Jedro

V stečajnem postopku mora sodišče v okviru ugotavljanja, ali so podane procesne predpostavke za vložitev predloga za začetek stečajnega postopka, ugotoviti, ali obstoji upnikova terjatev do dolžnika s stopnjo verjetnosti, ne glede na to da bo o sami terjatvi s stopnjo gotovosti odločeno posebej v pravdnem postopku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom na predlog upnika S. začelo stečajni postopek nad dolžnikom in imenovalo stečajnega upravitelja.

Zoper sklep se je dolžnik pravočasno pritožil. V pritožbi je navedel, da je sodišče prve stopnje nepravilno zaključilo, da so podani pogoji za začetek stečajnega postopka nad njim, saj je zmotno ugotovilo, da je upnik izkazal, da ima napram dolžniku terjatev.

Pritožba ni utemeljena.

Iz podatkov v spisu izhaja, da je predlog za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom dne 18. 06. 2010 podal zgoraj navedeni upnik.

Predlog za začetek stečajnega postopka, ki ga vloži upnik, mora vsebovati tudi opis dejstev in okoliščin, iz katerih verjetno izhaja, da ima terjatev do dolžnika in da dolžnik zamuja s plačilom te terjatve več kot dva meseca (4. odst. 232. člena ZFPPIPP).

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je upnik v svojem predlogu izkazal, da verjetno obstoji njegova terjatev do dolžnika v višini 426.150,44 EUR in da dolžnik zamuja s plačilom le-te več kot dva meseca. Hkrati je sodišče tudi pravilno ugotovilo, da je upnik s predlogom izkazal, da je dolžnik insolventen, pri čemer je ugotovilo, da je pri dolžniku nastopila trajnejša nelikvidnost (1. točka 1. odst. 14. člena ZFPPIPP), kakor tudi, da je postal dolgoročno plačilno nesposoben (2. točka 1. odst. 14. člena ZFPPIPP).

Dolžnik v pritožbi nasprotuje predvsem zaključkom sodišča prve stopnje, ki se nanašajo na verjetno izkazanost terjatve upnika do dolžnika in trdi, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo njegovih ugovornih trditev o neobstoju le-te.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da je upnik v predlogu za začetek stečajnega postopka, s stopnjo verjetnosti izkazal obstoj zatrjevane terjatve, ki izvira iz nespornega poslovnega odnosa njim in dolžnikom. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da zatrjevana terjatev izvira iz dveh pogodb o finančnem leasingu, po katerih je upnik je kot leasingodajalec izročil dolžniku predmet leasinga, slednji pa ni plačeval leasing obrokov. Ugotovilo je, da je upnik zaradi navedenih kršitev, s strani dolžnika pogodbe o leasingu odpovedal in skladno s pogodbenimi določbami od dolžnika zahteval plačilo zneska 426.150,44 EUR z zapadlostjo 09. 03. 2010, ki predstavlja po obeh pogodbah neplačane obroke, obračunane zamudne obresti in diskontirano vrednost še nezapadlih obrokov. Sodišče prve stopnje je svoje zaključke o verjetni izkazanosti te terjatve pravilno oprlo na listine, ki jih je upnik priložil predlogu za začetek stečajnega postopka in sicer obe pogodbi o finančnem leasingu skupaj s splošnimi pogoji, dopise z odpovedjo pogodb in izračune o višini zatrjevane terjatve. Iz zapisnika z naroka za začetek stečajnega postopka z dne 03. 09. 2010 izhaja, da je sodišče prve stopnje sprejelo dokazni sklep,s katerim je vpogledalo navedene listine. Za to ne držijo pritožbene trditve, da je sodišče prve stopnje izdalo izpodbijani sklep brez izvedbe kakršnih koli dokazov. Hkrati je sodišče prve stopnje pravilno kot manj verjetne od trditev upnika ocenilo trditve dolžnika, s katerimi je zatrjeval, da terjatev ne obstoji. Dolžnik je namreč trdil, da sta se stranki dogovarjali o tem, kako bi se njuno pogodbeno razmerje po pogodbah o finančnem leasingu spremenilo oziroma, da bi v pogodbeno razmerje vstopil nov leasingojemalec zaradi težav, v katere je dolžnik zašel vsled vsesplošne krize, vendar pa do dogovora o tem ni prišlo, saj je novo vodstvo upnika odklonilo predlagane rešitve. Pri tem pa ni pojasnil kako naj bi dejstvo, da med strankama ni prišlo do dogovora o spremembi pogodb o leasingu vplivalo na upnikovo terjatev, ki je nastala zaradi odpovedi pogodb o leasingu. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo te trditve kot nezadostne.

Sklicevanje dolžnika, da je terjatev sporna, ker je na podlagi njegovega ugovora bil sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, s katerim je upnik uveljavljal plačilo zatrjevane terjatve razveljavljen, tudi ni zadostno. V stečajnem postopku mora namreč sodišče v okviru ugotavljanja ali so podane procesne predpostavke za vložitev predloga za začetek stečajnega postopka ugotoviti ali obstoji upnikova terjatev do dolžnika s stopnjo verjetnosti, ne glede na to da bo o sami terjatvi s stopnjo gotovosti odločeno posebej v pravdnem postopku. Drugačne pritožbene trditve so zmotne.

Dolžnik ni konkretno nasprotoval zaključkom sodišča prve stopnje o njegovi insolventnosti. Iz razlogov izpodbijanega sklepa je razvidno, da je sodišče prve stopnje na podlagi podatkov iz dolžnikove bilance stanja za poslovno leto 2009, ki ga je predložil upnik ugotovilo, da je dolžnik trajneje nelikviden. Prav tako je z jasnimi in logičnimi razlogi utemeljilo, svoj zaključek, da je dolžnik tudi dolgoročno plačilno nesposoben. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje tudi podalo razloge zakaj ni upoštevalo trditve dolžnika, ki jih je v postopku na prvi stopnji podal v ugovoru.

Pritožbeno nasprotovanje, da je sodišče prve stopnje nepravilno oprlo zaključke o njegovi insolventnosti zgolj na trditve predlagatelja, ne držijo. Prav tako ne držijo pritožbene trditve, da se ne bi smelo opreti na izpise o stanjih na dolžnikovih računih, ki naj bi jih nelegalno pridobil upnik. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje svoje zaključke oprlo predvsem na podatke iz bilance stanja dolžnika za leto 2009, ki je javni dokument, ki je bil objavljen na spletnih straneh AJPES.

Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da dolžnik zgolj s pavšalnim nasprotovanjem, ki ga je podal v ugovoru ni uspel izpodbiti izkazanih domnev o njegovi insolventnosti. Dolžnik je namreč v ugovoru navedel, da niti približno ni insolventen, in da vrednost njegovega premoženja, ki ga predstavlja vrednost njegove lastne opreme, bistveno presega višino terjatve upnika. Glede na drugačne podatke, ki jih je sodišče prve stopnje ugotovilo iz dolžnikove bilance stanja, pa je pravilno ocenilo, da navedenih ugovornih trditev ni bilo mogoče preizkusiti. V podporo navedenim ugovornim trditvam pa dolžnik tudi ni predložil nobenih dokazov. Zato ne drži pritožbena trditev, da je dolžnik v ugovoru natančno obrazložil in ponudi dokaze o tem, da stanje aktive in pasive, kot ga je opisal predlagatelj, ni enako dejanskemu.

Pritožbeno sodišče je zaradi navedenega pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišče prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 121. člena ZFPPIPP).