Jedro

Zahteva za varstvo zakonitosti pri izpodbijanju pripornega razloga begosumnosti ne razločuje med (ne)dosegljivostjo tujca za pristojne organe Severne Makedonije kot države prosilke in njegovo (ne)dosegljivostjo za slovenske organe v postopku odločanja o izročitvi. Medtem ko je bila tujčeva nedosegljivost za makedonske organe lahko podlaga za izdajo mednarodne tiralice, ki je slovenski organi v danem primeru niso zavrnili in torej presoja njene utemeljenosti ni predmet tega postopka, je na drugi strani pri presoji pripornega razloga begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP relevantna izključno tujčeva (ne)dosegljivost za slovenske organe, ki lahko oteži oziroma onemogoči postopek izročitve.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Dežurna preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Celju je s sklepom I Kpd 75243/2023 z dne 12. 10. 2023 zoper tujca A. A. odredila pripor po drugem odstavku 525. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) zaradi pripornega razloga begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Zunajobravnavni senat je pritožbo tujčevega zagovornika zavrnil kot neutemeljeno.

2. Zoper pravnomočni sklep o začasnem ekstradicijskem priporu je tujčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka s predlogom, naj Vrhovno sodišče pripor zoper tujca odpravi in ga nadomesti z milejšim ukrepom.

3. Vrhovna državna tožilka Tamara Gregorčič je skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP odgovorila na zahtevo in predlagala njeno zavrnitev. Ocenila je, da so v pravnomočnem sklepu navedeni razumni razlogi glede obstoja pripornega razloga begosumnosti in neogibnosti pripora, medtem ko vložnik s svojimi navedbami ne presega zatrjevanja razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki v tem postopku ni dopusten (drugi odstavek 420. člena ZKP). Opozarja tudi, da bi sodišče lahko o ukrepu varščine odločalo samo na podlagi konkretiziranega predloga, ki med postopkom ni bil podan.

4. Vrhovno sodišče je z odgovorom vrhovne državne tožilke seznanilo tujca in njegovega zagovornika, ki se o njem nista izjavila.

B.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti dežurni preiskovalni sodnici prvenstveno očita, da je v 5. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa navedla, da je bil tujec na naroku seznanjen z očitki kaznivega dejanja po Kazenskem zakoniku (KZ-1), čeprav ni storil kaznivega dejanja nevestnega dela v službi po 258. členu KZ-1, zunajobravnavni senat pa se glede teh navedb v postopku s pritožbo ni opredelil. 6. Ta izvajanja ne morejo utemeljiti nobene kršitve zakona iz prvega odstavka 420. člena KZ-1, saj gre pri zapisu sodišča prve stopnje za očitno pisno pomoto (_lapsus calami_), na katero se tudi zunajobravnavni senat ni bil dolžan posebej odzvati. Iz podatkov spisa in razlogov pravnomočnega sklepa je razvidno, da se tujcu očita kaznivo dejanje izsiljevanja po 258. členu Kazenskega zakonika Severne Makedonije (tako tudi, med drugim, 12. točka prvostopenjskega sklepa), ki je bilo tujcu na naroku vsebinsko ustrezno predstavljeno, zato pomotni zapis sodišča prve stopnje pri okrajšavi „KZ-1“ v ničemer ne vpliva na vsebino, še manj pa na zakonitost izpodbijanega sklepa.

7. Vložnik napada priporni razlog begosumnosti s tremi bistvenimi argumenti. Najprej zavrača presojo pravnomočnega sklepa, da tujec ni bil dosegljiv pristojnim organom Severne Makedonije, ter pojasnjuje, da je njegova družina organom pregona sporočila tujčev naslov v tujini, vendar mu nikoli niso skušali vročiti nobenega sodnega pisanja, kar pomeni, da ni bilo podlage za izdajo tiralice. Zunajobravnavnemu senatu pri tem očita, da se do pritožbenih navedb v tej smeri ni opredelil. Drugič, zagovornik trdi, da se je tujec sam javil slovenski policiji takoj, ko se je vrnil iz mednarodne vožnje, ter podal soglasje za izročitev po skrajšanem postopku, zato ni podlage za sklepanje, da bi na prostosti pobegnil. In tretjič, zahteva opisuje obdolženčeve povezave z ozemljem Republike Slovenije (tj. urejeno dovoljenje za prebivanje in delo, zaposlitev in poslovni delež v slovenskem podjetju ter lastništvo tovornega vozila, s katerim opravlja mednarodni prevoz), kar vse naj bi nasprotovalo realni nevarnosti, da bi se na prostosti izogibal konkretnemu postopku.

8. Vrhovno sodišče ugotavlja, da zagovornik s temi navedbami podaja pretežno lastno oceno dejstev, ki so relevantna za odločanje o priporu in se razlikujejo od ugotovitev izpodbijanega pravnomočnega sklepa, s čimer uveljavlja razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki ni predmet presoje v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom (drugi odstavek 420. člena ZKP). Dežurna preiskovalna sodnica, ki ji je pritrdil tudi zunajobravnavni senat, je ugotovila, da tujec nima nobenih trdnejših vezi z Republiko Slovenijo, saj na prijavljenem začasnem naslovu dejansko ne prebiva; je izrazito mobilen, saj je lastnik tovornjaka v mednarodnem prometu in se redko nahaja v Sloveniji; nenazadnje pa ga pristojni organi Severne Makedonije očitno dlje časa niso našli, saj je bila zanj razpisana tiralica. Navedene okoliščine po presoji nižjih sodišč pretehtajo nad tujčevimi šibkejšimi, v pravnomočnem sklepu ugotovljenimi povezavami z Republiko Slovenijo, in tudi po presoji Vrhovnega sodišča utemeljujejo razumen sklep, da lahko tujec naše ozemlje kadarkoli zapusti in s tem onemogoči oziroma znatno oteži postopek izročitve.

9. Zahteva za varstvo zakonitosti pri izpodbijanju pripornega razloga begosumnosti ne razločuje med (ne)dosegljivostjo tujca za pristojne organe Severne Makedonije kot države prosilke in njegovo (ne)dosegljivostjo za slovenske organe v postopku odločanja o izročitvi. Medtem ko je bila tujčeva nedosegljivost za makedonske organe lahko podlaga za izdajo mednarodne tiralice, ki je slovenski organi v danem primeru niso zavrnili in torej presoja njene utemeljenosti ni predmet tega postopka, je na drugi strani pri presoji pripornega razloga begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP relevantna izključno tujčeva (ne)dosegljivost za slovenske organe, ki lahko oteži oziroma onemogoči postopek izročitve. V tem kontekstu se je tudi zunajobravnavni senat pri presoji pritožbe utemeljeno osredotočil na vsebinsko presojo, ali je podana konkretna nevarnost, da bi obdolženec zapustil Republiko Slovenijo in s tem postal nedosegljiv za slovenske organe (str. 5 in 6 drugostopenjskega sklepa), ne pa na presojo, ali so bili v Severni Makedoniji izpolnjeni pogoji za izdajo mednarodne tiralice, kar s pravnimi sredstvi problematizira vložnik.

10. Vrhovno sodišče zavrača nazadnje tudi vložnikove očitke glede neogibnosti pripora in njegove sorazmernosti. Zagovornik ponuja tudi v tem delu zahteve predvsem lastno oceno tujčevih zmožnosti, da zapusti ozemlje Republike Slovenije, s čimer uveljavlja razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga Vrhovno sodišče glede na drugi odstavek 420. člena ZKP v tem postopku ne preizkuša. Kolikor pa vložnik z zahtevo navaja, da bi sodišče lahko tujcu odredilo javljanje na policijski postaji oziroma od njega zahtevalo varščino, zagovornik takšnega predloga med postopkom ni podal, zato se tudi dežurna preiskovalna sodnica in zunajobravnavni senat o njem po ugotovitvi, da je pripor neogibno potreben (16. točka prvostopenjskega v zvezi z 9. točko drugostopenjskega sklepa), nista mogla posebej izrekati.

C.

11. Zatrjevane kršitve zakona iz prvega odstavka 420. člena ZKP glede na navedeno niso podane, zahteva za varstvo zakonitosti pa je bila v pretežnem delu vložena v nasprotju z drugim odstavkom 420. člena ZKP, zato jo je Vrhovno sodišče zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).