Jedro

Plačilo sodne takse na napačni prehodni račun sodnih taks (pristojnega sodišča) je treba opredeliti kot očitno pomoto. Prav tako se v primeru obstoja očitne pomote vložnika za ustrezen način izpolnitve te strankine obveznosti šteje tudi (pravočasno) plačilo sodne takse na prehodni podračun nepristojnega sodišča.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, sklep sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v nov postopek.

Odločitev o stroških postopka v zvezi z zahtevo za varstvo zakonitosti se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da se ugovor zoper sklep o izvršbi šteje za umaknjen.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo dolžnika in potrdilo izpodbijani sklep.

3. Zoper ta sklep je Vrhovno državno tožilstvo RS (v nadaljevanju državno tožilstvo) vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti (v nadaljevanju zahteva), v kateri uveljavlja nepravilno uporabo določbe 61.a člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) v njeni materialnopravni in procesni vsebini, zaradi česar je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, očitane kršitve pa so vplivale na zakonitost in pravilnost sprejete odločitve. Poleg tega sta sodišči nižjih stopenj storili tudi bistveno procesno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), saj imata njuna sklepa take pomanjkljivosti, da ju ni mogoče preizkusiti; sodišče druge stopnje pa je zagrešilo tudi bistveno procesno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj se ni opredelilo do odločilnih pritožbenih navedb dolžnika. Prav tako je izpolnjen pogoj iz druge alinee prvega odstavka 367. a člena ZPP, saj gre v obravnavani zadevi za pravno vprašanje razlage nove določbe 61.a člena ZIZ o pravilnem načinu plačila sodne takse za ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, glede katerega se Vrhovno sodišče še ni opredelilo. Poudarja, da je dolžnik v pritožbi zatrjeval in z listinami (potrdilom o oddaji pošiljke z dne 11. 6. 2008 in fotokopijo plačilnega naloga BN02 istega datuma) dokazoval, da je 11. 6. 2008 (torej še pred izdajo procesnega sklepa z dne 2. 7. 2008) plačal sodno takso za ugovor v skladu z navodili sodišča v sklepu o izvršbi (plačilo 20 EUR z navedbo sklicne številke iz sklepa). Zatrjeval je, da je še istega dne s priporočeno pošto poslal sodišču prve stopnje (Okrajnemu sodišču v Ljubljani) dokaz o plačilu sodne takse na transakcijski račun Okrožnega sodišča v Ljubljani (v sklepu o izvršbi številka računa, na katerega je bilo treba izvršiti plačilo, ni bila navedena) s pripisom opravilne številke obravnavane zadeve. Dejstvo, da ni sledil nalogu sodišča iz sklepa z dne 2. 7. 2008, ne more imeti za posledico domneve umika ugovora, saj je že pred izdajo tega sklepa v celoti izpolnil svojo obveznost plačila sodne takse. Iz pritožbenih navedb dolžnika je razvidno, da takse za ugovor sicer ni plačal ob vložitvi tega 6. 6. 2008, ko je nastala njegova taksna obveznost, temveč šele 11. 6. 2008. Kljub navedenemu pa izvršilno sodišče v 61.a členu ZIZ ni imelo podlage za to, da je ugovor dolžnika štelo za nepopolno vlogo. Ob preizkusu obstoja procesnih predpostavk 2. 7. 2008 je bila namreč taksa za ugovor že plačana z navedbo sklicne številke iz sklepa o izvršbi, o čemer je dolžnik z dostavljenim plačilnim nalogom obvestil izvršilno sodišče. Kot prejemnik je bilo v plačilnem nalogu navedeno Okrajno sodišče v Ljubljani, ki je vodilo obravnavano izvršbo. Izvršilno sodišče je zato nepravilno uporabilo drugi odstavek 61.a člena ZIZ, ko je s sklepom z dne 2. 7. 2008 dolžnika pozvalo k dopolnitvi ugovora. To kršitev relativne narave pa je ponovilo tudi z izdajo sklepa z dne 30. 10. 2008, s katerim je dolžnikov ugovor štelo za umaknjen. Poleg tega izvršilno sodišče v nobenem od svojih sklepov ni obrazložilo, zakaj je kljub izkazanemu plačilu takse in sklicu na številko iz sklepa o izvršbi štelo, da je ugovor pomanjkljiv oziroma nepopoln, s čimer je storilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče druge stopnje je prezrlo opisane kršitve postopka in s potrditvijo prvostopenjske odločitve tudi samo nepravilno uporabilo navedene določbe ZIZ in prekršilo procesna pooblastila iz 350. člena ZPP, zaradi česar je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Prav tako pritožbeno sodišče ni obrazložilo, na podlagi katerih odločilnih dejstev je sprejelo zaključek izvršilnega sodišča (ki le smiselno izhaja iz njegovih sklepov), da dolžnik takse ni plačal na način, h kateremu je bil pozvan s sklepom o izvršbi, s čimer je storilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Poleg tega se pritožbeno sodišče ni opredelilo do že povzetih pritožbenih navedb, v zvezi s katerimi je dolžnik predložil tudi listinska dokazila, s čimer je storilo tudi kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Gre za navedbe, ki so pomembne za presojo obstoja procesnih predpostavk iz prvega in drugega odstavka 61.a člena ZIZ.

4. Po določbi 375. člena v zvezi z drugim odstavkom 391. člena ZPP in 15. členom ZIZ je bila zahteva vročena strankama postopka, ki sta nanjo odgovorili. Upnik je predlagal njeno zavrženje oziroma podrejeno zavrnitev, dolžnik pa, da naj Vrhovno sodišče zahtevi ugodi, sklepa sodišč nižjih stopenj razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

5. Zahteva je utemeljena.

6. Državno tožilstvo je izkazalo izpolnjenost pogoja iz tretjega odstavka 385. člena v zvezi s prvim odstavkom 367.a člena ZPP; drži, da je odločitev o postavljenem vprašanju (lahko) pomembna za zagotovitev enotne uporabe prava in pravne varnosti.

7. Drugi odstavek 61.a člena ZIZ določa, da sodišče v primeru, če sodna taksa za ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine ob nastanku taksne obveznosti ni plačana ali ni plačana z navedbo sklicne številke, ravna s takšnim ugovorom kot z nepopolno vlogo in pošlje zavezancu zahtevo, da v osmih dneh od njenega prejema plača sodno takso(1). Opozoriti je nadalje treba, da je v času dolžnikovega zatrjevanega plačila sodne takse za ugovor zoper sklep o izvršbi (11. 6. 2008) in poziva sodišča prve stopnje k dopolnitvi tega ugovora (2. 7. 2008) veljal (še) Zakon o sodnih taksah (Ur. l. SRS, št. 30/1978 s spremembami, v nadaljevanju ZST) in ne (še) Zakon o sodnih taksah (Ur. list RS, št. 37/2008, v nadaljevanju ZST-1)(2), na katerega se zgrešeno sklicuje pritožbeno sodišče. ZST je v tretjem odstavku 6. člena določal, da se sodna taksa v gotovini vplača na prehodni račun sodnih taks (primerjaj tudi šesti odstavek istega člena).

8. Sklep, s katerim sodišče od vložnika zahteva, da ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine dopolni, je sklep procesnega vodstva, zato proti njemu ni pritožbe. Dovoljena pa je pritožba zoper sklep, s katerim se ugovor zaradi neplačila sodne takse šteje za umaknjen (tretji odstavek 61.a člena ZIZ). Pritožnik lahko v pritožbi zatrjuje (tudi) – kot dolžnik v konkretnem primeru – da njegov ugovor (sploh) ni bil formalno pomanjkljiv in da njegova dopolnitev ni bila potrebna. Dolžnik v obravnavani zadevi je tako v pritožbi zatrjeval ter s fotokopijo plačilnega naloga BN02 z dne 11. 6. 2008 in potrdilom o oddaji pošiljke istega datuma dokazoval, da je 11. 6. 2008 – torej še pred izdajo sklepa z dne 2. 7. 2008, s katerim mu je sodišče prve stopnje naložilo, da mora svoj ugovor dopolniti – plačal sodno takso zanj v skladu z navodili sodišča v sklepu o izvršbi, vendar na račun Okrožnega sodišča v Ljubljani, o čemer je še istega dne sodišču prve stopnje (Okrajnemu sodišču v Ljubljani – izvršilnemu oddelku) poslal dokaz. Menil je, da je s tem v celoti izpolnil svojo obveznost plačila sodne takse.

9. Pritožbeno sodišče v svoji odločbi ugotavlja (zgolj), da dolžnik ni ravnal v skladu s pozivom sodišča prve stopnje, naj svoj ugovor dopolni tako, da sodno takso zanj plača na račun št. 011008450100713, ter da takse ni plačal na račun pristojnega, to je Okrajnega sodišča v Ljubljani. Vrhovno sodišče opozarja, da to še ne pomeni, da je izpodbijana odločitev nujno pravilna.

V času dolžnikovega zatrjevanega plačila sodne takse za ugovor in poziva sodišča prve stopnje k njegovi dopolnitvi namreč Okrajno sodišče v Ljubljani in Okrožno sodišče v Ljubljani nista imeli ločenih računov za plačevanje sodnih taks, ampak sicer dva, vendar enotna računa za obe sodišči, enega za fizične in drugega za pravne osebe. Pri tem Vrhovno sodišče poudarja, da je treba plačilo takse na napačni prehodni račun sodnih taks (pristojnega sodišča) opredeliti kot očitno pomoto (ki se lahko pripeti tudi pravno kvalificiranemu vložniku). Prav tako se v primeru obstoja očitne pomote vložnika za ustrezen način izpolnitve te strankine obveznosti šteje tudi (pravočasno) plačilo sodne takse na prehodni podračun nepristojnega sodišča. Prav na to okoliščino nakazujejo dolžnikova pritožbena izvajanja, v potrditev katerih je (ponovno) predložil fotokopijo plačilnega naloga BN02 z dne 11. 6. 2008, in sicer da je kot namen plačila 20 EUR navedel, da gre za sodno takso v zadevi VL 27357/2008, pri čemer je kot prejemnika tega nakazila označil krajevno in stvarno pristojno Okrajno sodišče v Ljubljani, kateremu je to fotokopijo tudi poslal. 10. Stališče, da je ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine nepopoln tudi v procesni situaciji, ko je pristojnemu sodišču takoj (brez opravljanja dodatnih poizvedb) in nedvomno jasno, da je dolžnik sodno takso pravočasno plačal, vendar (ob očitni pomoti) na napačni prehodni račun sodnih taks oziroma prehodni podračun nepristojnega sodišča(3), bi bilo preozko, nesorazmerno in zato nepravilno (v končni posledici namreč dolžniku zapira pot do sodišča)(4).

Pri tem je treba posebej poudariti (tudi) namen sodnih taks kot ene izmed obveznih dajatev, s katerimi država pridobiva sredstva za uresničevanje svojih funkcij (primerjaj prvi odstavek 146. člena Ustave Republike Slovenije - URS); namen tega instituta je v tem, da stranke delno krijejo stroške, ki nastanejo z delom sodišča (in so odvisni od zahtevnosti sodnega obravnavanja določene zadeve kot celote)(5); predpisane so torej (predvsem) zaradi fiskalnih razlogov in za zagotavljanje procesne discipline(6) Navedeno nadalje pomeni, da v konkretnem primeru dolžnikov neodziv na poziv sodišča prve stopnje iz sklepa z dne 2. 7. 2008, naj svoj ugovor dopolni, nima nujno za posledico domneve umika ugovora zoper sklep o izvršbi (tretji odstavek 61.a člena ZIZ).

11. Na podlagi obrazloženega je jasno, da za pravilno uporabo drugega in tretjega odstavka 61.a člena ZIZ ni (vedno) odločilno le dejstvo, da dolžnik sodne takse za ugovor zoper sklep o izvršbi ni plačal na (pravi) prehodni račun sodnih taks pristojnega sodišča, temveč so za to (lahko) pomembna tudi dejstva o tem, kdaj, na kateri račun in v kakšnih okoliščinah jo je dejansko plačal. Tega pritožbeno sodišče v konkretnem primeru ob sicer ustrezni trditveni podlagi zaradi napačne uporabe navedenih določb ZIZ ni ugotavljalo, zaradi česar je Vrhovno sodišče zahtevi ugodilo in na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 391. člena ZPP in 15. členom ZIZ odločilo, kakor izhaja iz izreka tega sklepa. Glede na doslej povedano posebni napotki za nadaljnje delo niso potrebni. Odločitev o stroških postopka v zvezi z zahtevo je Vrhovno sodišče v skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP (15. člen ZIZ) pridržalo za končno odločbo.

Op. št. (1): Primerjaj tudi 108. člen ZPP.

Op. št. (2): Ta zakon je začel veljati 1. 10. 2008 (44. člen ZST-1).

Op. št. (3): Dodati velja, da je mogoče opisano pomanjkljivost odpraviti na enostaven način – s prenakazilom plačanega zneska z enega na drug prehodni podračun.

Op. št. (4): Pripomniti je treba, da so računi vseh sodišč podračuni enotnega zakladniškega računa države; s prostimi denarnimi sredstvi na teh računih upravlja ministrstvo, pristojno za finance; primerjaj 4. in 6. člen Odredbe o vzpostavitvi sistemov enotnega zakladniškega računa ter 5. točko prvega odstavka 3. člena, 61. in 68. člen Zakona o javnih financah (ZJF).

Op. št. (5): Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-112/98 z dne 17. 6. 1998 in sklep istega sodišča Up-622/05,U-I-371/06 z dne 14. 9. 2006. Op. št. (6): Poleg teh Ustavno sodišče RS kot enega izmed legitimnih koristnih učinkov tega instituta navaja še vpliv na stranke, katere z vsebovanim finančnim rizikom pred opravo procesnih dejanj sili k oceni njihove možnosti za uspeh ter jih odvrača od vlaganja očitno neutemeljenih vlog, s katerimi predlagajo izdajo odločbe ali opravo dejanja, in pravnih sredstev; primerjaj sklep Ustavnega sodišča RS Up-103/97 z dne 26. 2. 1998.