Jedro

Presoja višine odškodnine za negmotno škodo.

Izrek

Revizija glede odločitve o premoženjski škodi se zavrže, v ostalem pa zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v zvezi s prometno nezgodo z dne 29.4.1995 razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožniku odškodnino v znesku 2,942.784,50 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 42.784,50 SIT od 4.6.1995 dalje do plačila, od zneska 2,900.000 SIT pa od dneva izdaje prvostopenjske sodbe dalje. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in delno ugodilo pritožbi tožene stranke tako, da je prvostopenjsko sodbo delno spremenilo in mora tožena stranka plačati tožniku odškodnino v znesku 2,542.784,50 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 42.784,50 SIT od 4.6.1995 dalje, od zneska 2,500.000 SIT pa od 29.2.2000 dalje.

Proti zavrnilnemu delu drugostopenjske sodbe (sporen je znesek 2,826.740 SIT) je vložil revizijo tožnik. Uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. V reviziji navaja, da je pritožbeno sodišče neutemeljeno znižalo odškodnino za nepremoženjsko škodo na 2,500.000 SIT. Sicer pa je pri odškodnini za telesne bolečine premalo ovrednoteno dejstvo, da je tožnik po poklicu fizični delavec - monter, ki mora v službi opravljati težja fizična dela, pri takšnih aktivnostih pa se pri tožniku pojavljajo telesne bolečine. Glede na vse prestane in bodoče telesne bolečine in neugodnosti bi bilo treba tožniku prisoditi vseh zahtevanih 2,100.000 SIT. Tudi odškodnina iz naslova strahu je prenizka, saj je tožnik prestajal intenziven primarni strah kar nekaj ur po nezgodi, sekundarni strah pa približno en mesec. Sodišči sta spregledali, da je tožnik imel poškodovano tudi oko in da je bil zato strah za izid zdravljenja intenziven. Ta ob daljših vožnjah z avtom še vedno obstaja. Tožniku bi morali prisoditi vseh zahtevnih 700.000 SIT. Bistveno prenizko je odmerjena odškodnina iz naslova prestanih in bodočih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Premalo je upoštevano, da je tožnik fizični delavec, ki svojega dela ne more več opravljati v enakem obsegu kot pred nezgodo in mora za pomoč prositi sodelavce, kar je neugodno in tožniku vzbuja manjvrednostne komplekse. Sodišči sta spregledali dejstvo, da ima tožnik tudi nekaj zemlje, vinograd, sadovnjak, vrt in njivo, kar je pred nezgodo obdeloval, zdaj pa ni več zmožen za težje delo na zemlji. Zaradi tega prestaja intenzivne duševne bolečine. Prisoditi bi mu bilo treba vseh zahtevanih 2,500.000 SIT. Odškodnina kot celota ni niti primerna, niti pravična, obe sodišči pa sta spregledali dolgotrajnost čakanja na odmero odškodnine. Odločeno je bilo šele po petih letih. S pravnim mnenjem iz junija 2002 vrhovno sodišče priznava izpolnitveni rok 14 oziroma 15 dni, nerazumljivo pa je, da pred 1.1.2002 niti obdobje treh let ni bilo nerazumno dolgo, da bi opravičevalo odmero višje odškodnine. Sodna praksa, da pred 1.1.2002 oškodovancem ne pripada nikakršno nadomestilo, je v globokem nasprotju sama s seboj, saj zastopa stališče, da privatna lastnina ni privatna, hkrati pa ščiti velika podjetja pred malim človekom. Edino pravično bi bilo, da se oškodovancem, katerih terjatev je zapadla v plačilo pred 1.1.2002, priznajo zakonske zamudne obresti, zmanjšane za TOM. Tožnik ne pristaja na to, da bi njegovo premoženje kdorkoli uporabljal zastonj. Je v neenakopravnem položaju z upniki, katerih terjatev je zapadla v plačilo po 1.1.2002. Prav je, da je bilo sprejeto načelno pravno mnenje iz junija 2002, vendar je bilo sprejeto z večletno zamudo. Stara sodna praksa je bila krivična, tožena stranka bi morala plačevati zakonske zamudne obresti kot nadomestilo za uporabo tujega kapitala, torej vsaj gole zamudne obresti, brez TOM, za čas od 10.10.1995 dalje.

V zvezi z zavrnitvijo dela zahtevka iz naslova premoženjske škode v višini 26.740 SIT uveljavlja revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka in predlaga razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje v tem delu.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in 96/2002) je bila revizija vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija proti odločitvi o premoženjski škodi ni dovoljena.

Premoženjska in nepremoženjska škoda imata različno dejansko in pravno podlago tudi v primeru, ko se uveljavljata z eno tožbo. Zato se v skladu z drugim odstavkom 41. člena ZPP vrednost spora določi po vrednosti vsakega posameznega zahtevka. Po drugem odstavku 367. člena ZPP je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1,000.000 SIT. Vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe, ki se nanaša na premoženjsko škodo, znaša 26.740 SIT, s čimer ni presežena za dovoljenost revizije predpisana meja. Tožnikova revizija je torej v tem delu nedovoljena. Zato jo je revizijsko sodišče po 377. členu ZPP v delu, ki se nanaša na premoženjsko škodo, zavrglo.

V ostalem delu je tožnikova revizija dovoljena, ni pa utemeljena.

Tožnik uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, in sicer zahteva odškodnino v vtoževani višini. Izhodišče za odločanje o višini odškodnine so dejanske ugotovitve nižjih sodišč, izhajajoče iz mnenj medicinskih izvedencev, predvsem dr. M.S., da je tožnik dobil udarnino in odrgnino levega ramenskega sklepa s poškodbo mehkih struktur ramenskega sklepa, odrgnino levega uhlja in odrgnino oziroma ranico na roženici levega očesa. Podlaga za prisojo pravične denarne odškodnine v zvezi s temi poškodbami je v 200. in 203. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 29/78 do 57/89). Sodišče mora pri odmeri odškodnine upoštevati okoliščine primera, zlasti stopnjo in trajanje bolečin, pomen prizadete dobrine, namen odškodnine ter to, da odšodnina ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Temeljni načeli za odmero odškodnine sta načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Sodišče tako upošteva različne okoliščine posameznega primera, prav tako pa mora skrbeti, da je določena objektivno glede na razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje in da upošteva druge primerljive primere sodne prakse zaradi enotnega obravnavanje škod.

Dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje so, da je imel tožnik po poškodbi hude telesne bolečine dva do tri dni, srednje močne telesne bolečine sedem dni in bolečine lažje oblike en mesec. Sedanje in bodoče občasne obremenilne bolečine ima tožnik pri forsiranih gibih, kot je dvigovanje roke nad horizontalo ter pri težjih fizičnih delih. Ugotovljene so neugodnosti, to je en pregled v kirurški ambulanti, pet pregledov v očesni ambulanti, rentgen, en teden povoj na levi rami, pregledi pri lečečem zdravniku, pettedenski bolniški stalež ter jemanje tablet Ketonala, kapljic za oči in cepljenje proti tetanusu. Tožnik v svoji reviziji opozarja na vse navedeno, v delu, ko navaja hujše bolečine, pa so njegove trditve neupoštevne, ker gre za dejanske ugotovitve, ki jih v izpodbijanih sodbah ni. Zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja namreč revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP). Tožniku je prisojena odškodnina v znesku 800.000 SIT, kar je po presoji revizijskega sodišča skladno z zgoraj navedenimi načeli in merili iz 200. ter 203. člena ZOR. Ustrezno je upoštevana okoliščina, da je tožnik monter, ki pri delu opravlja tudi težja fizična dela, ob katerih se mu občasno pojavljajo telesne bolečine v levi rami. Glede na vse upoštevane okoliščine ter v primerjavi z drugimi podobnimi primeri sodne prakse ni nobene podlage za zvišanje odškodnine za telesne bolečina in je revizija v tem delu neutemeljena.

Za strah je prisojena odškodnina v znesku 200.000 SIT. Ugotovljen je intenzivnejši primarni strah ob nezgodi v trajanju nekaj ur, sekundarni strah pa je bil zmeren in je trajal 14 dni kot zaskrbljenost za izid zdravljenja v zvezi z očesom, nato pa še do konca zdravljenja, to je še tri tedne, kot strah lažje oblike zaradi težav v levem ramenskem sklepu. Tožnika je tudi skrbelo, da bo izgubil službo. Tožnik v reviziji opozarja na večjo intenzivnost strahu zaradi izida zdravljenja, kar je glede na dejanske ugotovitve nižjih sodišč neutemeljeno in pa dodaja še njegov strah ob daljših vožnjah z avtom, kar pa ponovno pomeni navajanje okoliščine, ki v sodbah ni bila ugotovljena in gre torej tudi tu za nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja. Tožnik meni, da mu gre iz naslova strahu vseh zahtevanih 700.000 SIT, vendar revizijsko sodišče navedenega ne sprejema, saj sta v prisojeni odškodnini 200.000 SIT intenzivnost in trajanje vseh vrst strahu primerno upoštevana, kar velja tudi za objektivizacijo v smislu primerjave z drugimi primeri sodne prakse. S prisojeno odškodnino je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno in je tudi v tem delu tožnikova revizija neutemeljena.

Primerna je tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Nižji sodišči sta ugotovili, da je posledica poškodbe mehkih gibalnih struktur levega ramenskega sklepa omejena gibljivost tega sklepa za eno tretjino. Zaradi tega ima tožnik težave in omejitve pri opravljanju fizičnih del, tako pri delu monterja v službi, kot doma pri dvigovanju težjih predmetov in pri delu na polju. Opustiti je moral košarko in smučanje. Zaradi vsega navedenega je tožnik prizadet in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti mu je prisojena odškodnina v znesku 1,500.000 SIT, pri čemer je upoštevana tudi njegova starost 42 let ob nezgodi oziroma 47 let ob izdaji sodbe. Ob opisanem je ocenjeno tudi, da gre za 10% splošno zmanjšanje življenjske aktivnosti, kar pa je le dodatna orientacija za odmero odškodnine. S pravilnimi razlogi pritožbenega sodišča se revizijsko sodišče strinja in ugotavlja pravilno uporabo materialnega prava tudi pri odmeri te vrste odškodnine, tako da je revizijski predlog za višjo odškodnino neutemeljen.

Revizijsko sodišče pritrjuje tudi presoji obeh nižjih sodišč, da je prisojena odškodnina kot celota primerna vsem ugotovljenim subjektivnim in objektivnim okoliščinam, torej tudi značilnostim konkretnega oškodovanca in pa odškodninam v zadevah, ki so podobne tožnikovi. Posebno poudarjanje dolgotrajnosti čakanja v reviziji je neutemeljeno, saj ob upoštevanju odmere odškodnine po cenah in stanju ob izdaji sodne odločbe in pa časa od vložitve tožbe do izdaje sodbe ni bilo razlogov, ki bi kot posebne okoliščine primera opravičevali dodatno zvišanje odškodnine zaradi trajanja postopka. Odškodnina je bila odmerjena v podobnem času kot v drugih primerljivih primerih, tako da kriterij časovne odmaknjenosti ni mogel vplivati na višino odškodnine.

Tožnik v reviziji izpodbija tudi odločitev o obrestih, ki naj bi se prisodile od 10.10.1995 dalje, vendar je tudi v tem delu njegova revizija neutemeljena. Pooblaščencem tožeče stranke je bilo že v številih drugih revizijskih zadevah obrazloženo, kaj so bili razlogi za sprejem načelnega pravnega mnenja o priznavanju zamudnih obresti po 1.1.2002. Zato njihovo podrobnejše ponavljanje v tej zadevi ni potrebno. V tej reviziji so grajani prav ti argumenti, češ da bi sodišča lahko drugače odločala že pred sprejemom navedenega načelnega pravnega mnenja, ker niso prepričljivi argumenti za določitev datuma 1.1.2002, od kar se spreminja dosedanja ustaljena sodna praksa.

Revizijsko sodišče prej ni odstopilo od takratne sodne prakse zato, ker bi glede na takratno ureditev zakonskih zamudnih obresti prišlo do dvojne valorizacije odškodnine, kot je bilo že večkrat obširno obrazloženo. Po sprejemu načelnega pravnega mnenja pa tudi ne more odstopiti od njega in v tožnikovem primeru odločiti drugače, ker so na to mnenje po 110. členu Zakona o sodiščih vezani vsi senati vrhovnega sodišča. Kljub temu revizijsko sodišče dodatno pojasnjuje, da so prav zaradi pravne varnosti in predvidljivosti sojenja sodišča vezana na ustaljeno prakso. Od nje smejo odstopiti samo na podlagi utemeljenih razlogov. Vendar zaradi varstva enakosti strank niso mogoča odstopanja samo v posameznih primerih. Tožnikov primer ne odstopa od drugih odškodninskih zadev. Prav odstop v njegovem primeru bi za druge oškodovance pomenil neenakopravno obravnavanje.

Ker po vsem obrazloženem revizija neutemeljeno uveljavlja, da naj bi bilo pri prisojanju odškodnine za nepremoženjsko škodo ter pripadajočih obrestih zmotno uporabljeno materialno pravo, je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo tožeče stranke, ki se nanaša na odločitev o tej vrsti škode, zavrnilo.