Jedro

Bistveno so kršena pravila postopka, če v odločbi, izdani z uporabo diskrecijske pravice, ni podana presoja vseh izvedenih dokazov. Predmet proste presoje dokazov so tudi izpovedbe prič, ki so bile odvezane dolžnosti varovanja uradne ali druge tajnosti.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije z dne 8.10.1992.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo tožena stranka ni ugodila prošnji tožnika za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije. V obrazložitvi odločbe navaja, da tožnik izpolnjuje vse pogoje za pridobitev državljanstva iz 1. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91-I ter 38/92). Toda v postopku je bilo ugotovljeno, da je tožnik v času pred in med agresijo JA sodeloval z organi varnosti JA in jim posredoval podatke o tistih pripadnikih JA slovenske narodnosti, ki so se zavzemali za osamosvojitvene težnje Republike Slovenije. S tem svojim ravnanjem je tožnik deloval zoper interese Republike Slovenije. Zato tožena stranka na podlagi proste presoje dokazov in diskrecijske pravice, ki je opredeljena v 3. odstavku 40. člena navedenega zakona ocenjuje, da obstoja dejanski stan iz te zakonske določbe, zaradi česar tožnikovi vlogi za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije ni bilo mogoče ugoditi.

Zoper to odločbo je tožnik sprožil upravni spor zaradi nepravilne uporabe zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V tožbi navaja, da so trditve v obrazložitvi izpodbijane odločbe izmišljene in zanj žaljive. Ni jasno kdo si je in s kakšnim namenom takšne trditve izmislil. Tožnik je kot stranka izpovedal, da nima ničesar s temi insinuacijami. Kolikor tožena stranka postavlja določene trditve, mora te trditve dokazati in jih ustrezno obrazložiti. Za takšne trditve mora imeti pravno relevantne dokaze - izpovedbe prič, soočenje tožnika s temi pričami in eventualno druge dokaze. V odločbi tudi ni opredeljeno v čem bi tožnikov sprejem v državljanstvo Republike Slovenije predstavljal nevarnost za javni red oziroma nevarnost za varnost ali obrambo države. Predlaga, da se tožbi ugodi in odpravi izpodbijana odločba.

V odgovoru na tožbo tožena stranka navaja, da je delovanje tožnika zoper interese Republike Slovenije ugotovila na podlagi zaslišanja dveh prič, pooblaščenih uradnih oseb Ministrstva za obrambo. Zato predlaga, da se tožba zavrne kot neutemeljena.

Tožba je utemeljena.

Z določbo 3. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije je dana toženi stranki diskrecijska pravica, da lahko osebi, ki izpolnjuje vse pogoje za pridobitev državljanstva po 1. odstavku tega člena, zavrne vlogo, če so podani razlogi iz 8. točke 1. odstavka 10. člena tega zakona - to je, da bi sprejem take osebe v državljanstvo Republike Slovenije predstavljal nevarnost za javni red, varnost ali obrambo države. Toda tudi ko upravni organ odloči po prostem preudarku, mora predhodno popolnoma ugotoviti dejansko stanje ter v obrazložitvi odločbe navesti ugotovljeno dejansko stanje in razloge, ki so bili odločilni za presojo posameznih dokazov, zlasti če gre za negativno odločbo. Prav tako je upravni organ dolžan navesti razloge, iz katerih bo razvidno, da pri odločanju po prostem preudarku ni ravnal samovoljno, ampak v mejah in v skladu z namenom pooblastila, ki mu ga daje zakon (členi 7, 9 in 3. odstavek 209. v zvezi z 2. odstavkom 4. člena zakona o splošnem upravnem postopku). Zakon o državljanstvu Republike Slovenije nima posebnih določb glede dokazovanja. Zato se glede izvedbe dokazov uporabljajo določbe zakona o splošnem upravnem postopku - torej tudi določbe glede zaslišanja prič. Po določbi 175. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) ne sme biti zaslišan kot priča, kdor bi s svojo izpovedbo prekršil dolžnost varovanja uradne, državne ali vojaške tajnosti, dokler ga pristojni organ ne odveže te dolžnosti. Če ga odveže te dolžnosti je njegova izpovedba dokaz, ki je predmet proste presoje dokazov in na tem dokazu lahko temelji odločba upravnega organa. Uradna oseba upravnega organa pa mora skladno z določbo 143. člena zakona o splošnem upravnem postopku stranki omogočiti, da sodeluje pri izvedbi dokazov oziroma da je z njimi seznanjena.

Sodišče ugotavlja, da izpodbijana odločba ne vsebuje presoje v tej zadevi izvedenih dokazov v smislu 2. odstavka 209. člena zakona o splošnem upravnem postopku. Tožena stranka je dejansko stanje ugotavljala tudi na podlagi dokazov, s katerimi tožnik sploh ni bil seznanjen. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe pa tudi ni razvidno ali bi tožnikov sprejem v državljanstvo predstavljal nevarnost za javni red ali za varnost oziroma obrambo države (ali vse skupaj), prav tako odločba tudi nima konkretnih razlogov za tako oceno tožene stranke.

Iz vseh navedenih razlogov sodišče meni, da tožena stranka ni dovolj upoštevala pravila postopka, kar bi lahko vplivalo na rešitev zadeve. Zato je na podlagi določbe 2. odstavka 42. člena v zvezi z 2. odstavkom 39. člena zakona o upravnih sporih tožbi ugodilo in odločilo kot je to navedeno v izreku sodbe. Določbe zakona o upravnih sporih in zakona o splošnem upravnem postopku je sodišče smiselno uporabilo kot republiški predpis skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).