Jedro

Zahtevek na delno odstranitev pomožnega objekta – dela ostrešja, je po svoji naravi, glede na navedbe tožeče stranke, zahtevek za odstranitev škodne nevarnosti v smislu določila 133. člena OZ. Po pravni naravi je to odškodninski zahtevek, ki zasleduje vzpostavitev stanja pred podaljšanjem ostrešja, da ne bo več nevarnosti padca snega ali izlitja vode in požarne nevarnosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in izpodbijana delna sodba potrdi.

II. Izrek o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. V izpodbijani delni sodbi je sodišče v II. točki izreka zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna prenehati z vznemirjanjem lastninske pravice tožeče stranke tako, da odstrani objekt z identifikacijsko številko 0000-183 v delu, ki sega na parcelo tožeče stranke številka 25 k. o. ... in v delu, v katerem se nahaja sicer na parceli tožene stranke št. 26/1 k. o. ..., a sega v štirimetrski varovalni pas ob meji s parcelo tožeče stranke št. 25 k. o. ...

2. Do pravnomočne odločitve v postopku za ureditev meje, ki se vodi pred Okrajnim sodiščem v Grosupljem pod opravilno številko N 12/2015, je na podlagi sklepa sodišča z dne 5. 11. 2020 prekinjen pravdni postopek v delu, ki se nanaša na tožbeni zahtevek na odstranitev podaljška ostrešja stavbe ID št. 0000-38 v dolžini štiri metre in v širini najmanj dveh strešnikov. V zvezi s tožbenim zahtevkom na odstranitev zunanjih stopnic s pesjakom pravdni postopek ni prekinjen, kljub temu sodišče o tem delu tožbenega zahtevka z delno sodbo, ki je predmet preizkusa pred pritožbenim sodiščem, ni odločilo. Zato bo moralo o njem odločiti v dopolnilni sodbi.

3. Odločitev sodišča v delni sodbi izpodbija tožeča stranka iz vseh razlogov po 338. členu ZPP. Iz obrazložitve pritožbe sledi, da je posledica zmotne ugotovitve dejanskega stanja, da je bil pomožni objekt tožene stranke v sedanjih gabaritih zgrajen že leta 1981, zmotna uporaba določil materialnega prava. Sodišče je brez trditvene podlage tožene stranke zaključilo, da je tožena stranka z gradnjo preko meje postala lastnica tožnikovega zemljišča, na katerem pomožni objekt stoji, čeprav bi o tem vprašanju moralo odločiti sodišče v nepravdnem postopku. Protispisna je ugotovitev, da pomožni objekt stoji na istem mestu, kot je pred tem že stal starejši objekt, saj iz meritev, ki jih je 14. 4. 2005 opravilo geodetsko podjetje B., to ne sledi. Protispisen je nadaljnji zaključek sodišča, da je tožnik odšel na sodišče zaradi nespoštovanja katastrske meje, kot tudi, da nikoli ni zahteval rušenja objekta v štiri metrskem varovalnem pasu, saj zgolj zaslišanje tožnika ne more izničiti njegovih navedb v vlogah. Tudi priča A. A. bi lahko potrdil, da je tožnik obljubil, da bo podaljšek ostrešja umaknil. Pravno zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da civilno pravo ne daje podlage za odstranitev objektov, ki se nahajajo v štiri metrskem varovalnem pasu ob meji. Gradnja v tem pasu ima številne vplive na sosednjo nepremičnino, zato varstvo pravic tožeče stranke ne more biti odvisno samo od inšpekcijskih organov. Ustava namreč določa, da ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah odloča sodišče. Ker naj bi tožena stranka ex lege, z gradnjo preko meja svojega zemljišča, postala lastnik tožnikovega zemljišča, je sodišče zmotno pavšalno zavrnilo tudi zahtevek, ki je utemeljen na navedbah o celi vrsti motenj, zastiranju sonca, prevetrenosti in vlagi. Zaradi podaljšanja ostrešja za dve vrsti strešnikov na pomožnem objektu v letu 2011, tožnik ne more zgraditi prehoda iz pritličja v klet, dodatno se je poslabšala prevetrenost, povečuje se vlaga, zmanjšal se je razgled. Pred posegom 2011 je bila streha pomožnega objekta od vogala tožnikove hiše oddaljena en meter in ni segala pod ostrešje. Sedaj je od tožnikove hiše oddaljena le še 20 centimetrov in sega pod ostrešje tožnikove hiše. Posledica, da je ostrešje pomožnega objekta sedaj še bližje tožnikovi hiši, je povečana požarna nevarnost, nevarnost izlitja vode in padanje snega na tožnikovo hišo. Ker sodišče ni postavilo izvedenca, ki bi potrdil nedovoljene vplive, kot jih navaja tožeča stranka in povedal, da jih drugače kot z odstranitvijo objekta ni mogoče odpraviti, je sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Pravdni stranki sta soseda v vaškem naselju. Tožnik je lastnik stavbne parcele št. 25, na kateri stoji stanovanjska hiša z ID št. 37 in pomožni objekt št. 181. Toženec je lastnik sosednje stavbne parcele št. 26/1, na kateri stoji stanovanjska hiša z ID št. 38 in pomožni objekt št. 183. V teku je nepravdni postopek za dokončno ureditev meje med sosednjima nepremičninama.

7. Po navedbah tožeče stranke nobena od stanovanjskih hiš ni odmaknjena od domnevne katastrske meje več kot en meter. Strnjena pozidava je namreč posledica funkcionalne povezanosti v preteklosti, ko sta bili obe sosednji stavbni zemljišči v lasti ene družine. Zatečeno stanje strnjene pozidave, ki sta ga pravdni stranki v pretežni meri podedovali od svojih prednikov, nedvomno predstavlja velik izziv za medsosedske odnose.

8. Bistvo tožbenih navedb, ki so v zadnjem odstavku na zadnji strani tožbe, je, da tožena stranka zaradi gradnje in rekonstrukcije pomožnega objekta št. 183, brez upravnih dovoljenj, v varovalnem pasu do meje in preko meje s tožečo stranko močno vznemirja tožečo stranko in ji nedopustno omejuje lastninsko pravico.

**O rušenju pomožnega objekta zaradi gradnje preko meje in v varovalnem pasu ob meji**

9. V pritožbenem postopku ni spora o okoliščini, da je bil pomožni objekt ID št. 183 v izmeri 6 x 11 metra sezidan leta 1981, leta 2011 pa so na tem objektu za dve vrsti strešnikov podaljšali ostrešje.

10. Pravna podlaga za odstranitev stavbe, ki je bila na zemljišču, na katerem ima nekdo drug lastninsko pravico, je bila v 24. in 25. členu Zakon o temeljnih lastninskih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR), v katerem je bila urejena pravna podlaga za urejanje stvarnopravnih razmerij do uveljavitve Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) v januarju 2003. Glede na to, da je bil pomožni objekt v izmeri 6 x 11 metrov sezidan v letu 1981, je tožnik, ki je tožbo na rušitev tega objekta vložil v letu 2019, zamudil triletni prekluzivni rok, v katerem bi lahko zahteval rušitev objekta. Zaradi zamude triletnega prekluzivnega roka tožbeni zahtevek na rušitev objektov, na podlagi določil ZTLR na zemljišču, ki ni v lasti graditelja, ni utemeljen.

11. V pritožbenem postopku ni spora o okoliščini, da je bilo v letu 2011 podaljšano zgolj ostrešje pomožnega objekta, in sicer za dve vrsti strešnikov, torej v času, ko je v veljavo že stopil SPZ, ki predpisuje, da se medsebojna razmerja, ki so nastala z gradnjo preko meje po uveljavitvi SPZ, urejajo v nepravdnem postopku in se rešujejo skupaj z mejnim sporom (47. člen SPZ). Pravno varstvo pred oviranjem dostopa do hiše in izdelavo fasade zaradi toženčevega posega v zračni prostor na tožnikovo nepremičnino, bo zato moral tožnik poiskati v nepravdnem postopku (tako tudi Vrhovno sodišče II Ips 9/2009).

12. Pritožba obsežno povsem po nepotrebnem polimizira z vsebino pojmov, kot naj bi bili opredeljeni v gradbeni zakonodaji, in prezre, da sodišče v pravdnem postopku odloča o stvarnopravnih zahtevkih na podlagi določil SPZ, oziroma prej veljavnega ZTLR. Za odločitev o odstranitvi objekta v pravdnem postopku ni odločilno, da je zgrajen brez ustreznih dovoljenj. Tudi okoliščina, da je zgrajen znotraj štiri metrskega varovalnega pasu, ki ga določajo upravni predpisi, sama po sebi ni podlaga za rušitev objekta na podlagi določil stvarnega prava.

**O rušenju pomožnega objekta zaradi prepovedanih emisij**

13. Pravila sosedskega prava izhajajo iz spoznanja, da pri skupnem bivanju na določenem manjšem prostoru oziroma sosedski skupnosti nujno prihajajo v konflikt posamezne pravice lastnika zemljišča oziroma stavbe s pravicami njegovega soseda. V takšnih pogojih obstaja vzajemna obveznost trpeti določene omejitve, ki zadanejo lastnike zemljišč oziroma hiš. Zato je lastnik nepremičnine na podlagi zakona dolžan trpeti tiste posege, ki izvirajo iz sosednje nepremičnine in ne otežujejo njene uporabe čez mero, ki je glede na naravo in namen nepremičnine in glede na krajevne razmere običajna ali ne povzroča znatnejše škode (prvi odstavek 75. člena SPZ). Citirano določilo torej predstavlja tolerančni prag in določa, kdaj postane poseg, ki izvira iz sosednje nepremičnine, protipraven.

14. Kot je bilo že navedeno, sta pravdni stranki strnjeno pozidano stavbno zemljišče, ki je bilo včasih funkcionalna celota, v pretežni meri podedovali. Posledica tega je, da tožnikova stanovanjska hiša ID št. 37 stoji manj kot en meter od domnevne katastrske meje in manj kot dva metra od toženčeve stanovanjske hiše ID št. stavbe 38. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je omejitev pogleda na okolico, senca in omejitev prevetritve, predvsem posledica strnjene pozidave v času, ko sta bili stavbni zemljišči v lasti ene družine. Tudi pomožni objekt ID št. 183, ki je bil v letu 1981 sicer na novo pozidan, je približno na istem mestu obstajal že pred tem. Četudi je novo zgrajeni pomožni objekt po navedbah tožeče stranke postavljen nekoliko bližje proti domnevni katastrski meji, pa je bil vendarle sezidan pred 40 leti. Tožnik sodno varstvo zaradi prekomernih emisij v zvezi z novo pozidanim pomožnim objektom prvič uveljavlja leta 2019, zato se tudi pritožbeno sodišče pridružuje zaključku sodišča prve stopnje, da dejstva, da je pomožni objekt na novo pozidan nekoliko bližje domnevni katastrski meji, 40 let ni ocenjeval kot prekomernega in je omejitve v zvezi s svetlobo, prevetrenostjo in razgledom sprejel kot posledico strnjene pozidave. Ker tudi gradnja v štirimetrskem varovalnem pasu sama po sebi ni podlaga za zaključek, da je zato osvetljenost slabša, da prevetrenost in zastiranje pogleda presega krajevno običajno mero, je potrebno tožbeni zahtevek na tej podlagi zavrniti.

**O rušenju pomožnega objekta zaradi odstranitve škodne nevarnosti v smislu 133. člena OZ**

15. Zahtevek na delno odstranitev pomožnega objekta – dela ostrešja, je po svoji naravi, glede na navedbe tožeče stranke, zahtevek za odstranitev škodne nevarnosti v smislu določila 133. člena OZ. Po pravni naravi je to odškodninski zahtevek, ki zasleduje vzpostavitev stanja pred podaljšanjem ostrešja, da ne bo več nevarnosti padca snega ali izlitja vode in požarne nevarnosti.

16. V smislu citiranega določila, bi tožeča stranka lahko zahtevala sanacijo podaljšanega ostrešja na način, da bi bili zagotovljeni minimalni strokovni pogoji za varstvo pred požarom, izlivom vode in padanjem snega. Ker tožnik ni zatrjeval, da nevarnosti, ki jih navaja, ni mogoče preprečiti drugače kot z odstranitvijo objekta, niti s tem v zvezi ni predlagal izvedbe dokazov s postavitvijo sodnega izvedenca, sodišče prve stopnje ni imelo podlage, da postavi izvedenca in izven trditvene podlage, po uradni dolžnosti, preverja, ali je nevarnosti, na katere se sklicuje tožnik, mogoče odpraviti zgolj z odstranitvijo objekta.

17. Pritožbene navedbe se tako v celoti pokažejo kot neutemeljene in ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo tistih absolutnih kršitev postopka na katere pazi po uradni dolžnosti, je potrebno pritožbo tožeče stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi delno sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18. Izrek o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (165. člen ZPP).