Jedro

Višje sodišče se ni izreklo glede navedb v pritožbi, vloženi zoper sklep o sodnem opominu, v kateri pritožnica trdi, da njena zahteva za izločitev sodnika ni bila vložena prepozno. S tem je kršilo določbo 1. odstavka 395. člena ZKP v zvezi z 2. odstavkom 371. člena ZKP. Ker pa zagovornica vpliva omenjene kršitve procesnega zakona na zakonitost pravnomočnega sklepa, s katerim je sodišče druge stopnje potrdilo sklep o sodnem opominu, ni utemeljila, Vrhovno sodišče ni moglo preizkusiti, ali navedena kršitev določb kazenskega postopka predstavlja upoštevano relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP.

Izrek

Zahteva zagovornice obsojene M.S. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenka je dolžna plačati povprečnino 70.000 SIT.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Kamniku je obsojeni M.S. na podlagi 1. odstavka 61. člena KZ izreklo sodni opomin zaradi storitve kaznivega dejanja grdega ravnanja po 146. členu KZ in odločilo, da je obsojenka dolžna plačati povprečnino 90.000 SIT. Višje sodišče v Ljubljani je zavrnilo pritožbo obsojenkine zagovornice kot neutemeljeno in potrdilo sklep o sodnem opominu, obsojenki pa naložilo plačilo stroškov pritožbenega postopka - povprečnino v znesku 40.000 SIT.

Zoper pravnomočni sklep o sodnem opominu je dne 19.7.1999 obsojenkina zagovornica vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi razlogov po 2. in 3. točki 1. odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ne da bi predlagala, kako naj Vrhovno sodišče odloči. Vrhovni državni tožilec M.V. je v odgovoru na zahtevo (2. odstavek 423. člena ZKP) podal mnenje, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Višje sodišče v Ljubljani je sicer ravnalo v nasprotju z določbo 395. člena ZKP, ko ni odgovorilo na pritožbene navedbe zagovornice v zvezi s sklepom o zavrženju zahteve obsojene M.S. za izločitev sodnika, vendar gre za nebistveno kršitev, ki ni vplivala na zakonitost in pravilnost odločbe o potrditvi sklepa o sodnem opominu. Vrhovni državni tožilec še dodaja, da je predstojnica okrajnega sodišča izdala sklep, da se zahteva obsojenke za izločitev sodnika zavrže kot prepozna, zoper ta sklep pa ni pritožbe.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnica zahteve navaja, da je med prvostopenjskim postopkom vložila zahtevo za izločitev sodnika posameznika iz razlogov po 6. točki 39. člena ZKP/95, "ker naj bi sodnik samovoljno pretvoril tipkani prepis na roke zapisanega zapisnika o zaslišanju priče J.S.". Predstojnica Okrajnega sodišča je zahtevo s sklepom z dne 5.11.1998 zavrgla (kot prepozno), s pravnim poukom, da zoper ta sklep ni posebne pritožbe. Zato se je zagovornica zoper ta sklep pritožila s pritožbo zoper sklep o izrečenem sodnem opominu v skladu s 4. odstavkom 42. člena ZKP/95. Višje sodišče tega dela pritožbe ni presodilo in "ni ravnalo v skladu s 383. členom ZKP, zaradi česar naj bi bila po mnenju zagovornice podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 7. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, saj je že omenjeni sklep o izločitvi sodnika (Su 29/98 z dne 5.11.1998) ostal nerešen." Čeprav se vložnica zahteve sklicuje na kršitev 7. točke 1. odstavka 371. člena ZKP (ta je podana, če sodišče s svojo sodbo ni popolnoma rešilo predmeta obtožbe), je v jasni in določno izraženi zagovorničini trditvi, da višje sodišče v svoji odločbi ni presodilo njenih pritožbenih navedb zoper sklep o sodnem opominu, mogoče prepoznati očitek kršitve določbe 1. odstavka 395. člena ZKP. Ta določa, da sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe oziroma sklepa presodi navedbe pritožbe in navede kršitve zakona, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti.

V tem delu navedbam zagovornice ni mogoče odreči utemeljenosti. Iz odločbe višjega sodišča namreč izhaja, da se to res ni izreklo glede navedb pritožbe (točka V), v kateri pritožnica trdi, da njena zahteva za izločitev sodnika ni bila vložena prepozno, ker 2. odstavek 41. člena ZKP/95 določa, da stranka lahko zahteva izločitev sodnika do konca glavne obravnave, zahteva za izločitev pa je bila dana pred začetkom glavne obravnave. Vrhovno sodišče se glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti ne spušča v oceno pravilnosti in zakonitosti sklepa, s katerim se zagovornica ne strinja, pritrjuje pa njenemu mnenju, da bi moralo višje sodišče v svoji odločbi zavzeti stališče tudi do omenjenih pritožbenih navedb zagovornice. Ker tega ni storilo, je kršilo določbo 1. odstavka 395. člena ZKP v zvezi z 2. odstavkom 371. člena ZKP.

V postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti se smejo kršitve določb kazenskega postopka, ki ne pomenijo absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka (1. odstavek 371. člena ZKP), uveljavljati le, če so vplivale na zakonitost sodne odločbe (3. točka 1. odstavka 420. člena ZKP). Vrhovno sodišče je pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omejeno samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi (1. odstavek 424. člena ZKP), kar pomeni, da jih mora ta konkretizirati in ustrezno obrazložiti.

V obravnavanem primeru zagovornica vpliva omenjene kršitve procesnega zakona na zakonitost pravnomočnega sklepa, s katerim je sodišče druge stopnje potrdilo sklep o sodnem opominu, ne utemelji, ampak le posplošeno zatrjuje, da je sklep o izločitvi sodnika z dne 5.11.1998 ostal nerešen". Zato Vrhovno sodišče ni moglo preizkusiti, ali navedena kršitev določb kazenskega postopka predstavlja upoštevno relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP.

Šteti je tako, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljana kršitev ni podana, zato jo je Vrhovno sodišče zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Odločitev o dolžnosti plačila stroškov, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena v zvezi s 1. odstavkom 95. člena in 3. odstavkom 92. člena ZKP.