Jedro

Omejitev iz 1. odstavka 458. člena ZPP velja tudi v primeru, če izdana prvostopenjska sodba ne vsebuje popolnega pravnega pouka, v katerem bi sodišči stranki opozorilo na omejitev. Navedena opustitev strankam namreč ni mogla povzročiti nobenih škodljivih posledic.

Odgovornost subsidiarnega zavezanca po splošnih obligacijskih pravilih nastopi takoj, ko primarni zavezanec izpolnitev odkloni in se nikakor ne zahteva, da bi moral upravičenec najprej poskušati iztožiti terjatev od primarnega zavezanca.

Pristavka v 53. členu ZGJS „če s koncesijsko pogodbo ni dogovorjena drugačna vrsta odgovornosti“ ni mogoče razumeti tako, da lahko koncendent z učinkom za tretje svojo odgovornost za škodo prenese na koncesionarja.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se izpodbijana sodba potrdi.

Toženi stranki sami nosita pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obsodilo toženi stranki na plačilo zneska 2.771,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 08. 08. 2007 do plačila, tožbeni zahtevek za zakonske zamudne obresti od zneska 2.771,52 EUR od 08. 08. 2006 do 07. 08. 2007 pa je zavrnilo. Toženima strankama je še naložilo, da sta dolžni povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 214,86 EUR.

Zoper navedeno sodbo sta se pritožili obe toženi stranki, prvotožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 338. člena ZPP, drugotožena stranka pa zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Višjemu sodišču predlagata, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglašata tudi pritožbene stroške.

Pritožbi sta bili vročeni tožeči stranki, ki nanju ni odgovorila.

Pritožbi nista utemeljeni.

V zadevi gre za spor majhne vrednosti, zato je na podlagi 5. odstavka 458. člena ZPP o pritožbi odločala višja sodnica posameznica. V sporih majhne vrednosti se sme sodna odločba izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. To velja tudi v primeru, če izdana prvostopenjska sodba ne vsebuje popolnega pravnega pouka, v katerem bi sodišči stranki opozorilo na zgoraj navedene omejitve. Navedena opustitev strankam namreč ni mogla povzročiti nobenih škodljivih posledic.

Pritožbeni razlog zmotnega in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja v postopkih v sporih majhne vrednosti ni dopusten. Tudi ocena izvedenih dokazov sodi na področje ugotavljanja dejanskega stanja, le v primeru nerazumljive nasprotujoče si ali nelogične argumentacije preraste v bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Za takšno kršitev pa v konkretnem primeru ni šlo, saj je dokazna ocena prvostopnega sodišča logična, smiselna in tudi prepričljiva.

Toženima strankama tako v pritožbi ne moreta izpodbijati ugotovitve prvostopnega sodišča, da do prometne nezgode ni prišlo na delu cestišča, kjer se je sprožil plaz in se tudi pritožbeno sodišče s pritožbenimi razlogi v tej smeri ni ukvarjalo.

Obe pritožbi sodišču prve stopnje očitata bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, pri čemer se je prvotožena stranka omejila zgolj na prepisovanje citirane zakonske določbe in vsebine teh kršitev niti ni konkretizirala. Pritožbeno sodišče tudi ob uradnem preizkusu ugotavlja, da ima sodba „vse razloge o odločilnih dejstvih, med katerimi ni nobenih nasprotij in da izrek sodbe tudi ni v nasprotju z razlogi in razlogi niso nejasni ali med seboj v nasprotju “.

Drugotožena stranka pa prvostopnemu sodišču očita zlasti neizvedbo dokaza z zaslišanjem izvedenca, kar pa pomeni lahko ali le relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP, ki v postopku v sporih majhne vrednosti ni dopustna; ali pa kršitev iz 8. tč . 2. odst. 339. čl. ZZP, na katero pa bi morala stranka opozoriti že v postopku na prvi stopnji (286.b čl. ZPP).

Sicer pa je bil pravilen zaključek prvostopnega sodišča, da sta toženi stranki v smeri zatrjevane voznikove odgovornosti za nastalo škodo podali premalo navedb in je videti, kot da sta izvedenca predlagali zato, da bi jima pomagal poiskati zgolj hipotetične voznikove kršitve. Konkretne vsebine njegove kršitve prometnih predpisov nista zatrjevali, pač pa sta le zaradi nespornega dejstva, da je voznik trčil v kamen na cesti, sklepali, da vožnje ni prilagodil razmeram na cesti. Takšno razlogovanje pa je napačno in bi vodilo k nesprejemljivemu zaključku, da s skalami na cesti ni pravzaprav nič narobe, saj morajo vozniki voziti tako, da se jim v vsakem primeru izognejo. Treba je upoštevati, da je sistem odgovornosti udeležencev cestnega prometa v veliki meri odvisen od pomembnosti dobrine, ki je bila v konkretni nevarni situaciji ogrožena. Skrbnost, ki se zahteva in pričakuje od voznika motornega vozila, ni enaka, če se (v sicer popolnoma enakih okoliščinah) na cesti nepričakovano znajde otrok ali skala. V primeru srečanja motornega vozila z otrokom se od voznika utemeljeno zahteva bistveno večja skrbnost kot od otroka (ali njegovega skrbnika), pri srečanju vozila s skalo pa se nasprotno zahteva večja skrbnost od tistega, ki bi moral poskrbeti, da na cesti skal ne bi bilo.

Sodišče prve stopnje je tudi popolnoma pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da sta obe toženi stranki pasivno legitimirani v predmetnem sporu. Prvotožena stranka zmotno tolmači vsebino 53. člena ZGJS, ki določa, da je koncendent (v konkretnem primeru prvotožena stranka) subsidiarno odgovoren za škodo, ki jo pri opravljanju koncesionirane gospodarske javne službe povzroči koncesionar (v konkretnem primeru drugotožena stranka). Odgovornost subsidiarnega zavezanca nastopi po splošnih obligacijskih pravilih takoj, ko primarni zavezanec izpolnitev odkloni in se nikakor ne zahteva, da bi moral upravičenec najprej poskušati iztožiti terjatev od primarnega zavezanca. Če ni določeno ali dogovorjeno drugače, postane torej subsidiarna obveznost po zavrnitvi izpolnitve s strani primarnega zavezanca solidarna. Ni sporno, da je drugotožena stranka kot primarni zavezanec zavrnila izpolnitev regresnega zahtevka tožeče stranke (dopis A18).

Sodbi VSRS opr. št. III Ips 433/2008 in II Ips 461/2004, na kateri se sklicuje prvotožena stranka, sta sicer res zavzeli stališče, „da je za presojo odgovornosti za škodo, ki je nastala pri uporabi javnega dobra (kar cesta je) ne glede na lastništvo odločilno, kdo opravlja gospodarsko javno službo, s katero se zagotavlja trajna in nemotena uporaba javnega dobra“. Vendar pa sta citirani odločbi odgovornost prvotožene stranke ocenjevali zgolj z vidika njene (najbrž v postopku zatrjevane) lastninske pravice na javnem dobru in ne z vidika njenih zakonskih pristojnosti in obveznosti v zvezi z upravljanjem in vzdrževanjem cest. Določilo 53. člena ZGJS je tako upoštevala šele odločba VSRS II Ips 19/2007, katere bistvene razloge pritožbeno sodišče v nadaljevanju povzema: „ Redno vzdrževanje javnih cest je obvezna gospodarska javna služba (1. odstavek 8. člena Zakona o javnih cestah), ki se izvršuje preko koncesije. To pomeni, da Direkcija RS za ceste kot strokovna služba upravljalca (države) cest organizira opravljanje rednega vzdrževanje državnih cest, javno službo rednega vzdrževanja pa opravlja koncesionar, ki sklene pogodbo z Direkcijo. Vendar pa to samo po sebi ne pomeni, da se je s podelitvijo pooblastila za izvajanje javne službe razbremenila odgovornosti za izpolnjevanje predpisanih obveznosti v zvezi z vzdrževanjem državnih cest. Pristojnosti Direkcije za ceste so kljub obstoju koncesijske pogodbe tako obsežne, da ni mogoč sklep, da je za opustitev obveznosti v zvezi z rednim vzdrževanjem državnih cest odgovoren le izvajalec javne službe, upravljalec državnih cest pa le z izbiro opustitev nadzora in opustitev navodil za delo.“ Navedenemu stališču se pritožbeno sodišče v celoti pridružuje, še posebej iz razlogov predvidljivosti uporabnikovega pravnega položaja, na katere opozarja tudi citirana sodba. Položaj uporabnikov cest zaradi porazdelitve pristojnosti in obveznosti v zvezi z vzdrževanjem javnih cest med državo, lokalnimi skupnostmi in njihovimi pogodbenimi partnerji ne sme biti niti ogrožen niti otežen. Zato se uporabnikov vsebina koncesijske pogodbe ne tiče. Ta velja le v notranjem razmerju med koncendentom in koncesionarjem. Zato pristavka v 53. členu ZGJS „če s koncesijsko pogodbo ni dogovorjena drugačna vrsta odgovornosti“ nikakor ni mogoče razumeti tako, da lahko koncendent z učinkom za tretje svojo odgovornost prenese na koncesionarja. Drugačen dogovor je mogoč le glede vrste odgovornosti, ki je lahko drugačna od subsidiarne, kar pomeni, da se lahko pogodbenika (z učinkom za tretje) dogovorita npr. za solidarno odgovornost obeh ali pa za subsidiarno odgovornost koncesionarja.

Sodišče prve stopnje je sprejelo pravilen materialnopravni zaključek tudi glede odgovornosti drugotožene stranke za nastalo škodo. Drugotožena stranka je podjetje, ki se poklicno ukvarja z vzdrževanjem cest, zato je potrebno skrbnost njenega ravnanja strožje presojati – po merilu skrajne skrbnosti. Drugotožena stranka kot izvajalka javne službe vzdrževanja cest je imela na razpolago več možnosti, da trk vozila s kamenjem na cesti prepreči; bodisi da izvaja poostren oz. izreden nadzor dela ceste (kjer je brežina krušljiva) in pravočasno odstranjuje padlo kamenje bodisi da sama primerno zavaruje brežine in prepreči padanje kamenja. Če pa za slednje po koncesijski pogodbi ni pristojna, bi kot skrben gospodar na nujnost ureditve brežin morala opozoriti prvotoženo stranko. Drugotožena stranka ni izkazala, da je izpolnila katero koli od navedenih dolžnosti in tega tudi v pritožbi ne zatrjuje. Okoliščina, da je prvotožena stranka (po nezgodi) brežino sanirala, drugotoženke ne razbremenjuje, prav tako tudi ne dejstvo, da je prvotožena stranka za nevaren odsek cestišča že pred nezgodo vedela. Prav drugotožena stranka je tista oseba, ki kot dejanski vzdrževalec ceste konkretno dejansko stanje najbolje pozna, ki najbolj ve, kje so najnevarnejša in najbolj kritična mesta na določeni cesti in ki je zato prvotoženo stranko dolžna ne samo obveščati o teh točkah, pač pa predlagati tudi ustrezne ukrepe, opozarjati na prioritete, predvsem pa vse to početi na način, ki bo pri prvotoženi stranki oblikoval tudi zavest o pomembnosti in nujnosti predlaganih ukrepov.

Pritožbeni razlogi tako niso podani kot tudi ne razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (350. člen ZPP), zato je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo. Ker s pritožbama nista uspeli, sta toženi stranki dolžni sami nositi svoje pritožbene stroške (168. člen v zvezi s 154. členom ZPP).