Jedro

Odškodnina za duševne bolečine zaradi skaženosti.

Odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti (ZŽA).

Izrek

Pritožbi se delno ugodi, sodba sodišča prve stopnje se s p r e m e n i , tako da je toženec dolžan plačati tožnici odškodnino v višini 4.150.000,00 SIT ter ji povrniti pravdne stroške v višini 498.468,00 SIT, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.7.2004 dalje do plačila, v roku 15-ih dni.

Višji zahtevek se zavrne.

V preostalem delu se pritožba zavrne in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica stranka je dolžna povrniti tožencu pritožbene stroške v višini 26.008,00 SIT, v roku 15-ih dni.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki odškodnino v višini 4.650.000,00 SIT ter ji povrniti pravdne stroške v znesku 537.415,00 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.7.2004 do plačila, vse v 15-ih dneh.

Zoper sodbo se pritožuje toženec po pooblaščenki zaradi zmotne uporabe materialnega prava v delu glede višine odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, in sicer glede zneska 2.500.000,00 SIT in v delu glede višine odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti, in sicer glede zneska 200.000,00 SIT. Meni, da prisojena odškodnina v znesku najmanj 2.700.000,00 SIT ne ustreza pravnemu standardu po 200. čl. ZOR, niti ne doslej oblikovani sodni praksi za tovrstno škodo zaradi poškodbe rok. Pojem pravična denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo je pravni standard, ki pomeni tehtanje, kolikšen znesek ustreza pravični denarni odškodnini v konkretnem primeru, zato mora sodišče pri vrednotenju upoštevati, poleg stopnje in trajanja telesnih in duševnih bolečin ter strahu, poleg pomena prizadete dobrine in poleg namena denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo tudi omejitev, da odškodnina ne gre v prid težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. Zato meni, da sodba v izpodbijanem delu, glede na ugotovljeno dejansko stanje, ne ustreza navedenim kriterijem pravične odškodnine. Tožnica je upokojena oseba, ob poškodbi leta 2001 stara 69 let, njene življenjske aktivnosti, ki so povezane z uporabo obeh rok, so bile pred poškodbo in po njej omejene samo na gospodinjska opravila zase in upokojenega soproga in na ljubiteljsko obdelovanje vrtička. Zato prisojeni znesek odškodnine 3.000.000,00 SIT iz naslova duševnih bolečin zaradi splošnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti, samo zato, ker tožnica po mnenju izvedenca in sodišča, po poškodbi na primer težje odpira konzerve in steklenice, težje dviga nekoliko težja gospodinjska bremena, ni pravična odškodnina in pomeni kršitev 2. odst. 200. čl. ZOR. Po oceni pritožbe bi bila pravična odškodnina za obravnavane duševne bolečine največ 500.000,00 SIT. Neutemeljeno je tudi prisojena odškodnina 200.000,00 SIT zaradi duševnih bolečin zaradi skaženosti. Skaženost pomeni tako spremembo oškodovančevega izgleda, da je navzven vidna, da vzbuja v okolici pozornost, nelagodnost okolice in oškodovanca ter s tem povezane duševne bolečine. Ugotovljeno je bilo, da tožnica po poškodbi nima nikakršne spremembe vidnega izgleda in oblike rok ali drugih delov. Tudi izvedenec v mnenju ne obravnava nikakršne negibljivosti rok v smislu skaženosti, pač pa, da imajo roke po poškodbi zmanjšano moč in gibljivost, kar pa je že upoštevano pri odškodnini za zmanjšanje življenjskih aktivnosti. Prisojena odškodnina višini 4.500.000,00 SIT tudi ne ustreza uveljavljeni sodni praksi za te vrste škod, glede na to, da predstavlja prisojeni znesek kar 27,5 kratnik povprečne neto plače zaposlenih v RS (podatek za maj 2004: 163.205,00 SIT). Po mnenju izvedenca je teža poškodbe klasificirana v III. kategorijo po Fisherju. Pravična odškodnina za tovrstno nematerialno škodo bi bila po pritožbi uvrščena med mnogokratnikom povprečne neto plače od 7 do 10. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni, tako da odškodnino zniža na znesek do največ 1.800.000,00 SIT, z ustrezno spremembo izreka o stroških postopka oz. podrejeno, da sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je delno utemeljena.

Kot izhaja iz pritožbenih navedb, se toženec pritožuje zaradi prisoje previsoke odškodnine za nepremoženjsko škodo, in sicer za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, kolikor presega znesek 500.000,00 SIT in v celoti (glede prisojenega zneska 200.000,00 SIT) za duševne bolečine zaradi skaženosti. Odmera denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo, torej določitev satisfakcije oškodovanca, pomeni uporabo pravnega standarda pravične denarne odškodnine, za določitev vsebine katerega obstajajo merila, ki izhajajo iz 200. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, ki se v tem postopku še uporablja glede na določbo 1060. čl. Obligacijskega zakonika. Po navedeni določbi je treba pri določitvi pravične denarne odškodnine upoštevati intenzivnost in trajanje telesnih in duševnih bolečin in strahu, in sicer glede na vse konkretne okoliščine, podane pri posameznem oškodovancu (individualizacija odškodnin), s ciljem, da se pri njemu doseže zadoščenje in s tem omilitev škode. Hkrati pa mora biti odškodnina določena tudi objektivno, s primerjavo z odškodninami za enako škodo, kar omogoča sodna praksa. Ob upoštevanju navedenega, je po oceni pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje pravilno prisodilo odškodnino za duševne bolečine zaradi skaženosti v višini 200.000,00 SIT ( oz. 1,2 povpr. plači ). Sodišče prve stopnje je na podlagi zaslišanja tožnice in mnenja izvedenca dr. D. P. ugotovilo, da je po zacelitvi obeh zapestij v zmerni dizlokaciji zaostala deformacija obeh zapestij v obliki ulnarne deviacije, kar je izvedenec ocenil kot telesno skaženost lažje oblike (list. 38 spisa - izvedensko mnenje), o čemer je tudi tožnica izpovedala, da jo to moti (list. 19 spisa). Zato so pritožbene navedbe, da tožnica vsled poškodb "nima nobenih sprememb vidnega izgleda in oblike rok" protispisne. Skaženost ne pomeni le "negibljivost rok", kot navaja pritožba, pri tožnici gre za vidno deformacijo (lažje stopnje) in to kar obeh zapestij, desnega in levega, "za drugačen izgled rok" (1. odstavek 5. strani izpodbijane sodbe), kar je za tožnico moteče in tudi glede na sodno prakso v podobnih primerih tožnico opravičuje do dosojene odškodnine (Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, pregled sodne prakse, GV založba, Ljubljana 2001, prim. 160, odškodnina za skaženost - dve povpr. plači, primer 161 - odškodnina za skaženost 1,2 povpr. plači, prim 168 - odškodnina za skaženost 4 povpr. plače, primer 171 - odškodnina za skaženost - dve povpr. plači). Odmerjena je glede na vse konkretne okoliščine primera, skladno z merili, določenimi v 200. čl. ZOR in ob upoštevanju podobnih primerov negmotnih škod.

Utemeljeno pa pritožba opozarja na nekoliko previsoko odmero odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ( ZŽA ). Pritožbeno sodišče ocenjuje, da ugotovljene trajne posledice poškodb ne opravičujejo prisojene odškodnine v višini 3.000.000,00 SIT. Odmera odškodnine je v konkretnem primeru odvisna od relevantnih dejstev v zvezi z le-temi, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje in so predstavljena na strani 4 in 5 izpodbijane sodbe. Pri tožnici je podana zmanjšana groba moč v obeh rokah, omejena gibljivost sklepov (zato ne more opravljati vseh del (kot pred poškodbo), kjer je potrebno dvigati že nekoliko težja bremena, težave v poškodovanem kolenu nastopijo ob daljši stoji ali hoji, desne noge ne more skrčiti, moteno ima senzibiliteto v prstih za drobna opravila in prijemanje drobnih predmetov (pred nezgodo je delala na vrtu, kuhala, pospravljala, sedaj tega ne zmore več). Ob upoštevanju individualizacije in hkrati objektivizacije odškodnin bi po mnenju pritožbenega sodišča znašala primerna odškodnina 2.500.000,00 SIT (15 povpr. plač oz. celotna odškodnina 25 povpr. plač) in do višje odškodnine zaradi ZŽA tožnica ni upravičena (že cit. publikacija Denarna odškodnina - pregled sodne prakse - prim. 160 - denarna odškodnina zaradi ZŽA 18 povpr. plač, prim. 161 - denarna odškodnina zaradi ZŽA 21 povpr. plač, prim. 171 - odškodnina zaradi ZŽA 12 povpr. plač , prim. 168 - denarna odškodnina zaradi ZŽA 15 povpr. plač). Pritožbeno sodišče je zato pritožbi delno ugodilo in znesek prisojene odškodnine znižalo od 3.000.000,00 SIT na 2.500.000,00 SIT (oz. v celoti od 4.650.000,00 SIT na 4.150.000,00 SIT, kar tudi ne presega odškodnin v prej cit. primerih), v preostalem delu pa je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj tudi uradoma upoštevnih kršitev določb pravdnega postopka (v skladu z 2. odst. 350. čl. ZPP) ni zasledilo (353. in 4. odst. 358. čl. ZPP).

Zaradi delne spremembe izpodbijane sodbe je pritožbeno sodišče spremenilo tudi odločbo o stroških. Tožnica je v postopku uspela v višini 73 %. Glede na nastale stroške tožnice v postopku na prvi stopnji v znesku 849.000,00 SIT in uspeh, je upravičena do povrnitve 619.770,00 SIT, toženec pa do povrnitve 27 % stroškov (od vseh stroškov v višini 449.269,00 SIT) v višini 121.302,00 SIT. Po medsebojnem pobotanju je toženec dolžan plačati tožnici še znesek 498.468,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.7.2004 dalje do plačila. Toženec pa je upravičen tudi do povrnitve pritožbenih stroškov, odmerjenih od uspeha (500.000,00 SIT), in sicer za pritožbo (po tarifni št. 21 Odvetniške tarife - OT) 625 točk, za materialne stroške 2 %, 20 % DDV - 14.025,00 SIT, skupaj 144.494,00 SIT, oz. ob upoštevanju uspeha v višini 18 %, v višini 26.008,00 SIT (154., 155. in 165. čl. ZPP).