. Nesporno je bil tožnik v obravnavanem obdobju zavarovan za polni delovni čas. Vendar kljub temu ni izpolnjen pogoj, da je bila pri tožniku v skladu z zakonom, ki ureja pokojninsko in invalidsko zavarovanje, obvezno zavarovana vsaj ena oseba za polni delovni čas neprekinjeno najmanj pet mesecev. Kadar podlaga pokojninskega in invalidskega zavarovanja za polni delovni čas ni izključno dejavnost zavezanca, temveč je podlaga zavarovanja še neka druga, po stališču toženke ne mogoče govoriti, da je oseba zavarovana pri zavezancu. Zato tožniku ni mogoče pritrditi, da zakon izrecno zahteva le, da je oseba zavarovana za polni delovni čas, ne pa, da bi morala dejansko delati polni delovni čas, ali da bi moral zavezanec sam plačevati celotne prispevke za socialno varnost za polni delovni čas. Zakon zahteva, da mora biti pri zavezancu v skladu z zakonom, ki ureja pokojninsko in invalidsko zavarovanje, obvezno zavarovana vsaj ena oseba za polni delovni čas, neprekinjeno najmanj pet mesecev. Materialno pravo je pravilno uporabljeno. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

7. Tožnik v pripravljalni vlogi dodatno utemeljuje in pojasnjuje svoje argumente.

8. Tožba je utemeljena.

9. Med strankama dejansko stanje ni sporno. Tožnik je kot odvetnik v sistemu ugotavljanja davčne osnove ob upoštevanju dejanskih prihodkov in normiranih odhodkov. V zadevi je sporna razlaga materialnega prava in sicer določba prvega tretjega odstavka 48. člena in prvega odstavka 59. člena ZDoh-2. Tretji odstavek 48. člena ZDoh-2, ki opredeljuje davčno osnovo, glasi: „Zavezanec lahko pri ugotavljanju davčne osnove davčnega leta upošteva normirane odhodke v višini, določeni v 59. členu tega zakona, če priglasi ugotavljanje davčne osnove z upoštevanjem dejanskih prihodkov in normiranih odhodkov v skladu z zakonom, ki ureja davčni postopek, in pod naslednjimi pogoji: - če v davčnem letu pred tem davčnim letom, njegovi prihodki iz dejavnosti, ugotovljeni po pravilih o računovodenju, ne presega 50.000 evrov, ali - če v davčnem letu pred tem davčnim letom, njegovi prihodki iz dejavnosti, ugotovljeni po pravilih o računovodenju, ne presegajo 100.000 evrov in je bila pri zavezancu v skladu z zakonom, ki ureja pokojninsko in invalidsko zavarovanje, obvezno zavarovana vsaj ena oseba za polni delovni čas, neprekinjeno najmanj pet mesecev, in ni z določbami tega člena ali zakonom drugače določeno“1. Prva alineja tretjega odstavka 48. člena ZDoh-2 določa nižji prag, druga alineja tretjega odstavka 48. člena ZDoh-2 pa določa višji prag za ugotavljanje davčne osnove z upoštevanjem dejanskih prihodkov in normiranih odhodkov. Normirane odhodke ureja 59. člen ZDoh-2, ki se glasi: „Pri ugotavljanju davčne osnove zavezanca iz tretjega in četrtega odstavka 48. člena tega zakona, se upoštevajo normirani odhodki v višini 80 % prihodkov, vendar ne več kot 40.000 evrov ali 80.000 evrov, če je bila v davčnem letu, za katero se ugotavlja davčna osnova, pri zavezancu v skladu z zakonom, ki ureja pokojninsko in invalidsko zavarovanje, obvezno zavarovana vsaj ena oseba za polni delovni čas neprekinjeno najmanj pet mesecev“ (prvi odstavek).2

10. Med strankama je v konkretnem primeru sporno ali tožnik izpolnjuje zakonske predpisane pogoje, na podlagi katerih lahko uveljavlja normirane odhodke do višjega praga. Sporna je razlaga prava in sicer tretjega odstavka 48. člena ZDoh-2 v delu besedila, ki se glasi „da je bila pri zavezancu v skladu z zakonom, ki ureja pokojninsko in invalidsko zavarovanje, obvezno zavarovana vsaj ena oseba za poln delovni čas, neprekinjeno vsaj pet mesecev“ oziroma prvega odstavka 59. člena ZDoh-2 v delu besedila, ki se glasi: „če je bila v davčnem letu, za katero se ugotavlja davčna osnova, pri zavezancu v skladu z zakonom, ki ureja pokojninsko in invalidsko zavarovanje, obvezno zavarovana vsaj ena oseba za polni delovni čas neprekinjeno najmanj pet mesecev“.

11. Iz ugotovljenega dejanskega stanja, ki pa ni sporno, kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe, izhaja, da je tožnik opravljal dejavnost od 1. 1. 2017 do 31. 1. 2019 kot samostojni podjetnik in da je od 1. 2. 2019 dalje evidentiran kot odvetnik. Iz uradnih podatkov, kot jih davčni organ navaja (stran 4 obrazložitve), kar ni sporno, izhaja, da je bil tožnik zavarovan s podlago zavarovanja 005 za 40 ur (od 1. 1. 2017 do 31. 1. 2019), s podlago zavarovanja 019 za 25 ur (od 1. 2. 2019 do 31. 12. 2019) in s podlago zavarovanja 072 za 15 ur (od 1. 2. 2019 do 31. 12. 2019). Sporno pa je, ali je pravilen zaključek davčnega organa in toženke, da se na tej podlagi šteje, da je bila v davčnem letu, za katero se v tem postopku ugotavlja davčna osnova, torej za leto 2019, pri tožniku, v skladu z zakonom, ki ureja pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zavarovana ena oseba za 40 ur od 1. 1. 2019 do 31. 1. 2019 za polni delovni čas in za obdobje od 1. 2. 2019 do 31. 12. 2019 ena oseba za 25 ur, in ne za polni delovni čas, določen v skladu z 59. členom ZDoh-2. 12. Okoliščina, da je v davčnem letu 2019, pri tožniku, v skladu z zakonom, ki ureja pokojninsko in invalidsko zavarovanje, obvezno zavarovana vsaj ena oseba za polni delovni čas, neprekinjeno najmanj pet mesecev, predstavlja enega od zakonskih pogojev za vstop v sistem normiranih odhodkov. Sporno pa je pravno vprašanje, ali se davčni zavezanec, ki dela krajši delovni čas in ima pravico do sorazmernega dela plačila prispevkov za socialno varnost za razliko do polnega delovnega časa na podlagi ZSDP-1, šteje kot zavezanec, pri katerem je v skladu z zakonom, ki ureja pokojninsko in invalidsko zavarovanje, obvezno zavarovana vsaj ena oseba za polni delovni čas najmanj pet mesecev, kot to določa prvi odstavek 59. člena ZDoh-2, ki v tem delu glasi enako kot del besedila tretjega odstavka 48. člena ZDoh-2“„da je bila pri zavezancu v skladu z zakonom, ki ureja pokojninsko in invalidsko zavarovanje, obvezno zavarovana vsaj ena oseba za poln delovni čas, neprekinjeno vsaj pet mesecev.“3 Sporna je razlaga davčnega organa, da je ta pogoj izpolnjen le v primeru, če bi bil, med drugim, tožnik (zavezanec) zavezanec sam iz naslova opravljanja dejavnosti zavarovan za podlagi 15. člena ZPIZ-2 za polni delovni čas ali pa je druga oseba na podlagi pravnega razmerja z zavezancem obvezno zavarovana na podlagi določbe 14. člena ZPIZ-2. Sporna je razlaga davčnega organa, da kadar podlaga pokojninskega in invalidskega zavarovanja za polni delovni čas ni izključno dejavnost tožnika, temveč je podlaga zavarovanja še neka druga, da ne gre za tak primer. Tako se postavlja vprašanje, ali je razlaga navedenih zakonskih določb (ZDoh-2) v konkretnem primeru vezana le na obseg zavarovanja po ZPIZ-2, kot razlagata davčna organa, ker naj bi slednji določal obseg opravljanja dejavnosti kot kriterij razmejevanja med obema pragoma, ali pa je v obravnavanem primeru potrebno upoštevati tudi pravno podlago po ZSDP-1 in ZDR-1, ki se nanju sklicuje tožnik, glede vprašanja obveznega zavarovanja za polni delovni čas.

13. V skladu z namensko razlago zakonske določbe je potrebno upoštevati, da sistem normiranih odhodkov zagotavlja malim podjetnikom poenostavljeno poslovanje z ugotavljanjem davčne osnove po dejanskih prihodkih in normiranih odhodkih. Gre za administrativno poenostavitev ugotavljanja davčne osnove. Določena sta dva praga. Nižji prag je namenjen malim samostojnim podjetnikom, ki niso polno zavarovani na podlagi opravljanja dejavnosti. Višji prag pa je namenjen tistim samostojnim podjetnikom, ki so na podlagi opravljanja dejavnosti bodisi sami polno zavarovani, bodisi imajo zaposleno osebo za poln delovni čas neprekinjeno najmanj pet mesecev. Namen je razviden tudi iz Predloga ZDoh-2N in 2S.4 5 Gre za administrativno poenostavitev ugotavljanja davčne osnove. Iz zakonodajnega gradiva tudi izhaja, da normirani sistem ni davčna ugodnost, temveč administrativno poenostavljen sistem, ki davčnemu zavezancu tudi omogoča preglednost nad prihodnjo davčno obveznostjo. Iz namena sistema normiranih odhodkov ne izhaja drugačno obravnavanje različnih položajev, kot razlagata davčni organ in toženka.

14. V obravnavani zadevi je sporno stališče davčnega organa in toženke, da se za osebo, ki je pri zavezancu obvezno zavarovana za pokojninsko in invalidsko zavarovanje za polni delovni čas, ne more šteti zavezanec oziroma oseba, ki je upravičena do sorazmernega dela plačila prispevkov za socialno varnost zaradi dela s skrajšanim delovnim časom zaradi starševstva. Davčni organ meni, v tem primeru ni izpolnjen pogoj, da je zavezanec zavarovan za polni delovni čas neprekinjeno pet mesecev in da v takem primeru velja za zavezanca nižji prihodkovni prag (tj. 50.000,00 evrov), pri ugotavljanju davčne osnove pa se upoštevajo normirani odhodki v višini 80 % prihodkov, vendar ne več kot 40.000 evrov. V konkretni zadevi je torej sporno, ali je tožnik kot oseba, ki na območju RS samostojno opravlja poklicno dejavnost - odvetnik na podlagi dejavnosti sam obvezno zavarovan za polni delovni čas neprekinjeno najmanj pet mesecev v davčnem letu, za katero se ugotavlja davčna osnova. Davčni organ se v v obravnavani zadevi sklicuje, da ZDoh-2 pri določanju tega pogoja veže na zavarovanje pri zavezancu po podlagi, določeni z ZPIZ-2, pri čemer pa ne upošteva, da gre pri tožniku zaradi koriščenja starševskega dopusta za specifično situacijo. Iz dejanskega stanja, kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe, in ki med strankama ni sporno, izhaja, da je bil tožnik v letu 2019 en mesec zavarovan zavarovan na podlagi 005 za 40 ur (samostojni podjetnik), dalje pa s podlago 019 (samostojni poklic) za 25 ur tedensko ter na zavarovalni podlagi 072 (upravičenci do sorazmernega dela plačila prispevkov za socialno varnost zaradi dela s krajšim delovnim časom zaradi starševstva) za 15 ur tedensko. Davčni organ ugotavlja, kar ni sporno, da je bil tožnik v letu 2019 koristnik pravice dela s skrajšanim delovnim časom od polnega in bil tako upravičen do sorazmernega dela plačila prispevkov za socialno varnost zaradi dela s skrajšanim delovnim časom zaradi starševstva. Glede na 19. člen ZPIZ-2 se obvezno zavarujejo osebe, za katere tako določajo predpisi o starševskem varstvu.6 Glede na to, da gre pri tožniku zaradi koriščenja starševskega dopusta za specifično situacijo, se sodišče strinja z razlogi tožnika, da je bil za leto 2019 zavarovan za polni delovni čas (na dveh podlagah, delno (25 ur) kot samozaposleni, delno (15 ur) pa iz naslova starševskega varstva). Podlaga za tovrstno zavarovanje je v sedmem odstavku 50. člena ZSDP-1, ki določa pravico staršev do krajšega delovnega časa in s tem tudi pravico do plačila prispevka za socialno varnost zaradi dela s skrajšanim delovnim časom. Tožnik ima plačane prispevke za socialno varnost za polni delovni čas. Po navedeni določbi lahko starš koristi krajši delovni čas, ki mora obsegati najmanj polovično tedensko delovno obveznost. Delodajalec delavcu zagotavlja pravico do plače po dejanski delovni obveznosti, država pa mu zagotavlja do polne delovne obveznosti plačilo prispevkov za socialno varnost do sorazmernega dela minimalne plače. Bistvo pravice do plačila sorazmernega dela prispevka je ravno v tem, da je takšna oseba zavarovana za polni delovni čas in ima pravice iz socialnega zavarovanja, kot če bi delala polni delovni čas in da se s tem glede socialnega zavarovanja vzpostavi pravna fikcija, da oseba dela polni delovni čas.

15. Tožnik se utemeljeno sklicuje tudi na določbo 67. člena ZDR-1, po kateri ima delavec, ki dela krajši delovni čas v skladu s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, predpisi o zdravstvenem zavarovanju ali predpisi o starševskem dopustu, pravico iz socialnega zavarovanja, kot če bi delali polni delovni čas. Sodišče se strinja z razlogi tožbe, da ko gre za socialno pravico, ki ima ustavno podlago v tretjem odstavku 53. člena Ustave RS, da bi v primeru neupoštevanja relevantnih določb ZDR-1 in ZSDP-1, v obravnavanem primeru prišlo, v primerjavi z drugimi davčnimi zavezanci, za kršitev pravice do enakega varstva pravic (14. člen Ustave RS) in načela pravne in socialne države (2. člen Ustave RS).

16. Glede spornega pravnega vprašanja, ali se davčni zavezanec, ki dela krajši delovni čas in ima pravico do sorazmernega dela plačila prispevkov za socialno varnost za razliko do polnega delovnega časa na podlagi ZSDP-1, šteje kot zavezanec, pri katerem je v skladu z zakonom, ki ureja pokojninsko in invalidsko zavarovanje, obvezno zavarovana vsaj ena oseba za polni delovni čas najmanj pet mesecev, kot to določa prvi odstavek 59. člena ZDoh-2, se sodišče po povedanem ne strinja s stališčem davčnega organa, kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe, da v obravnavani zadevi navedeni zakonski pogoj ni izpolnjen. Iz zakonske določbe ne izhaja, tako kot meni davčni organ, da je ta pogoj izpolnjen le v primeru, če bi bil tožnik zavezanec sam iz naslova opravljanja dejavnosti zavarovan na podlagi 15. člena ZPIZ-27 za polni delovni čas, bodisi je druga oseba na podlagi pravnega pravnega razmerja z zavezancem obvezno zavarovana na podlagi 14. člena ZPIZ-28 za polni delovni čas neprekinjeno najmanj pet mesecev. Sodišče se tudi ne strinja z razlogi davčnega organa, da je pogoj za polni delovni čas določen z namenom, ker se na tej podlagi domneva, da gre za obseg opravljanja samostojne dejavnosti, za katero se šteje, da gre za opravljanje te dejavnosti kot izključne in da je bistveno, da polni obseg zavarovanja izhaja iz dejavnost samostojnega podjetnika, saj takšna razlaga iz zakona ne izhaja, tudi ni tako pojasnjeno v zakonodajnem gradivu. ZDoh-2 izrecno zahteva le, da je oseba obvezno zavarovana za polni delovni čas, ne pa, da je izključno zavarovana iz naslova opravljanja dejavnosti.

17. Sodišče se po povedanem, v konkretnem primeru, ko gre za posebno situacijo zaradi koriščenja starševskega dopusta na podlagi zgoraj navedenih pravnih podlag, ne strinja z razlago, da je v obravnavani zadevi treba upoštevati, da podlaga pokojninskega in invalidskega zavarovanja za polni delovni čas ni izključno dejavnost tožnika, temveč, da je podlaga zavarovanja še „neka druga“, in da zato v konkretnem primeru pogoj za vstop oziroma obstoj v sistem normiranih odhodkov ni izpolnjen. V obravnavanem primeru je druga podlaga v tem, da tožnik koristi ugodnosti dela s skrajšanim delovnim časom iz naslova starševstva, iz zakonodajnega gradiva pa ne izhaja, da bi zakonodajalec imel namen „drugo podlago“ postaviti kot ključni razlog v primeru, kot je obravnavani. Davčni organ in toženka pri takšni razlagi namreč nista upoštevala, da gre pri tožniku zaradi koriščenja starševskega dopusta za specifično situacijo in nista preverjala izpolnjevanja pogoja v povezavi z določbami 50. člena ZSDP-19 in 67. členom ZDR-110, kar je po presoji sodišča v tej specifični konkretni situaciji potrebno. Slednje izhaja tudi iz sodbe tega sodišča I U 1784/2016 z dne 28. 3. 2017, ko je sodišče presojalo enako situacijo glede koriščenja starševskega dopusta v povezavi z določbo tretjega odstavka 48. člena ZDoh-2. Po presoji sodišča sta davčni organ in toženka prezrla, da je smisel starševskega dopusta v primeru, kot je tožnikov, v tem, da se ga glede pravic iz socialnega zavarovanja izenači s tistimi delavci, ki delajo polni delovni čas, kar je po presoji sodišča treba upoštevati tudi v konkretnem primeru na davčnem področju, saj se drugače izniči takšna določba socialnega predpisa, ob tem, da davčni predpis (ZDoh-2) posebej ne izključuje takšne posledice na davčnem področju. Zato je po presoji sodišča za pravilno uporabo materialnega prava glede izpolnjevanja pogojev za vstop v sistem oziroma ostajanje v sistemu normiranih odhodkov (prvi odstavek 59. člena ZDoh-2) v konkretnem primeru to vprašanje potrebno obravnavati v luči navedenih pravnih podlag11. Sklicevanje toženke, da sta pravna vira za presojo upravičenosti za vstop oziroma obstoj v sistemu normiranih odhodkov v obravnavanem primeru le ZDoh-2 in ZPIZ-2, brez v konkretnem primeru upoštevanja pravnih podlag po ZSDP-1 in ZDR-1, po presoji sodišča ni pravilno in takšna razlaga ni ustavno skladna.

18. ZSDP-1 v primeru, kot je tožnikov, ugotavlja, da sta podlagi za zavarovanje dve in sicer deloma se nanaša na samostojnega podjetnika posameznika, ki na območju RS samostojno opravlja pridobitno ali gospodarsko dejavnost, deloma na upravičenca do sorazmernega dela plačila prispevkov za socialno varnost zaradi dela s krajšim delovnim časom zaradi starševstva (072). Podlaga za takšno zavarovanje je določena v sedmem odstavku 50. člena ZSDP-1, ki določa pravico staršev do krajšega delovnega časa in s tem pravico do plačila prispevkov za socialno varnost zaradi starševstva. V takem primeru lahko starš koristi krajši delovni čas, ki mora obsegati najmanj polovično tedensko delovno obveznost. Delodajalec delavcu zagotavlja pravico do plače po dejanski delovni obveznosti, Republika Slovenija pa mu zagotavlja do polne delovne obveznosti plačilo prispevkov za socialno varstvo do sorazmernega dela minimalne plače. V konkretnem primeru ima tožnik prispevke plačane za polno delovno obveznost s to razliko, da jih deloma plača sam, deloma pa država. Glede na dejstvo, da ima tožnik v konkretnem primeru prispevke plačane za polno delovno obveznost, kar poudarja tudi tožnik, s to razliko, da jih deloma plača sam, deloma pa država, je s tem tudi obseg zavarovanja po ZPIZ-2 izpolnjen, in je po presoji sodišča v obravnavanem primeru izpolnjen pogoj, da je pri tožniku v skladu z zakonom, ki ureja pokojninsko in invalidsko zavarovanje obvezno zavarovana vsaj ena oseba za polni delovni čas, neprekinjeno najmanj pet mesecev.

19. Iz ugotovitev davčnega organa tako po presoji sodišča izhaja napačna ugotovitev, da je v davčnem letu 2019, pri tožniku, v skladu z zakonom, ki ureja pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ni obvezno zavarovana vsaj ena oseba za polni delovni čas, neprekinjeno najmanj pet mesecev, kar predstavlja enega od zakonskih pogojev za vstop oziroma obstoj v sistemu normiranih odhodkov.

20. Stališče davčnega organa in toženke, da se zakonska dikcija, da se za osebo, ki je pri zavezancu obvezno zavarovana za pokojninsko in invalidsko zavarovanje za polni delovni čas, ne nanaša na zavezanca oziroma osebo, ki je upravičena do sorazmernega dela plačila prispevkov za socialno varnost ali do sorazmernega dela delnega plačila za izgubljeni dohodek zaradi dela s skrajšanim delovnim časom zaradi starševstva, ker ni izpolnjen pogoj, da je zavezanec oziroma oseba na podlagi pravnega razmerja z zavezancem zavarovana za polni delovni čas neprekinjeno najmanj pet mesecev, po presoji sodišča po povedanem v obravnavanem primeru, glede na dejstvo, da gre pri tožniku zaradi koriščenja starševskega dopusta za specifično situacijo, ni pravilna. Zato v obravnavani zadevi pri tožniku ne gre za to, kar menita davčna organa, da podlaga pokojninskega in invalidskega zavarovanja za polni delovni čas ni izključno dejavnost zavezanca. V konkretnem primeru zato tudi ne gre za situacijo, kot menita davčni organ in toženka, da posameznik ni v enakem položaju kot nekdo, ki samostojno opravlja dejavnost kot svojo izključno dejavnost in da bi ga bilo zato zaradi načela enake obravnave treba obravnavati ustrezno drugače, in sicer kot nekoga, ki samostojno dejavnost ne opravlja v polnem obsegu in kar naj bi posledično pomenilo, da lahko v sistem normiranih odhodkov vstopa le manjšem obsegu, in sicer do nižjega prihodkovnega praga. Takšna razlaga davčnega organa tudi ne izhaja iz navedenih določb ZDoh-2, niti iz zakonodajnega gradiva.

21. Sodišče je seznanjeno s sodbo tega sodišča I U 1192/2020 z dne 31. 5. 2022, ki je zavzelo v primerljivi zadevi drugačno stališče, vendar pa sodišče nanj ni vezano.

22. Po povedanem je v konkretnem primeru materialno pravo, in sicer določba prvega odstavka 59. člena v povezavi z določbo tretjega odstavka 48. člena ZDoh-2, napačno uporabljeno. Ker je po povedanem izpodbijana odločba nepravilna in nezakonita, jo je sodišče na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo in zadevo, v skladu s tretjim in četrtim odstavkom istega člena ZUS-1, vrnilo davčnemu organu v ponoven postopek, v katerem mora izdati nov upravni akt v 30 dneh od dneva, ko je dobil sodbo; pri tem je vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava.

23. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave (sojenje na seji) na podlagi drugega odstavka odstavka 59. člena ZUS-1, po katerem lahko sodišče odloči brez glavne obravnave, če je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, pa v upravnem sporu ni sodeloval tudi stranski udeleženec z nasprotnim interesom.

**K II. točki izreka:**

24. Kadar sodišče tožbi ugodi in izpodbijani upravni akt odpravi, je tožnik v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov v pavšalnem znesku, v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožnika v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnik pa se je v postopku zastopal sam (ni imel pooblaščenca, ki je odvetnik), se mu priznajo stroški v višini 15,00 EUR (prvi odstavek 3. člena v zvezi s prvim odstavkom 2. člena Pravilnika). Priznane stroške mora toženka tožniku plačati v 15 dneh od vročitve sodbe (313. člen Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Plačana sodna taksa za postopek bo tožniku vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah).

1 Gre za spremembo tretjega odstavka 48. člena ZDoh-2, uveljavljeno z Novelo ZDoh-2N, ki se uporablja za davčna leta od vključno 1. januarja 2015 (3. člen ZDoh-2N). 2 Gre za spremembo 59. člena ZDoh-2, uveljavljeno z novelo ZDoh-2S, ki se uporablja za davčna leta, ki se začnejo od vključno od 1. januarja 2018 (12. člen ZDoh-2S). 3 Iz Poročevalca DZ - gradivo EVA 435-01/14-472 z dne 17. 4. 2014 (Predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah ZDoh-2N, strani 9 in 10), predlagana za davčna leta od vključno 1. januarja 2015, je razvidno, da se je naveden pogoj za višji prag glasil:“ „...lahko uveljavlja davčno osnovo....le v primeru, da v davčnem obdobju, za katerega se odmerja davek, zaposluje vsaj enega delavca za polni delovni čas najmanj šest mesecev neprekinjeno.“ (člen 1.) V obrazložitvi k 1. členu je navedeno: “Člen določa dvig praga prihodkov za možnost vključitve v sistem ugotavljanja davčne osnove z uporabo normiranih odhodkov za fizične osebe, ki opravljajo dejavnost, iz 50.000,00 evrov na 100.000,00 evrov davčno priznanih prihodkov. Samostojni podjetniki, ki želijo ugotavljati davčno osnovo z upoštevanjem normiranih odstotkov morajo biti v podjetju zaposleni za polni delovni čas, oz. mora biti za polni delovni čas zaposlena vsaj ena oseba v okviru poslovnega subjekta.“ 4 Iz zakonodajnega gradiva med drugim, izhaja, da npr. načela ZDoh-2N npr. v splošnem ne odstopajo od temeljnih načel veljavnega ZDoh-2, razen glede načela enake davčne obravnave najmanjših davčni zavezancev, ki dosegajo dohodke iz dejavnosti, za katere se predlaga, naj se pri ugotavljanju njihove davčne obveznosti da večji poudarek načelu ekonomičnosti davčnih obveznosti na strani davčnih zavezancev in da se s takšno ureditvijo zasleduje cilje, ki so za davčne zavezance ugodni (dodatna administrativna obremenitev malih podjetnikov) in da se s predlagano spremembo med drugim od podjetnikov, ki želijo vstopiti v sistem ugotavljanja davčne osnove z upoštevanjem normiranih odhodkov in v koledarskem pred tem presegajo 50.000 evrov davčno priznanih letnih prihodkov, pričakuje, da so v podjetju samozaposleni oz. imajo vsaj eno osebo zaposleno za polni delovni čas. Iz gradiva izhaja, da dejansko ne gre za dodatne davčne ugodnosti temveč potrebo, da se majhna podjetja, četudi imajo prihodke do višjega praga, razbremenijo nepotrebne administracije, predvsem računovodskih storitev ukvarjanja z davčnimi predpisi in zamudnim zbiranjem dokumentacije in dokazil, za upravičenost svojih poslovnih prihodkov in da v tem predlogu zakonodajalec uveljavlja tudi pogoj, da poslovni subjekti, katerih letni promet presega limit, kot je določen in želijo davčno osnovo uveljavljati z upoštevanjem normiranih odhodkov, zaposlujejo vsaj eno osebo za polni delovni čas. ZDoh-2N pomeni tako administrativno kot finančno razbremenitev fizičnih oseb, ki opravljajo dejavnost ter s tem stroškovno razbremenitev poslovanja teh podjetij (Glej Predlog ZDoh-2N, EVA 435-01 z dne 17. 4. 2014, strani 4 in 5). 5 Cilj prenove sistema ugotavljanja davčne osnove z upoštevanjem normiranih odhodkov torej ni bila ugodnejša davčna obravnava - normirani sistem ni davčna ugodnost, temveč administrativno poenostavljen sistem, ki davčnemu zavezancu tudi omogoča preglednost nad prihodnjo davčno obveznostjo (Glej Predlog ZDoh-2S, EVA 2017-1611-0023 z dne 29. 9. 2017, stran 5). 6 Člen 19 ZPIZ-2 (podlage v drugih predpisih) določa, da se obvezno se zavarujejo osebe, za katere tako določajo predpisi, ki urejajo starševsko varstvo, in sicer eden od staršev, ki je upravičenec do starševskega dodatka, če ni obvezno zavarovan na drugi podlagi; do delnega plačila za izgubljeni dohodek; do starševskega nadomestila in nima pravice do starševskega dopusta ter ni obvezno zavarovan na drugi podlagi; do plačila sorazmernega dela prispevkov in pravice do dela s krajšim delovnim časom zaradi varstva in nege otroka ali zaradi nege in varstva štirih ali več otrok za razliko do polnega delovnega časa (drugi odstavek). 7 Člen 15. ZPIZ-2 (samozaposlene osebe) določa: „(1) Obvezno se zavarujejo osebe, ki v Republiki Sloveniji samostojno opravljajo pridobitno ali drugo dovoljeno dejavnost. (2) Obvezno se zavarujejo osebe, ki so v tujini vpisane v ustrezni register za opravljanje samostojne dejavnosti in se zanje v skladu s predpisi EU uporablja zakonodaja Republike Slovenije. (3) Samozaposlene osebe se zavarujejo za polni zavarovalni čas, če ni z zakonom drugače določeno.“ 8 Člen 14. ZPIZ (delavci v delovnem razmerju) med drugim določa :(1) Obvezno se zavarujejo delavci v delovnem razmerju na območju Republike Slovenije. 9 Eden od staršev, ki neguje in varuje otroka do tretjega leta starosti, ima pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega (prvi odstavek 50. člena ZSDP-1). V primerih iz prvega, drugega, tretjega in četrtega odstavka tega člena delodajalec delavcu zagotavlja pravico do plače po dejanski delovni obveznosti, Republika Slovenija pa mu zagotavlja do polne delovne obveznosti plačilo prispevkov za socialno varnost od sorazmernega dela osnove iz 43. člena in prvega odstavka 46. člena tega zakona, vendar ne manj od sorazmernega dela minimalne plače. Republika Slovenija plačuje prispevke zavarovanca in delodajalca za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zavarovanje za primer brezposelnosti, za starševsko varstvo, za zdravstveno zavarovanje pa prispevke za primer bolezni in poškodbe izven dela, za pravice do zdravstvenih storitev in povračila potnih stroškov. Republika Slovenija plačuje prispevke po stopnjah, določenih z zakonom, ki določa stopnje prispevkov za socialno varnost (sedmi odstavek). 10 Po navedeni določbi ima delavec, ki dela krajši delovni čas v skladu s predpisi o pokojninskem in in invalidskem zavarovanja, predpisi o zdravstvenem zavarovanju ali predpisi o starševskem dopustu, pravico iz socialnega zavarovanja, ko če bi delal polni delovni čas. 11 Enako tudi sodba Upravnega sodišča RS I U 1784/2016, točki 11 in 12 glede določbe druge alineje tretjega odstavka 48. člena ZDoh-2.