Jedro

V primerih, ko se v pobot uveljavljajo različne postavke oziroma stroški, katerih seštevek presega tožbeni zahtevek, je še posebej pomembno, da je v pobot uveljavljena terjatev jasno in nedvoumno opredeljena. Le na ta način je mogoče preprečiti, da se ne bi o njej ponovno odločilo v kakšni drugi pravdi ali da se o njej ne bi začela nova pravda. Poleg tega tudi ne zadostuje zgolj trditvena podlaga o obstoju obstoječe nasprotne terjatve iz naslova povzročene škode, pač pa mora stranka pobotni ugovor, ki ga uveljavlja v zvezi z vtoževano terjatvijo, ustrezno procesuirati.

Zgolj sklicevanje na vsebino strokovnega mnenja ne more predstavljati ustrezne trditvene podlage za pravočasno grajanje napake s strani tožene stranke kot naročnice tožeči stranki kot izvajalki na način in v rokih, ki jih določa Obligacijski zakonik.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II.Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka, tožeči stranki pa mora v 15 dneh od prejema te odločbe povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 466,65 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za izpolnitev dalje do plačila.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da tožeči stranki plača 10.958,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 12. 2018 do plačila (I. točka izreka), zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 3.434,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 12. 2018 do plačila (II. točka izreka) in toženi stranki naložilo, da tožeči stranki povrne pravdne stroške v višini 3.009,69 EUR v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2.Zoper sodbo se je tožena stranka pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP in primarno predlagala spremembo sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka, podredno pa, da se toženi stranki prizna pobotni ugovor v višini škode v skupnem znesku 4.835,26 EUR in manjvrednosti del v skupnem znesku 3.256,36 EUR, vključno s stroškovno posledico. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3.Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala zavrnitev pritožbenih razlogov in potrditev izdane sodbe ter priglasila stroške pritožbenega postopka.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Iz izpodbijane sodbe izhaja, da sta tožeča stranka kot izvajalka in tožena stranka kot naročnica in investitorka sklenili gradbeno pogodbo za izvedbo del na stanovanjskem objektu tožene stranke. Tožena stranka je tožeči stranki plačala 26.311,49 EUR avansa. Za opravljena dela je tožeča stranka toženi izstavila račun v višini 40.704,49 EUR. Upoštevajoč avans je za plačilo ostalo 14.393,00 EUR. Plačilo preostanka je tožena stranka zavrnila iz razloga, da je tožeča stranka delo izvedla z napakami in pomanjkljivo. Tožena stranka je v postopku pred sodiščem prve stopnje navedla, da uveljavlja manjvrednost del zaradi stvarnih napak ter pobotava povračilo škode. Po izvedenem dokaznem postopku z izvedencem gradbene stroke je sodišče prve stopnje toženi stranki priznalo manjvrednost del v višini 3.434,48 EUR in za naveden znesek tožbeni zahtevek zavrnilo, vtoževan preostanek v višini 10.985,52 EUR pa ji je naložilo v plačilo.

6.Pritožnica sodišču prve stopnje očita, da ni presojalo njenega pobotnega ugovora za škodo, ki jo je utrpela zaradi neustrezno izvedenih tesarskih del. Neutemeljeno graja stališče v izpodbijani sodbi, da pobotni ugovor ni bil sklepčen.

7.S pobotnim ugovorom se na specifičen način uveljavljajo vsa tista upravičenja, ki se sicer uveljavljajo s tožbenim zahtevkom. To pa pomeni, da morajo biti tudi za pobotni ugovor izpolnjene procesne predpostavke, ki veljajo za tožbo, med drugim določnost ugovora (prvi odstavek 2. člena ZPP in prvi odstavek 180. člena ZPP). Temu tožena stranka pri uveljavljanju pobotnega ugovora v obliki nasprotne in obstoječe terjatve iz naslova povzročene škode ni zadostila. Drži, da je v odgovoru na tožbo zapisala, da ima do tožeče stranke odškodninsko terjatev v višini 15.000,00 EUR, kolikor bodo znašali različni stroški sanacije, za kar uveljavlja pobot. Vendar je že v prvi pripravljalni vlogi v pobot navajala postavke iz naslova zatrjevane manjvrednosti del in neizvedenih del, na podlagi katerih je hkrati uveljavljala znižanje kupnine. Pritožnica se sicer sklicuje na tretjo pripravljalno vlogo z dne 22. 12. 2020, v kateri je povzela zneske za kar 36 različnih postavk statične sanacije objekta, ki so v Elaboratu ocenjene na 83.195,67 EUR, v kar je vključen tudi DDV, hkrati pa je tudi navedla, da znaša seštevek nekaterih naštetih postavk, ki se nanašajo na neustrezno izvedbo del, preko 30.000,00 EUR. Upoštevajoč takšne navedbe je za presojo bistveno, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, da tožena stranka kljub opozorilom tekom postopka ni pojasnila, kateri od navedenih stroškov sanacije oziroma drugih stroškov, ki jih je izpostavljala v svojih vlogah, naj bi predstavljali zatrjevano škodo, in katere od njih uveljavlja v pobot (četudi podredno). Kateri od zatrjevanih zneskov predstavljajo škodo, ki se uveljavlja v pobot, torej ni bilo določno opredeljeno. V primerih, ko se v pobot uveljavljajo različne postavke oziroma stroški, katerih seštevek presega tožbeni zahtevek, je še posebej pomembno, da je v pobot uveljavljena terjatev jasno in nedvoumno opredeljena. Le na ta način je mogoče preprečiti, da se ne bi o njej ponovno odločilo v kakšni drugi pravdi ali da se o njej ne bi začela nova pravda. Poleg tega tudi ne zadostuje zgolj trditvena podlaga o obstoju obstoječe nasprotne terjatve iz naslova povzročene škode, pač pa mora stranka pobotni ugovor, ki ga uveljavlja v zvezi z vtoževano terjatvijo, ustrezno procesuirati. Če je v sodbi odločeno o terjatvi, ki jo je tožena stranka uveljavljala z ugovorom zaradi pobota, postane odločba o obstoju ali neobstoju take terjatve pravnomočna (tretji odstavek 319. člena ZPP). Zato je treba pobotni ugovor uveljaviti s procesno izjavo o pobotu, ki mora biti jasna in določna. Tudi temu tožena stranka ni zadostila. Sodišče namreč ne sme odreči odločitve o ugovoru le, če tožena stranka konkretno opredeli vsebino sodnega varstva in s tem tudi meje sodnega preizkusa.

8.Pritožnica neutemeljeno zatrjuje, da je uveljavljala sklepčen pobotni ugovor vsaj za strošek odstranitve vgrajenih kladnih brun v višini 4.030,26 EUR + DDV. V okviru navedb, ki jih je na prvi stopnji podala v zvezi s pobotnim ugovorom, namreč stroška odstranitve vgrajenih kladnih brun v navedenem znesku ni uveljavila v pobot. Ugovor pobota, ki ni bil uveljavljen pred sodiščem prve stopnje, se v pritožbi ne more uveljavljati (tretji odstavek 337. člena ZPP). Pritožbeno sklicevanje na navedbe v tretji pripravljalni vlogi z dne 22. 12. 2020 in na vsebino Elaborata statične sanacije stanovanjske hiše iz septembra 2020 ni utemeljeno. V tej pripravljalni vlogi je tožena stranka zgolj povzela stroške celovite statične sanacije objekta iz Elaborata in v tem okviru je bil med drugimi naveden tudi strošek odstranitve vgrajenih kladnih brun. Da je Elaborat v postopek predložila predvsem za ilustracijo ocene stroška sanacije, je v naslednji, četrti pripravljalni vlogi z dne 30. 3. 2021, pojasnila sama. Zato višje sodišče pritrjuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da iz navedenih vlog ne izhaja, da bi znesek, ki ga sicer konkretno navaja, kot škodo uveljavila v pobot. Ker je bil Elaborat izdelan v septembru 2020, tožena stranka pa je njegovo vsebino prvič povzela v tretji pripravljalni vlogi z dne 22. 12. 2020, pritožnica tudi ne more biti uspešna z očitkom, da pobotni ugovor za strošek odstranitve vgrajenih kladnih brun v višini 4.030,26 EUR + DDV izhaja iz predhodnih vlog. Tudi trditev, da ima škodo v obliki stroškov ureditve gradbišča ter odvoza brun na deponijo v višini 4.835,26 EUR + DDV, tožena stranka pred sodiščem prve stopnje ni podala, zato predstavljajo pritožbene novote, ki jih višje sodišče ne sme upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP). Ker tožena stranka pred sodiščem prve stopnje tudi ni uveljavila pobotnega ugovora za škodo iz naslova stroškov ureditve gradbišča ter odvoza brun na deponijo, ga v pritožbi ne more uveljavljati (tretji odstavek 337. člena ZPP).

9.Pritožba nadalje neutemeljeno izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da napake glede pločevinaste obrobe ob dimnikih in zračnikih ni pravočasno grajala. V zvezi z navedeno napako je sodišče prve stopnje sledilo mnenju sodnega izvedenca, ki je ugotovil neestetsko izvedbo obrob in manjvrednost ocenil na 180,00 UER, vendar je ugotovilo, da tožena stranka ni navedla, kdaj se je z navedeno napako seznanila in kdaj je o njej obvestila tožečo stranko. Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje na strokovno mnenje A. A. z dne 4. 9. 2018, saj je že sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da napaka, kot jo je ugotovil sodni izvedenec B. B., iz navedenega strokovnega mnenja ne izhaja. Medtem ko A. A. opozarja na zamakanje pri zračnikih, kjer ni obrobe oziroma je ta slabo izvedena, sodni izvedenec B. B. ugotavlja zgolj neestetsko izvedbo obrobe zračnikov slemen. Tudi sicer zgolj sklicevanje na vsebino strokovnega mnenja ne more predstavljati ustrezne trditvene podlage za pravočasno grajanje napake s strani tožene stranke kot naročnice tožeči stranki kot izvajalki na način in v rokih, ki jih določa Obligacijski zakonik – OZ (633. do 636. člen v zvezi s 660. členom). Pravočasnega grajanja, upoštevajoč ne le naravo napake, ampak tudi navedbe pritožnice, da je tožeča stranka očitano zamakanje zaradi slabo izvedenih obrob odpravljala med septembrom in decembrom 2018, pritožnica ne more uspešno uveljaviti s pritožbenim očitkom, da je bila neestetska izvedba pravočasno grajana v pripravljalni vlogi z dne 24. 1. 2020, ko je med drugim navedla, da so pločevinaste obrobe ob dimnikih in zračnikih izvedene površno.

10.Pritožnica nadalje neutemeljeno uveljavlja, da bi ji sodišče prve stopnje iz naslova manjvrednosti del moralo priznati tudi 8% odbitek vrednosti del oziroma 3.256,36 EUR, kot ga je ugotovil sodni izvedenec. Kot izhaja iz izvedenskega mnenja je sodni izvedenec v okviru odgovora na druga vprašanja, ki se mu zdijo pomembna, ugotovil manjvrednost del tudi iz razloga, ker ni mogel preveriti vgrajenih količin, saj izvajalec ni predložil knjige obračunskih izmer ali kakšnega drugega dokumenta, iz katerega bi bile razvidne vgrajene količine. Sodišče prve stopnje je postopalo pravilno, ko navedenih ugotovitev sodnega izvedenca zaradi neobstoja trditvene podlage pri presoji ni upoštevalo. Drži ugotovitev, da bi prekoračilo trditveno podlago strank, saj pravilnost obračunanih količin izvedenih del (razen za postavki št. 18 in 19 vtoževanega računa) s strani tožene stranke ni bila prerekana in se zato vse do prejema izvedenskega mnenja ni izpostavila kot sporna. Ker manjkajoče trditvene podlage dokazi ne morejo nadomestiti, je neupoštevno pritožbeno sklicevanje na dopise, v katerih je tožena stranka tožečo pozivala na predložitev ustrezne dokumentacije, da bo lahko preverila obračune. Določnega in izrecnega ugovora zoper obračunano količino izvedenih del pritožnica tudi ne more uspešno uveljaviti s sklicevanjem na posplošene navedbe iz ugovora zoper sklep o izvršbi, da upnik ni predložil "nobenih dokazil, ki bi z gotovostjo dokazovali obstoj, višino in zapadlost terjatve …. oziroma omogočali preveritev verodostojnosti in utemeljenosti zahtevka ...". Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki v smeri, da tožena stranka ni bila dolžna določneje prerekati vgrajenih količin, saj pravih količin ni mogel ugotoviti niti sodni izvedenec. Sodišče prve stopnje namreč ni ugotovilo, da tožena stranka ni podala dovolj določnega ugovora oziroma ugovora ni dokazala, ampak je ugotovilo, da ugovora zoper količino obračunanih del ni podala in iz tega razloga ni bil predmet presoje.

11.Posplošeno in zato neutemeljeno je tudi pritožbeno uveljavljanje zagrešeno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožnica namreč ne pove, kateri so tisti razlogi o odločilnih dejstvih, ki so po njenem mnenju iz izpodbijane sodbe izostali.

12.Ker uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani, višje sodišče pa ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13.Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Zaradi neuspeha s pritožbo tožena stranka sama nosi stroške, nastale z vložitvijo pritožbe, tožeči stranki pa mora povrniti stroške, nastale z vložitvijo odgovora na pritožbo. Višje sodišče je pritožbene stroške tožene stranke odmerilo v skladu z določili Odvetniške tarife – OT in ji priznalo 625 točk za odgovor na pritožbo, 2% za materialne stroške, 22% DDV, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR znaša 466,65 EUR. Priglašenih pritožbenih stroškov za pregled listin in posvet s stranko višje sodišče tožeči stranki ni priznalo, ker sta vsebovana v priznanem strošku sestave odgovora na pritožbo. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v 15 dneh, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do plačila (378. člen v zvezi z 299. členom OZ in 313. členom ZPP).

Zveza

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 633, 634, 635, 636, 660 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 2, 2/1, 180, 180/1, 319, 319/3, 337, 337/1, 337/3