Jedro

Določba 18. člena ZG ne omejuje vsakršne rabe gozdnega zemljišča, temveč zgolj tisto, ki zmanjšuje rastnost sestoja ali rodovitnost rastišča, stabilnost ali trajnost gozda oz. ogroža njegove funkcije, njegov obstoj ali namen.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Inšpektorat Republike Slovenije za kmetijstvo, gozdarstvo, lovstvo in ribištvo (v nadaljevanju gozdarski inšpektor, inšpekcijski organ, tudi prvostopenjski organ) odgovorni osebi tožnika, A. A. naložil, da mora poskrbeti, da bosta iz parcele št. 3592/1, k.o. ..., odstranjena desni in srednji reklamni pano, gledano iz avtoceste v smeri Koper-Kozina, vključno z nosilnim kovinskim ogrodjem in kovinskimi vrvmi (točka 1 izreka). O izvedenem mora tožnik takoj obvestiti gozdarsko inšpekcijo (točka 2 izreka). Rok za izvedbo ukrepa, naloženega v točki 1 izreka, je 15. 4. 2021 (točka 3 izreka). Stroškov postopka ni (točka 5 izreka).

2. Na gozdni parceli št. 3592/1, k.o. ..., ki je v lasti 39 solastnikov, stojijo trije reklamni panoji, pritrjeni na kovinskih nosilcih. V postopku je bilo ugotovljeno, da sta od treh reklamnih panojev desni in srednji, gledano iz avtoceste v smeri Koper-Kozina, v lasti tožnika. Predstavnik solastnikov zemljišča, na katerem so postavljeni reklamni panoji, je navedel, da o ustnem dogovoru, ki naj bi ga tožnik glede postavitve reklamnih panojev sklenil z lastniki, ne ve ničesar. O ugotovitvah v inšpekcijskem postopku je bil tožnik obveščen in pozvan k izjavi.

3. V skladu z 18. členom Zakona o gozdovih (v nadaljevanju ZG) je prepovedano vsako dejanje, ki zmanjšuje rastnost sestoja ali rodovitnost rastišča, ogroža njegove funkcije, njegov obstoj ali namen. Postavitev in uporaba reklamnih panojev ni v skladu z namensko rabo gozda, negativno vpliva na funkcije gozda in zmanjšuje njegovo rastnost. Obravnavana parcela leži v gozdnogospodarskem območju Zavoda za gozdove RS (v nadaljevanju ZGS) Sežana, v gozdno-gospodarski enoti Čičarija, v oddelku 17a. Območje v celoti spada pod Naturo 2000. Ob postavitvi in vzdrževanju obravnavanih reklamnih panojev je bilo poseženo v gozdno vegetacijo tako, da je bila na površini pod in pred reklamnimi panoji odstranjena gozdna vegetacija. Zaradi nagiba terena in površinske skalovitosti je tak poseg nedopusten, saj negativno vpliva prek erozije na gozdna tla in negativno vpliva na gozdno rastje, saj je spremenjena mikroklima, kar negativno vpliva na njegovo rastnost. Z obravnavanim posegom v gozdno vegetacijo se je zmanjšala zadrževalna sposobnost tal za vodo. Na podlagi 21. člena ZG je potrebno za poseg v gozd pridobiti soglasje ZGS, za katerega lastniki niso zaprosili. Posegi v gozdovih so dopustni le izjemoma. Ker je postavitev in uporaba dveh reklamnih panojev na parceli št. 3592/1, k.o. ... v neskladju z ZG, jih je potrebno odstraniti. V skladu s prvo alinejo tretjega odstavka 77. člena ZG ima gozdarska inšpekcija pri opravljanju inšpekcijskega nadzora nad izvajanjem ZG in predpisov izdanih na njegovi podlagi, kadar ugotovi, da so ti predpisi kršeni, pravico in dolžnost, da odredi ukrepe, da se ugotovljene nepravilnosti in pomanjkljivosti odpravijo.

4. Pritožbeni organ je pritožbo zavrnil. Tožnik ugovarja, da organ prve stopnje ni ugotavljal, ali postavitev objektov za obveščanje in oglaševanje v konkretni zadevi dejansko zmanjšuje rastnost sestoja ali rodovitnost rastišča, stabilnost ali trajnost gozda oz., kako drugače ogroža funkcije gozda, njegov obstoj ali namen. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe jasno izhaja, da je bilo ob postavitvi in vzdrževanju obravnavanih reklamnih panojev poseženo v gozdno vegetacijo na predmetnem zemljišču, kar pojasni. Pri uradnih osebah organa prve stopnje gre za strokovnjake s področja gozdarstva, ki so usposobljeni za presojo, kdaj gre za dopusten poseg v gozd, ki ne ogrozi njegovih funkcij in kdaj gre za tak poseg, ki povzroči določene negativne vplive, kot jih navaja organ prve stopnje v svojih ugotovitvah. Tožnik ne navaja nasprotnih dokazov, s katerimi bi uspel vzbuditi dvom v strokovnost in pravilnost ugotovitev organa prve stopnje. Pritožbeni organ pojasnjuje, da gozdarska inšpekcija ugotavlja, kako se v posameznem gozdu ureja varstvo, gojenje, izkoriščanje in raba ter razpolaganje z njim, prav tako pa opravlja tudi potrebni nadzor. Ne gre za nesorazmeren poseg in za kršitev 33. člena Ustave RS. V skladu s 1. členom ZG je namen tega zakona varstvo, gojenje, izkoriščanje in raba gozdov ter razpolaganje z gozdovi kot naravnim bogastvom s ciljem, da se zagotovijo trajnostno sonaravno ter večnamensko gospodarjenje v skladu z načeli varstva okolja in naravnih vrednot, trajno in optimalno delovanje gozdov kot ekosistema ter uresničevanje njihovih funkcij. Ker je prepovedana vsakršna uporaba gozda, ki ni uporaba v smislu ZG, se po mnenju tožnika nesorazmerno posega v ustavno varovano svoboščino iz 33. člena Ustave RS. V zvezi s tem pritožbeni organ pojasnjuje, da ni prepovedana vsakršna raba gozda. V konkretnem primeru pa se je ugotavljalo, ali je prišlo do takšnega posega v gozd, ki ni dovoljen v skladu z določbami 18. člena in 21. člena ZG. Glede napačne uporabe 1. alineje tretjega odstavka 77. člena ZG pritožbeni organ pojasnjuje, da ne drži, da bi lahko organ prve stopnje tožniku odredil zgolj pridobitev soglasja ZGS oz. presojo, ali je tako soglasje sploh potrebno ter, da bi na ta način zagotovil upoštevanje načela sorazmernosti. Tožnik navaja, da ima s solastniki predmetnega zemljišča sklenjeno ustno najemno pogodbo. Inšpekcijski organ je pravilno štel, da je zavezanec v konkretni zadevi tožnik kot lastnik obravnavanih reklamnih panojev in ne solastniki predmetnega zemljišča. Tudi ni bila kršena tožnikova pravica do izjave in s tem kršen 9. člen in 3. točka drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), kar pojasni. Obligacijsko-pravni način sklenitve najemne pogodbe (ustno sklenjena pogodba) v konkretnem primeru ni pomembno pravno dejstvo, ki bi lahko vplivalo na spremembo odločitve, saj je tožnik pripoznal dejstvo, da je lastnik konstrukcij oglasnih panojev na predmetnem zemljišču, ki ga ima v tem delu v najemu, solastniki predmetnega zemljišča pa tudi niso zanikali dejstva, da reklamni panoji niso v lasti tožnika oz., da naj tožnik na ta na čin ne bi posegel v gozd na predmetnem zemljišču, zato organ prve stopnje teh okoliščin ni štel kot spornih. Organ prve stopnje s svojo odločitvijo ne posega v civilno-pravne zadeve v zvezi z najemno pogodbo s solastniki, obličnost ustne najemne pogodbe pa tudi ne more vplivati na odločitev, saj ne more zaobiti zakonsko določenih obveznosti, ki izhajajo iz 21. člena ZG. Glede zaslišanja tožnikove odgovorne osebe A. A. se sklicuje na 10. člen, 139. člen, 164. člen in 165. člen ZUP. Pritožbeni organ ugotavlja, da je inšpekcijski organ ugotovil vsa dejstva in okoliščine, pomembne za odločitev v zadevi in presojal vse pridobljene dokaze. Odločitev je sprejel po opravljeni dokazni presoji na podlagi merodajnih ugotovitev organa prve stopnje. Iz dokumentov zadeve je presodil, da dokazni predlog zaslišanja tožnikove odgovorne osebe glede na težo pridobljenih dokazov, ni potrebno, kar pojasni. Organ prve stopnje je pravilno ugotovil, da je postavitev oglasnega panoja na gozdnem zemljišču nedovoljen poseg glede na določbe ZG. Takšno ravnanje od inšpekcijskega organa zahteva, da izreče ustrezen inšpekcijski ukrep, kot mu to nalaga 77. člen ZG v povezavi s 1. alinejo prvega odstavka 32. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru (v nadaljevanju ZIN). Ne drži tožnikova navedba, da ob postavitvi konstrukcije oglasnega panoja ni bilo fizično poseženo v gozd in da ne gre za poseg, za katerega bi bilo treba pridobiti soglasje ZGS.

5. Tožnik toži zaradi napačne uporabe materialnega prava, nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in kršitev določb postopka. Inšpekcijski organ ni ugotavljal dejanskega stanja in se je le strogo držal črke zakona. Meni, da gre za nesorazmeren poseg in za kršitev 33. člena Ustave RS. Inšpektor ni ugotavljal, ali nepremičnina, na kateri so postavljeni objekti za obveščanje in oglaševanje sploh predstavlja gozdno zemljišče oz. gozd v smislu določb ZG. Že iz slik, predloženih k zapisniku izhaja, da sporno območje, skladno z definicijo pojma gozd iz 1. alineje prvega odstavka 2. člen ZG, ne more predstavljati gozda. Inšpekcijski organ ni ugotavljal, ali postavitev objektov za obveščanje in oglaševanje v konkretni zadevi dejansko zmanjšuje rastnost sestoja ali rodovitnost rastišča, stabilnost ali trajnost gozda, marveč je le pavšalno navajal, da je bilo ob postavitvi objektov za obveščanje poseženo v gozdno vegetacijo, pri čemer je tak poseg nedopusten, saj negativno vpliva, prek erozije, na gozdna tla in gozdni rastje, saj je spremenjena mikro klima. Navedel je tudi, da se je s posegom zmanjšala zadrževalna sposobnost tal za vodo. Tožnik je že v izjavah, ki jih je podal v upravnem postopku navajal, da ob postavitvi, niti kasneje, ni bilo poseženo v gozdno vegetacijo, saj niso bila posekana drevesa, niti kako drugače spremenjena okolica ali tla zemljišča. Gre za postavitev dveh montažnih konstrukcij, ki nista trajno spojeni s tlemi in se lahko kadarkoli odstranita. Iz fotografij izhaja, da se okrog in pod objekti za obveščanje in oglaševanje rastje še vedno razrašča. Ob postavitvi konstrukcij na predmetnem zemljišču je bil predhodno že postavljen objekt za obveščanje in oglaševanje. Gozdno zemljišče se kljub postavitvi objektov za obveščanje in oglaševanje lahko uporablja tako, kot se je uporabljalo prej. Inšpektor ni ugotavljal, ali lahko lastniki, kljub postavitvi objektov za obveščanje in oglaševanje, obravnavani gozd v celoti uporabljajo v skladu z njegovim namenom in funkcijami. Že na podlagi dejstva, da je na zemljišču postavljen objekt za obveščanje in oglaševanje je zaključil, da gre za uporabo v nasprotju z namenom in funkcijami. Tožnik glede dejstva, da postavitev objektov za obveščanje in oglaševanje ne posega v gozdno zemljišče ter da ni bilo posekano nobeno drevo, predlaga zaslišanje zakonitega zastopnika tožnika. Dejansko stanje je napačno ugotovljeno tudi v delu, kjer je inšpektor ugotovil, da na objektih za obveščanje in oglaševanje trži družba B., d.o.o. Slednja ne upravlja z objektoma za obveščanje in oglaševanje, temveč zgolj zakupi oglasni prostor. V nadaljevanju navaja, da je z lastniki zemljišča sklenil ustno najemno pogodbo. Zaradi velikega števila lastnikov (več kot 30) bi bila sklenitev pisne pogodbe dolgotrajna. Obligacijski zakonik (v nadaljevanju OZ) pisne oblike najemne pogodbe ne predvideva. Tožnik v zvezi z navedenim predlaga zaslišanje svojega zakonitega zastopnika A. A. 6. Razlaga prvega odstavka 18. člena ZG, za kakršno se v izpodbijani odločbi zavzema inšpekcijski organ, da vsaka uporaba gozdnega zemljišča pomeni prepovedano dejanje, ki zmanjšuje rastnost sestoja ali rodovitnost rastišča, ogroža njegove funkcije, obstoj, ali namen, je napačna. Skladno z 18. členom ZG je potrebno v vsakem primeru posebej presojati, ali je zemljišče s posegom dejansko oškodovano in ali poseg v zemljišče zmanjšuje rastnost sestoja ali rodovitnost rastišča, stabilnost ali trajnost gozda oziroma ogroža njegove funkcije, njegov obstoj ali namen. Zgolj v primeru, ko bi bil poseg in njegovi škodljivi vplivi konkretno ugotovljeni, bi šlo za ravnanje v nasprotju z 18. členom ZG. Tega pa inšpektor ni ugotavljal. Določba 18. člena ZG navaja zgolj tisto rabo gozdnega zemljišča, ki zmanjšuje rastnost sestoja ali rodovitnost rastišča, stabilnost ali trajnost gozda oziroma ogroža njegove funkcije, njegov obstoj ali namen. Napačno je tudi stališče, da bi moral tožnik za postavitev objektov za obveščanje in oglaševanje pridobiti soglasje ZGS, saj je na podlagi 21. člen ZG soglasje ZGS potrebno pridobiti le v primerih, ko gre za graditev objekta oz. posege v gozd. Navedenega pa inšpektor ni ugotavljal. Namestitev oglasnega panoja na montažno konstrukcijo, ki je bila na tem mestu postavljena že prej, ne predstavlja graditve objekta, za katerega bi bilo potrebno pridobiti soglasje ZGS. Ker sta objekta montažni konstrukciji, ki nista trajno spojeni s tlemi, ne predstavljata objekta v smislu določb gradbene zakonodaje.

7. Namen ZG, ki je opredeljen v 1. členu je varstvo, gojenje, izkoriščanje in raba gozdov ter razpolaganje z gozdovi kot naravnim bogastvom s ciljem, da se zagotovijo trajnostno sonaravno ter večnamensko gospodarjenje v skladu z načeli varstva okolja in naravnih vrednot, trajno in optimalno delovanje gozdov kot ekosistema ter uresničevanje njihovih funkcij. Ni prepovedana vsakršna uporaba gozda. Inšpekcijski organ je napačno uporabil 1. alinejo tretjega odstavka 77. člena ZG, ki inšpektorju daje pooblastilo, da odredi ukrepe, da se nepravilnosti in pomanjkljivosti odpravijo v za to določenem roku. Inšpektor bi lahko odredil zgolj pridobitev soglasja ZGS. Ukrep odstranitve predmetnih reklamnih panojev ni sorazmeren, saj je oglaševanje tožnikova glavna dejavnost. Z izvršitvijo ukrepa in odstranitvijo objektov za oglaševanje bo tožniku nastala premoženjska škoda v obliki dejanske škode v višini investicije v objekta in stroškov odstranitve objektov ter izgubljenega dobička v višini tedenske najemnine za posamezno oglasno površino, ki znaša približno 12.000,00 EUR in DDV letno ter nepremoženjska škoda v obliki zmanjšanja ugleda. Škoda iz naslova okrnitve ugleda je ireverzibilna, saj okrnjenega ugleda ni mogoče ponovno vzpostaviti. Inšpekcijski ukrep ima za tožnika nepopravljive posledice. Pogodbeno razmerje z naročnikom je sklenjeno za vse objekte skupaj, najemnina se zaračunava enotno. Odstranitev enega izmed teh objektov pomeni, da tožnik krši celotno pogodbeno razmerje s posameznim naročnikom, saj ne more več zagotavljati oglaševanja na lokaciji, kjer je bil objekt odstranjen. Zaradi kršitve pogodb bodo naročniki prekinili pogodbena razmerja za najem oglasnih površin na vseh panojih za oglaševanje. Navedeno bo lahko na zaslišanju potrdil tožnikov zakoniti zastopnik A. A. Obseg škode, ki bo nastal tožniku, bi v primeru, da bi sodišče ocenilo za potrebno, lahko opredelil izvedenec ustrezne stroke.

8. V postopku je bila kršena tožnikova pravica do izjave (9. člen ZUP). Organ prve stopnje je kršil določbo 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP. Zapisniki niso vsebovali navedbe vseh dejstev, ki so prešle v dejansko podlago izpodbijane odločbe, iz katere izhaja, da je inšpektor pri lastnikih zemljišča preverjal sklenitev pogodbe. Ker je predmetni postopek redni ugotovitveni postopek, bi moral organ prve stopnje tožniku dati možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. Izpodbijana odločba je obrazložena pavšalno, iz nje ne izhaja konkretno ugotovljeno dejansko stanje, zato je tožnik ne more preizkusiti. Organ prve stopnje zgolj pavšalno navaja, da gre za ravnanje v nasprotju z 18. členom GZ. Storjena je bistvena kršitev določb postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP, ki narekuje odpravo izpodbijane odločbe. Podano je tudi nasprotje med izrekom in obrazložitvijo. Organ prve stopnje je ugotovil, da je lastnik objektov za oglaševanje tožnik in hkrati, da je njihov lastnik in upravljalec družba B., d.o.o., kar ni logično in predstavlja kršitev 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP. Tožnik zahteva, da sodišče razpiše glavno obravnavo zaradi dokazovanja hudih posledic, ki mu lahko nastanejo zaradi odstranitve predmetnih objektov za oglaševanje ter predlaga zaslišanje zakonitega zastopnika A. A., ki bo izpovedal, da bodo zaradi kršitve pogodb, ki bo posledica odstranitve spornega objekta, naročniki prekinili pogodbena razmerja za najem oglasnih površin na vseh panojih za oglaševanje in o tem, da bo tožniku poleg premoženjske nastala tudi nepremoženjska škoda zaradi okrnitve ugleda. Izvedba tega dokaza bo lahko vplivala na drugačno ugotovitev dejanskega stanja in drugačno odločitev v zadevi, saj se bo sodišče z zaslišanjem lahko prepričalo, da je ukrep iz izpodbijane odločbe nesorazmeren. Tožnik bo z zaslišanjem priče dokazal težo posledic, ki mu bodo z izvršitvijo izpodbijane odločbe nastale. Zaslišanje predlaga tudi v zvezi z ugotavljanjem dejanskih okoliščin postavitve objektov za obveščanje in oglaševanje. Tožnik zaradi dokazovanja določenih dejstev s pričami zahteva, da naslovno sodišče na glavni obravnavi zasliši predlagano pričo, tožnikovega zakonitega zastopnika. Za razpis glavne obravnave so izpolnjeni vsi pogoji, kar pojasni. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo, v zvezi z odločbo pritožbenega organa odpravi ter toženi stranki naloži, da je dolžna tožniku v roku 8 dni od izdaje sodbe povrniti stroške tega postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

9. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in sodišču predlaga naj tožbo zavrne. Izpodbijana odločitev je sprejeta na podlagi zaključka, da je predmetno zemljišče gozdno zemljišče, zato so posegi vanj dopustni samo s soglasjem ZGS. V inšpekcijskem postopku je bilo ugotovljeno, da je bilo ob postavitvi in vzdrževanju obravnavanih reklamnih panojev poseženo v gozdno vegetacijo na predmetnem zemljišču ter, da se je z obravnavanim posegom v gozdno vegetacijo zmanjšala zadrževalna sposobnost tal za vodo in s tem sposobnost izravnave površinskega odtoka vode. Tožena stranka ni imela utemeljenega razloga, da bi dvomila o tem, ali so uradne osebe organa prve stopnje usposobljene za presojo, kdaj gre za dopusten poseg v gozd, ki ne ogrozi njegovih funkcij, in kdaj gre za tak poseg, ki povzroči določene negativne vplive, kot jih navaja organ prve stopnje v svojih ugotovitvah za konkretni primer postavitve konstrukcije oglasnega panoja na predmetnem zemljišču. Gre za dejanja, ki nedvomno neposredno in posredno negativno vplivajo tako na gozdni sestoj, kot na gozdno rastišče. Materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno, kar pojasni. Organ prve stopnje je ugotovil vsa dejstva in okoliščine, pomembne za odločitev v zadevi in odločitev sprejel po opravljeni dokazni presoji dokazov. Iz dokumentov zadeve je moč presoditi, da dodaten dokaz z zaslišanjem predlaganih prič ni potreben in ne bi spremenil obstoječih dejstev, pomembnih za odločitev v zadevi. Tožnik pa tudi ni predložil nasprotnih dokazov.

10. V pripravljalni vlogi tožnik navaja, da se toženka v odgovoru na tožbo zgolj sklicuje na ugotovitve organa prve stopnje. Dejansko stanje in ugotovitve bi moralo izhajati iz obrazložitve izpodbijane odločbe. Inšpekcijski organ ni navedel relevantnih okoliščin, iz katerih bi izhajalo, da je tožnik kršil 18. člen ZG. Ugotovitev inšpekcijskega organa, da gre v konkretnem primeru za gozd, ni obrazložena. Tožnik vztraja na zaslišanju zakonitega zastopnika A. A. 11. Na podlagi sklepa Upravnega sodišča RS I U 986/2021-12 z dne 14. 3. 2023 je v zadevi odločala sodnica posameznica.

12. V dokaznem postopku je sodišče na glavni obravnavi 19. 6. 2023, ki jo je v skladu s tretjim odstavkom 58. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) opravilo v nenavzočnosti tožnika, vpogledalo v vse listine v upravnem spisu in v sodnem spisu v listine označene kot priloge od A2 do A7 ter zaslišalo tožnikovega zakonitega zastopnika A. A. Zavrnilo pa je dokazni predlog za postavitev izvedenca ustrezne stroke kot nedopustno tožbeno novoto po 52. členu ZUS-1,1 saj glede na podatke upravnega spisa tega dokaznega predloga tožnik v upravnem postopku ni podal. 13. Tožba ni utemeljena.

14. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče se z razlogi prvostopenjskega in pritožbenega organa strinja in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), glede tožbenih navedb pa dodaja:

15. Predmet tega upravnega spora je presoja pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe, s katero je gozdarski inšpektor tožnikovi odgovorni osebi A. A. naložil, da mora poskrbeti, da bosta iz parcele št. 3592/1, k.o. ..., odstranjena desni in srednji reklamni pano, gledano iz avtoceste v smeri Koper-Kozina, vključno z nosilnim kovinskim ogrodjem in kovinskimi vrvmi.

16. Gozdarski inšpektor je v obravnavanem primeru ugotovil, da na gozdni parceli št. 3592/1, k.o. ..., ki je v lastnini 39 lastnikov in je v najemu tožnika, stojijo trije reklamni panoji, pritrjeni na kovinskih nosilcih. Desni in srednji reklamni pano, gledano iz avtoceste v smeri Koper-Kozina, sta v lasti tožnika, kar med strankama ni sporno. Predmetna parcela leži v gozdnogospodarskem območju ZGS Sežana, v gozdnogozdarki enoti Čičarija, v oddelku 17a. Območje sodi pod "Naturo 2000". Iz ugotovitev izhaja, da je bilo ob postavitvi in vzdrževanju obravnavanih reklamnih panojev poseženo v gozdno vegetacijo tako, da je bila na površini pod in pred reklamnimi panoji odstranjena gozdna vegetacija. Zaradi nagiba terena in površinske skalovitosti je tak poseg nedopusten, saj negativno vpliva prek erozije na gozdna tla in negativno vpliva na gozdno rastje, saj je spremenjena mikroklima, kar negativno vpliva na njegovo rastnost, zmanjšala pa se je tudi zadrževalna sposobnost tal za vodo. V postopku je bilo ugotovljeno, da se kovinska konstrukcija reklamnih panojev sestoji iz pocinkanih cevi in da so nosilci konstrukcije zabetonirani v tla, da je za povečanje stabilnosti konstrukcija dodatno pritrjena z jeklenimi vrvmi, ki so zavezane okrog bližnjih dreves, pred reklamnimi panoji, v smeri avtoceste, pa je bila izvedena sečnja neodkazanih dreves, tako da so reklamni panoji iz avtoceste bolje vidni, kot je ugotovil organ prve stopnje, pri čemer je bilo stanje fotografirano in priloženo zapisnikom terenskih ogledov. Gozdarski inšpektor je glede na stanje, ugotovljeno na kraju samem, ugotovil, da gre za dejanja, ki neposredno in posredno negativno vplivajo tako na gozdni sestoj, kot na gozdno rastišče. Območja s prvo stopnjo poudarjenosti funkcije varovanja gozdnih zemljišč in sestojev, hidrološke funkcije in biotopske funkcije morajo biti čim bolj zastrta z gozdno vegetacijo, pri čemer je v konkretnem primeru šlo za fizični poseg v gozdno zemljišče in bi zato tožnik morali pridobiti soglasje ZGS (21. člen ZG). Ker soglasje ZGS ni bilo predhodno pridobljeno, gre za nedovoljen poseg, na kar ne vpliva dejstvo, da je predhodno že bil na predmetnem zemljišču postavljen objekt za obveščanje in oglaševanje. Gozdni inšpektor je ugotovil, da je zaradi predmetih konstrukcij prišlo do nedovoljenega posega v gozd, ki pomeni tudi negativne posledice za uresničevanje gozdnih funkcij.

17. Na glavni obravnavi 19. 6. 2023 je tožnik izpovedal, da je bil na predmetni lokaciji že predhodno postavljen reklamni pano. Obravnavano zemljišče ni gozd ampak za strmo, kamnito pobočje, kjer drevesa ne rastejo in jih tožnik nikoli ni posekal in tudi ni posegal v podrast. Kovinska konstrukcija v skladu z gradbeno zakonodajo ne predstavlja objekta. Zaradi odstranitve kovinskih konstrukcij za oglaševanje bo tožniku nastala velika materialna škoda in tudi nematerialna škoda v obliki okrnjenega ugleda. Izrečeni inšpekcijski ukrep pa je po mnenju tožnika nesorazmeren, saj postavitev kovinske konstrukcije za oglaševanje ni posegala v nobeno funkcijo gozda.

18. V skladu z 18. členom ZG je prepovedano vsako dejanje, ki zmanjšuje rastnost sestoja ali rodovitnost rastišča, ogroža njegove funkcije, njegov obstoj ali namen. Kot je to pravilno pojasnil pritožbeni organ Zakon o prostorskem načrtovanju opredeljuje poseg v prostor kot poseg na zemljišče z namenom gradnje objekta po predpisih o graditvi objektov in drug poseg v fizične strukture na zemeljskem površju ter pod njim. Na podlagi 44. člena tega zakona se zunaj območja naselja lahko načrtujejo prostorske ureditve in posamezni posegi v prostor, ki neposredno služijo kmetijski, gozdarski ali turistični dejavnosti. V skladu s prvim odstavkom 8. člena ZG se z načrti za gospodarjenje z gozdovi določijo pogoji za usklajeno rabo gozdov in poseganje v gozdove ter gozdni prostor, potreben obseg gojenja in varstva gozdov, najvišja možna stopnja njihovega izkoriščanja ter pogoji za gospodarjenje z živalskim svetom. Na podlagi 21. člena ZG je potrebno za poseg v gozd pridobiti soglasje ZGS za katerega pa lastniki gozdnega zemljišča niso zaprosili. Posegi v gozd ali v gozdno zemljišče so dopustni samo s soglasjem ZGS. Tako 21., kot 21.a člen ZG med drugim določata, da soglasja ZGS ni mogoče izdati, kadar je mogoče pričakovati, da bodo vplivi posega v prostor bistveno ogrozili funkcije gozdov. Pri presoji ogroženosti se upošteva ovrednotenje funkcij iz gozdnogospodarskih načrtov. Na podlagi 47. člena Pravilnika o načrtih za gospodarjenje z gozdovi in upravljanje z divjadjo se na ravni gozdnogospodarske enote določi cilj gospodarjenja z gozdovi, ki vključuje temeljne učinke, ki naj bi bili, glede na specifične naravne, gospodarske in posestne razmere ter glede na potrebe pri zagotavljanju funkcij gozdov uresničeni. Skladno s ciljem in opredeljenimi problemi gospodarjenja z gozdovi se v gozdnogospodarski enoti določijo usmeritve gospodarjenja z gozdovi, ki zajemajo poseganje v gozd in gozdni prostor ter ukrepe na drugih gozdnih zemljiščih. Na podlagi 9. člena Uredbe o varovalnih gozdovih in gozdovih s posebnim namenom se posegi, ki niso povezani z gospodarjenjem z varovalnimi gozdovi in ne bodo bistveno negativno vplivali na funkcije gozdov, zaradi katerih je bil gozd razglašen za varovalni gozd, lahko izvajajo na podlagi predhodno pridobljenega dovoljenja, ki ga izda Ministrstvo. V dovoljenju se določijo pogoji za izvedbo posega na podlagi presoje vpliva posega na varovalni gozd, ki jo opravi ZGS. Katera zemljišča so gozdna zemljišča in katera zemljišča so gozd, je določeno v gozdnogospodarskih načrtih območja (10. člen ZG) in gozdnogospodarske enote (11. člen ZG). V konkretnem primeru je to v gozdnogospodarskem in lovsko upravljavskem načrtu območja ZGS Sežana. V skladu s prvo alinejo tretjega odstavka 77. člena ZG ima gozdarska inšpekcija pri opravljanju inšpekcijskega nadzora nad izvajanjem ZG in predpisov izdanih na njegovi podlagi, kadar ugotovi, da so ti predpisi kršeni, pravico in dolžnost, da odredi ukrepe, da se ugotovljene nepravilnosti in pomanjkljivosti odpravijo.

19. Po presoji sodišča tožnik neutemeljeno ugovarja, da gozdarski inšpektor ni ugotavljal, ali nepremičnina, na kateri so postavljeni objekti za obveščanje in oglaševanje predstavlja gozdno zemljišče v smislu določb ZG. Neutemeljena je tudi tožnikova navedba, da s postavitvijo objektov za obveščanje in oglaševanje na noben način ni bilo poseženo v obstoječe rastje na zemljišču, niti v mikroklimo ali erozijo. Tožnik s pavšalnim navajanjem, da se z gozdnim zemljiščem, kljub posegu, redno gospodari in uresničujejo vse njegove funkcije, obravnavanega posega v gozd ne more opravičiti. Tožnikov ugovor, da odstranitev objektov za oglaševanje zemljišču sploh ne bo koristila, je pavšalen.

20. Sodišče sodi, da je bilo v zadevi materialno pravo (18. člen, 21. člen in 77. člen ZG) pravilno uporabljeno. Tožnik neutemeljeno ugovarja, da je razlaga prvega odstavka 18. člena ZG, za kakršno se v izpodbijani odločbi zavzema inšpekcijski organ in sicer, da vsaka uporaba gozdnega zemljišča pomeni prepovedano dejanje, ki zmanjšuje rastnost sestoja ali rodovitnost rastišča, ogroža njegove funkcije, obstoj, ali namen, je napačna in neutemeljena. Določba 18. člena ZG ne omejuje vsakršne rabe gozdnega zemljišča, temveč zgolj tisto, ki zmanjšuje rastnost sestoja ali rodovitnost rastišča, stabilnost ali trajnost gozda oz. ogroža njegove funkcije, njegov obstoj ali namen, vendar pa ne more pritrditi navedbi tožnika, da v konkretnem primeru to ni bilo ugotovljeno. Tožnik neutemeljeno navaja, da je inšpekcijski organ že samo dejstvo, da je na zemljišču postavljen objekt za obveščanje in oglaševanje, nepravilno opredelil kot uporabo v nasprotju z namenom in funkcijami. Neutemeljen je očitek, da organ prve stopnje zgolj pavšalno navaja, da gre za ravnanje v nasprotju z 18. členom GZ. Prvostopenjski in pritožbeni organ sta v obrazložitvi odločb povsem konkretno navedla razloge, zakaj gre v obravnavanem primeru za nedopusten poseg. Predmet konkretnega inšpekcijskega nadzora ni bilo ugotavljanje, ali se kljub postavitvi predmetne kovinske konstrukcije za oglaševanje na obravnavanem gozdnem zemljišču slednje še lahko uporablja v skladu z namenom in funkcijami, pač pa je bilo predmet inšpekcijskega postopka ugotavljanje, ali je prišlo zaradi postavitve in uporabe kovinske konstrukcije za oglaševanje do nedovoljenega posega v obravnavano gozdno zemljišče. Neutemeljen je tudi tožnikov ugovor, da je inšpekcijski organ napačno uporabil 1. alinejo tretjega odstavka 77. člena ZG, ki inšpektorju daje pooblastilo, da odredi ukrepe, da se nepravilnosti in pomanjkljivosti odpravijo v za to določenem roku, saj bil lahko odredil zgolj pridobitev soglasja ZGS. Kot je tožniku pravilno pojasnil že pritožbeni organ v primeru ugotovljene nepravilnosti oz. kršitve ZG ni odreditev pridobitve soglasja ZGS edina pristojnost, ki jo lahko ima inšpekcijski organ, v skladu z 77. členom ZG. Na podlagi 1. alineje tretjega odstavka 77. člena ZG ima v primeru, če inšpektor pri opravljanju inšpekcijskega nadzorstva nad izvajanjem tega zakona in predpisov, izdanih na njegovi podlagi, ugotovi, da so ti predpisi kršeni, pravico in dolžnost odrediti ukrepe, da se ugotovljene nepravilnosti in pomanjkljivosti odpravijo v roku, ki ga določi. V primeru, da je ugotovljen nedovoljen poseg v gozd v smislu 18. člena in 21. člena ZG, lahko inšpektor odredi tudi, da se odpravi sam nedovoljen poseg in njegove posledice, torej, da se, kot v konkretnem primeru, odredi odstranitev konstrukcije za oglaševanje, ki je nedovoljeno posegla v gozd oz. v gozdno zemljišče in njegove funkcije.

21. Po mnenju sodišča z izpodbijano odločbo ni bilo poseženo v tožnikovo zasebno lastnino (33. člen Ustave RS), kot to zatrjuje tožnik. Zaradi varstva gozdnih zemljišč, kot omejene in za človeka nujno potrebne dobrine Ustava RS in na njeni podlagi sprejeti zakoni urejajo posebno varstvo gozdnih zemljišč. Namen ZG je varstvo gozda in gozdnih zemljišč ter določitev dovoljenih posegov. Lastninska svoboda ni neomejena. Poseg vanjo je dopusten v skladu z načelom sorazmernosti. Po drugem stavku drugega odstavka 74. člena Ustave RS se gospodarske dejavnosti ne sme izvajati v nasprotju z javno koristjo. Opredelitev javne koristi je odvisna "od narave in namena posamezne gospodarske dejavnosti".2 V obravnavanem primeru tožnik predmetno kovinsko konstrukcijo, postavljeno na gozdnem zemljišču, uporablja za oglaševanje, kar med strankama ni sporno in kar ni v skladu z namenom gozdnega zemljišča. Konkretni poseg v gozd pa ima takšno težo, da mora biti z vidika varstva gozda poseženo v razpolagalno pravico lastnika gozda, saj je to tudi skladno s cilji in namenom ZG, torej z varstvom, gojenjem, izkoriščanjem in rabo gozdov ter razpolaganjem z gozdovi kot naravnim bogastvom. Izrečeni inšpekcijski ukrep ni nesorazmeren, kot to ugovarja tožnik. Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da tožnik predmetno gozdno zemljišče uporablja v nasprotju z ZG. Ker soglasje ZGS pred predmetnim posegom ni bilo pridobljeno, tudi ni bilo napravljene strokovne presoje ali je poseg dovoljen ali ne. Posledično je v skladu s prvo alinejo tretjega odstavka 77. člena ZG gozdarski inšpektor, ki je ugotovil, da je bil ZG in podzakonski akti kršeni, odredil ukrepe, da se ugotovljene nepravilnosti odpravijo in sicer je odgovorni osebi tožnika, A. A. naložil, da mora poskrbeti, da bosta iz parcele št. 3592/1, k.o. ..., odstranjena desni in srednji reklamni pano, gledano iz avtoceste v smeri Koper-Kozina, vključno z nosilnim kovinskim ogrodjem in kovinskimi vrvmi. Izrečen ukrep zoper tožnikovo nezakonito ravnanje ni nesorazmeren. Nedovoljenega posega ne more opravičiti navedba tožnika v postopku in na glavni obravnavi, da bo imela odstranitev konstrukcij za oglaševanje s predmetnega zemljišča zanj hude finančne posledice, saj bo izgubil naročnike, ki so zakupili oglasni prostor, ter da tožnikova oglaševalska dejavnost, ne more škodovati gozdu in njegovim funkcijam. Na pravilnost izrečenega ukrepa po mnenju sodišča tudi ne more vplivati zatrjevan nastanek premoženjske in nepremoženjske škode ter njena višina, saj ta izvira iz tožnikovega protipravnega ravnanja.

22. Po presoji sodišča v inšpekcijskem postopku ni bila kršena tožnikova pravica do izjave (9. člen ZUP) ker po navedbah tožnika zapisnik ni vseboval navedb vseh dejstev, ki so prešle v dejansko podlago izpodbijane odločbe, iz katere izhaja, da je gozdarski inšpektor pri lastnikih zemljišča preverjal sklenitev najemne pogodbe. Iz upravnega spisa izhaja, da je gozdarski inšpektor tožniku poslal dopis z ugotovitvami dejanskega stanja in s pozivom na podajo izjave. Navedel je tudi, da solastniki predmetnega zemljišča niso agrarna skupnost, o ustnem dogovoru s tožnikom glede postavitve reklamnih panojev, predstavnik solastnikov ne ve ničesar. Tožnik je podal pripombe na ugotovitve in navedel, da ga organ prve stopnje ni seznanil z ugotovitvijo, da o ustnem dogovoru člani agrarne skupnosti ne vedo nič, kar predstavlja absolutno kršitev postopka. Inšpekcijski organ je s tem v zvezi tožnika seznanil, da ne gre za člane agrarne skupnosti. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe prav tako izhaja navedba, da predstavnik solastnikov predmetnega zemljišča o ustnem dogovoru s tožnikom ne ve nič in da gre za solastnino in ne za agrarno skupnost. Z navedenimi dejstvi je bil tožnik v inšpekcijskem postopku seznanjen in se je o njih tudi lahko izrekel pred izdajo izpodbijane odločbe. Pravica do izjave ni bila kršena. Po presoji sodišče dejstvo, da je bila predmetna parcela v najemu tožnika ni sporno in na izpodbijano odločitev ne vpliva. Relevantno dejstvo v konkretnem primeru je, da predmetna parcela predstavlja gozdno zemljišče na kateri je postavljena kovinska konstrukcija za oglaševanje v lasti tožnika. Gozdarski inšpektor pa je v predmetni zadevi ugotovil, da je bilo s postavitvijo in uporabo te kovinske konstrukcije za oglaševanje nedopustno poseženo v gozdno zemljišča, o čemer je tožnika z vročitvijo zapisnika in poziva na izjavo še pred izdajo izpodbijane odločbe tudi seznanil. Tožnik je imel vse možnosti, da v inšpekcijskem postopku poda morebitne pripombe ali nasprotne dokaze. V tožbi tožnik sam navaja, da je v izjavi, ki jo je podal v upravnem postopku navajal, da ob postavitvi, niti kasneje, ni bilo poseženo v gozdno vegetacijo, saj niso bila posekana drevesa. Iz navedenega izhaja, da je tožnik vedel, da posega v gozdno zemljišče, na katero pa so posegi dopustni zgolj ob predhodni pridobitvi soglasja ZGS, ki v konkretnem primeru ni bilo izdano (21. člen ZG). Poleg navedenega je imel tožnik tudi vse možnosti, da se izjavi na glavni obravnavi in navaja dejstva ter predlaga dokaze. Sodišče tudi sodi, da izpodbijana odločba vsebuje vse elemente iz 214. člena ZUP ter zadostuje standardu obrazloženosti upravnih odločb in tudi omogoča preizkus.

23. Po mnenju sodišča tudi ni podana bistvena kršitev določb postopka zaradi nasprotja med izrekom in obrazložitvijo, kot to ugovarja tožnik ko navaja, da je organ prve stopnje napačno ugotovil, da je lastnik objektov tožnik kot tudi, da je njihov lastnik in upravljavec družba B., d.o.o., kar je že pojmovno povsem nemogoče. Iz obrazložitve odločbe prvostopenjskega organa jasno izhaja navedba, da je "je _lastnik_ reklamnih panojev, na katerih oglasni prostor _trži_ B., d.o.o., podjetje C., d.o.o., matična številka ..., ki jo zastopa direktor A. A.,", pri čemer je bilo ugotovljeno, da je odgovorna oseba obeh omenjenih družb ista. Najemno razmerje na predmetnem zemljišču pa ni sporno, tožnik pa tudi ni ugovarjal, da obravnavana oglasna panoja nista njegova. Tudi sicer v inšpekcijskem postopku ni bilo sporno, kdo je inšpekcijski zavezanec.

24. Po presoji sodišča je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno, dejansko stanje popolno ugotovljeno, sodišče pa tudi ni našlo očitanih kršitev določb postopka in tudi ne očitanih kršitev ustavnih pravic, kakor tudi ne kršitev, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti zato je tožbo kot neutemeljeno skladno s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

25. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

1 Po 52. členu ZUS-1 lahko tožnik v tožbi navaja nova dejstva in dokaze, vendar mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. 2 Glej: R. Zagradišnik v Komentarju Ustave RS, ur. M. Avbelj, Nova univerza, Evropska pravna fakulteta, Ljubljana, 2019, str. 590, tč. 18.