Jedro

Zmanjšanje kapacitet in izguba ključnih kupcev naj bi potrditvah tožeče stranke resno ogrozila poslovanje - vendar pa so te trditve preveč splošne in neizkazane, da bi jih bilo mogoče upoštevati, saj niso podkrepljene s konkretnimi podatki v tej smeri. Nasprotno iz predloženih listin sledi, da zadevna vrtina pomeni le eno od vrtin, iz katerih tožeča stranka črpa vodo za stekleničenje in da torej prenehanje rabe vode iz omenjenega vira ni odločilnega pomena v pogledu pogojev za poslovanje. Presplošne in neizkazane so tudi navedbe o zmanjšanju števila zaposlenih in o izplačevanju odpravnin oziroma o njihovem vplivu na finančni položaj družbe.

Izrek

Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je dne 10. 8. 2018 vložila tožbo zoper izpodbijano odločbo, s katero je tožena stranka zahtevek tožeče stranke za podelitev koncesije za rabo podzemne vode iz vrtine RgS-2/88 za stekleničenje in proizvodnjo pijač zavrnila. Tožbo vlaga iz razloga kršitve materialnega in procesnega zakona ter zaradi nepravilno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in samo odloči v zadevi tako, da tožečo stranko določi za koncesionarja in ji podeli koncesijo, oziroma podrejeno, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek, v obeh primerih pa toženi stranki naloži, da ji povrne stroške postopka.

2. Obenem s tožbo tožeča stranka na podlagi tretjega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zahteva, da sodišče izda začasno odredbo, po kateri se do pravnomočne odločitve o tožbi tožeči stranki ne izreče prepoved rabe vode iz vrtine RgS-2/88, prepoved uporabe objekta ali naprave, s katero rabi ali izkorišča vodo iz vrtine RgS-2/88 in se ji ne odredi odstranitev takega objekta ali naprave ter se ji ne izreče katerikoli drug ukrep, z izvršitvijo katerega bi prenehal iztok vode in vrtine RgS-2/88 po cevovodu, ki se začne na vrtini in konča na parc. št. 1330/3 k.o. ... Podredno predlaga, da se izda začasna odredba, po kateri sme tožeča stranka do pravnomočne odločitve v zadevi rabiti vodo iz vrtine RgS-2/88 za stekleničenje in proizvodnjo pijač ter objekt ali napravo, s katero rabi ali izkorišča vodo iz omenjene vrtine.

3. Začasna odredba (na način začasne ureditve stanja) je po navedbah v zahtevi nujna, da ne bi nastala nepopravljiva oziroma težko popravljiva škoda zaradi izgube samoizlivne funkcije vrtine RgS-2/88 in posledično izgube vrtine, s čimer bo prizadeta tudi javna korist. Omenjena vrtina namreč deluje po principu samoizlivnosti in nima potopne črpalke. Voda iz vrtine je naravna mineralna voda, ki jo je tožeča stranka na dan uveljavitve Zakona o vodah (v nadaljevanju ZV-1) edina rabila za stekleničenje in proizvodnjo pijač in jo je po veljavnih predpisih tudi še lahko rabila vse do izdaje izpodbijane odločbe. A. je na podlagi podeljene koncesije vodo lahko rabil do 30. 5. 2018, ko je bila odločba razveljavljena in zahtevek za podelitev koncesije zavrnjen. Na podlagi delnega vodnega dovoljenja z dne 13. 10. 2008 pa lahko vodo iz omenjene vrtine za dnevno terapijo pacientov še vedno uporablja B. d.o.o. 4. Izpodbijana odločba ne vsebuje odločitve o denarni ali nedenarni obveznosti, ki bi jo bilo treba izvršiti. Kljub temu pa je po navedbah v zahtevi treba z začasno odredbo urediti učinke, ki jih bo (zavrnilna) odloča v širšem pomenu neposredno imela, saj neposredno vpliva na položaj tožeče stranke po določbah ZV-1, po katerih osebam, ki so na dan uveljavitve zakona (10. 8. 2002) rabile vodno dobro in so v predpisanem roku vložile vlogo za podelitev vodne pravice, ni bilo mogoče izreči inšpekcijskih ukrepov. Z izdajo odločbe je tožeča stranka takšen položaj izgubila in ji inšpektor lahko izreče ukrep, kakršnega ji je že izrekel z odločbo z dne 21. 3. 2014, s katero ji je prepovedal rabo vode iz omenjene vrtine. Zato je utemeljeno pričakovati, da bo tožeči stranki izrečen enak ukrep, kot ji je bil že izrečen z omenjeno odločbo, in zaradi katerega bodo nastale nepopravljive in težko popravljive posledice.

5. Prenehanje rabe vode oziroma izvršitev inšpektorjevega ukrepa je namreč možna le na dva načina: z odklopom cevovoda na prehodu v polnilnico ali s prekinitvijo dotekanja vode iz vrtine v cevovod, z odklopom cevovoda z vrtine ali zaprtjem prve zaporne armature na vrtini. Odklop cevovoda s polnilnice bi pomenil iztekanje vode iz vrtine v okolje, s čimer bi bila mineralna voda uničena in izgubljena. Uničenje naravnih vrednot, ki so javna dobrina, je kaznivo dejanje, za katero odgovarja tudi pravna oseba in bi torej tožeča stranka z odklopom cevovoda s polnilnice storila kaznivo dejanje in zato takšen način izvršitve ukrepa ne pride v poštev. Prekinitev dotekanja vode v cevovod (2. cev) pa bi povzročila „padec vrtine“. Voda iz vrtine mora ves čas iztekati, sicer lahko vrtina ugasne. V takem primeru bi bila potrebna ponovna aktivacija vrtine. Samoizlivna funkcija vrtine se torej lahko ohranja le, če je zagotovljen zadosten pretok cevi, ki so pritrjene na ustje vrtine. V primeru odklopa cevovoda (2. cev) zadosten pretok ne bi bil zagotovljen, saj je najnižja izlivnost vrtine 0,3 L/s. Na vrtini je v funkciji samo en cevovod, označen kot 2. cev, ki ima tudi ustrezna dovoljenja za uporabo. Na podlagi odločbe Vlade z dne 30. 5. 2018 črpanja vode z drugim cevovodom, označenim kot 3. cev, ni več. Zato bi odklop cevovoda z vrtine imel enake posledice kot zaprtje prve zaporne armature, to pa pomeni prenehanje iztekanja vode iz vrtine v celoti in torej „padec“ ter nezmožnost ponovne vzpostavitve vrtine, saj brez cevovoda (2. cev) voda ne bo mogla nikamor odtekati. Za tožečo stranko pa bi imel odklop cevovoda še druge nepopravljive ali težko popravljive posledice, saj bi na ta način cevovod izgubil funkcijo, izpraznjena cev pa postane neustrezna za rabo za vodo, ki jo na koncu zaužije človek. Odklop cevovoda bi ob uspehu tožeče stranke s tožbo ne omogočal vzpostavitve njenega položaja pred odločbo in je torej začasna odredba potrebna tudi zato, da se tožeči stranki zagotovi učinkovito pravno sredstvo.

6. Zaradi omejene izlivne kapacitete vrtine količin vode, ki ne bodo načrpane, kasneje ne bo mogoče nadomestiti s pospešenim črpanjem ali na drug način, tožena stranka in tri občine na območju podzemnega vodnega vira pa ne bodo dobile plačil za nenačrpane količine vode iz vrtine, kar pomeni nenadomestljiv izpad proračunskih prihodkov v višini 109 125,57 EUR letno. Tožeča stranka je v letu 2017 prodala 9 201 145 l naravne mineralne vode iz zadevne vrtine. Prihodek iz tega naslova znaša 5 988 777 EUR letno, kar bo brez izdane začasne odredbe izgubljeno, javne blagajne pa bodo prikrajšane za davščine iz tega naslova. Tožeča stranka pa bo imela neposredne finančne posledice tudi zaradi zmanjšanja prodajnih kapacitet, kar lahko privede do izgube ključnih kupcev, s katerimi ima že sklenjene pogodbe, to pa lahko resno ogrozi njeno poslovanje. Zaradi izgube strank bo prenehala potreba po sedanjem številu zaposlenih v C., in sicer tistih, ki opravljajo specifična dela v zvezi z rabo, transportom, polnjenjem in prodajo vode D. in ki jim tožeča stranka ne bo mogla zagotoviti drugega ustreznega dela. Zaradi odpuščanja bo tožeča stranka morala izplačati odpravnine, kar pomeni finančne posledice zanjo in obenem povečanje brezposelnosti ter povečanje socialnih transferjev iz naslova brezposelnosti.

7. Tožeča stranka poleg tega ne bo mogla opravljati monitoringa vrtine RgS-2/88, kar bo imelo za posledico kršitev obveznosti, ki ji je bila naložena s koncesijsko pogodbo št. 35503-43/2005 z dne 31. 8. 2005 (za odvzem podzemne vode iz vodnih virov G-9/78, G-10/95, V-3/66-70 in K-2a/86 za proizvodnjo pijač). Tega za nazaj ne bo mogoče sanirati in bi lahko koncedent zaradi kršitve ukrepal in tožeči stranki odvzel koncesijo za ostale vrtine po omenjeni koncesijski pogodbi.

8. Zaradi prenehanja iztekanja vode iz vrtine preko cevovoda bi prišlo do izgube vrtine, katere ohranitev in izkoriščanje je v javnem interesu. V javnem interesu je tudi ohranjanje turistične prepoznavnosti C. in s tem vzdrževanje zdraviliške pivnice in razplinjevalnih posod pred njo v funkciji. Če voda ne bo iztekala, bodo pivnica in razplinjevalne posode ostale suhe, C. pa bo izgubila glavno turistično znamenitost. V javnem interesu pa je tudi pridobivanje javnofinančnih prihodkov za toženo stranko in prizadete občine od načrpanih količin vode iz vrtine RgS-2/88. Medtem ko zaradi izdane začasne odredbe ne bodo prizadete koristi tretjih.

9. Tožena stranka na zahtevo tožeče stranke ni dala odgovora.

10. A. kot stranka z interesom v odgovoru na zahtevo izdaji začasne odredbe nasprotuje in sodišču predlaga, da zahtevo zavrže oziroma podredno, zavrne.

11. Sodišče je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo iz naslednjih razlogov:

12. Po določbah 32. člena ZUS-1 tožba v načelu ne ovira izvršitve upravnega akta, zoper katerega je vložena. Zato pa lahko ukrepa sodišče in na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Tožnik iz istih razlogov lahko zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno.

13. Po ustaljenem stališču sodne prakse predstavlja začasna odredba nujen ukrep, s katerim sodišče ob izpolnjenih zakonskih pogojih začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta. Ker gre za nujen oziroma izjemen ukrep, zahteva odločanje o začasni odredbi restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek škode, predvsem pa mora izkazati, da gre za škodo, ki ji konkretno grozi in je težko popravljiva, obenem pa takšna, da pretehta javno korist, ki se zasleduje z izpodbijanim aktom.

14. V konkretnem primeru je izpodbijani akt zavrnilna odločba, ki ne vsebuje odločitve o denarni ali nedenarni obveznosti, kar pomeni, da se ne izvršuje v upravni izvršbi. Izvršuje se s tem, ko postavlja tožečo stranko v položaj, v katerem nima več ustrezne oziroma zahtevane (pravne) podlage za rabo podzemne vode iz zadevne vrtine RgS-2/88 in s tem za dejavnost, ki jo sicer dejansko opravlja in jo je do izdaje izpodbijane odločbe tudi, v skladu z določbami ZV-1, lahko opravljala. Gre namreč za odločitev o vlogi za podelitev koncesije brez javnega razpisa, ki jo je skladno s (prehodnimi) določbami 199. člena ZV-1 lahko vložila tožeča stranka kot pravna oseba, ki je ob uveljavitvi ZV rabila vodno dobro, za katero je predpisana koncesija, pa koncesije skladno z določbami tega zakona še ni imela. Z izpodbijano odločbo se torej posega v njen do sedaj (pravno) varovan dejanski in pravni položaj uporabnika vodnega vira na način, da se ji koncesija za omenjeno rabo vode ne podeli in s tem postavi v položaj osebe, ki predpisane koncesije nima in ji zato raba vode iz omenjene vrtine ni več dovoljena.

15. To pa po presoji sodišča pomeni, da obstaja dejanska in pravna podlaga za odločanje o zadržanju izvrševanja izpodbijane odločitve v širšem pomenu besede oziroma o ureditvi stanja iz tretjega odstavka 32. člena ZUS-1, saj se s tem preprečuje, da bi se tožeča stranka zaradi izdane odločbe znašla v položaju, ki je po zakonu prepovedan in ki je po eni strani sankcioniran kot prekršek in po drugi strani lahko predmet inšpekcijskih ukrepov.

16. Glede škode, ki grozi tožeči stranki zaradi izpodbijane odločbe, pa se po citiranih določbah ZUS-1 in po stališčih sodne prakse zahteva, da se nanaša na tožnika neposredno in da je težko popravljiva, to je takšna, ki bi jo bilo v primeru uspeha s tožbo nemogoče oziroma težko popraviti. V tem pogledu pa sodišče potem, ko je pregledalo vse listine, ki so v spisu, ugotavlja, da tožeča stranka s svojimi navedbami in predloženimi dokazi ni uspela izkazati težko popravljive škode oziroma verjetnosti, da ji bo takšna škoda nastala.

17. Škoda, ki naj bi po navedbah v zahtevi nastala zaradi prenehanja plačevanja vodnega nadomestila državi in občinam za načrpano vodo, se ne nanaša na tožečo stranko, zato je ni mogoče upoštevati pri odločanju. Iz istega razloga ni mogoče upoštevati zatrjevanega prikrajšanja javnih blagajn za davke in druge javne dajatve, ki so posledica manjših prihodkov tožeče stranke. Kar se tiče finančnih posledic, ki bodo sicer zaradi zmanjšane količine načrpane vode nedvomno nastale, pa iz zahteve in priloženih listin ni razvidno, da bi lahko bistveno vplivale na poslovanje tožeče stranke. Zmanjšanje kapacitet in izguba ključnih kupcev naj bi sicer potrditvah tožeče stranke resno ogrozila poslovanje - vendar pa so te trditve preveč splošne in neizkazane, da bi jih bilo mogoče upoštevati, saj niso podkrepljene s konkretnimi podatki v tej smeri. Nasprotno iz predloženih listin sledi, da zadevna vrtina RgS-2/88 pomeni le eno od vrtin, iz katerih tožeča stranka črpa vodo za stekleničenje in da torej prenehanje rabe vode iz omenjenega vira ni odločilnega pomena v pogledu pogojev za poslovanje. Presplošne in neizkazane so tudi navedbe o zmanjšanju števila zaposlenih in o izplačevanju odpravnin oziroma o njihovem vplivu na finančni položaj družbe. Povečanje brezposelnosti v C. in povečanje socialnih transferjev pa že spet niso posledice, ki bi zadevale tožečo stranko in zato ne pomenijo težko popravljivih posledic, ki bi jih bilo mogoče upoštevati pri odločanju.

18. Ne zadosti izkazane pa so tudi posledice, ki naj bi tožeči stranki nastale zaradi nezmožnosti izvajanja monitoringa omenjene vrtine. Le-te namreč izhajajo iz predpostavke opustitve rabe vrtine, za katero pa ni izkazano, da dejansko grozi kot posledica izpodbijane odločbe. Iz Uredbe o koncesiji za rabo podzemne vode iz vrtine RgS-2/88 za stekleničenje in proizvodnjo pijač in iz listin, ki so v spisu, namreč sledi, da se iz zadevne vrtine dopustita nemoten odvzem in raba podzemne voda osebi, ki ima za rabo vode za opravljanje zdravstvene dejavnosti podeljeno vodno pravico (delno vodno dovoljenje je bilo v letu 2008 podeljeno B. d.o.o.) in da morata torej že iz tega razloga ostati nemotena tako odvzem kot raba vode iz omenjene vrtine. Glede na to pa ostajata ne dovolj izkazani kot možni tudi zatrjevani posledici „padec vrtine“ in izguba funkcije cevovoda, ki nastopita po navedbah v zahtevi kot posledica prekinitev dotekanja vode iz vrtine; obenem pa omenjeni posledici po podatkih spisov tudi nista težko popravljivi, saj iz priloženih zapisnikov o zaslišanjih prič v pravdnih postopkih (npr. v zadevi II Pg 204/2011, na strani 9) izhaja, da ni posebnih ovir za ponovno vzpostavitev vrtine in tudi ne za čiščenje cevovoda, ki se tudi sicer v okviru vzdrževalnih del redno opravlja. Kolikor gre pri odklopu cevovoda s polnilnice za edini možni način, po katerem se lahko vzpostavi (zakonito) stanje iz izpodbijane odločbe, pa je s tem izključena tudi njegova protipravnost oziroma protipravnost zatrjevanih posledic omenjenega načina prenehanja rabe vode, t.j. izgube vode iz zadevne vrtine. O tem, da prenehanje rabe vode iz vrtineRgS-2/88 nima nepopravljivih oziroma težko popravljivih posledic, pa nenazadnje priča tudi ugotovitev inšpekcije, ki jo vsebuje obrazložitev odločbe št. 06114-631/2011725 z dne 21. 3. 2014, in po kateri je tožeča stranka po prejemu (prve) inšpekcijske odločbe upoštevala izrečeni ukrep prepovedi in prenehala z rabo vode iz te vrtine.

19. Glede na povedano tožeča stranka po presoji sodišča ni izkazala verjetne potrebe po izdaji začasne odredbe zaradi nastanka težko popravljive škode. Zato je sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo, ne da bi se spuščalo v presojo ustreznosti predlaganega načina ureditve stanja, kakršen sledi iz zahteve in ne da bi opravilo presojo prizadetosti javnega interesa oziroma koristi nasprotnih strank, ki se sicer (v primeru ugotovljene težko popravljive škode) zahteva na podlagi že citiranih pravil o odločanju o zahtevi za začasno odredbo.