Jedro

Tožnik si za poslovno enoto ni pridobil odločbe ministrstva o verifikaciji. Po določbi 5. člena ZLD mora namreč lekarna imeti ustrezne kadre, prostore in opremo glede na obseg dejavnosti, ki jo opravlja.

Določbe ZPDZC se uporabljajo tudi za tožnika, glede na to, da tožnik kot izvajalec zdravstvene dejavnosti izvaja javno službo, ki je urejena z ZZDej. ZZDej v celoti zavezuje tudi tožnika kot pravno osebo. Pravna oseba po ZZDej je namreč gospodarska družba, zadruga zavod oz. druga pravna oseba, ki opravlja registrirano dejavnost.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ tožniku prepovedal opravljanje lekarniške dejavnosti v lekarni A., kot dela na črno. V svoji obrazložitvi navaja, da je tržni inšpektor dne 7. 1. 2014 opravil pregled poslovanja lekarne A., v kateri opravlja lekarniško dejavnost Javni zavod C.-sedaj tožnik. Njegov direktor je v dopisu navedel, da je tožnik dne 20. 11. 2013 podal vlogo za verifikacijo svoje poslovne enote v B., vendar pristojno ministrstvo še ni izdalo odločbe. Navedel je, da je bil pred obratovanjem navedene podružnice opravljen interni strokovni nadzor, pri katerem je bilo ugotovljeno, da lekarna izpolnjuje vse pogoje za opravljanje lekarniške dejavnosti. Organ se sklicuje na določbo 6. člena Zakona o lekarniški dejavnosti (ZLD), ki določa, da je za opravljanje lekarniške dejavnosti potrebno imeti odločbo o verifikaciji lekarne. Ker gre v konkretnem primeru za primer dela na črno iz 1. alineje prvega odstavka 3. člena Zakona o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno (ZPDZC), je bilo treba tožniku na podlagi četrtega odstavka 13. člena ZPDZC izreči ukrep, kot izhaja iz izreka te odločbe.

Drugostopenjski organ je pritožbo tožnika zoper uvodoma navedeno prvostopenjsko odločbo zavrnil. Strinja se z odločitvijo prvostopenjskega organa, kakor tudi z uporabo predpisov, na katerih odločitev temelji.

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja. Tožbo vlaga iz vseh tožbenih razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Meni, da je izpodbijana odločba v celoti nezakonita. Meni, da se je inšpekcijski organ spuščal v presojo izpolnjevanja določb ZLD v nasprotju s 35. členom tega zakona, po katerem se nadzor nad opravljanjem lekarniške dejavnosti opravlja v skladu z Zakonom o zdravstveni dejavnosti (ZZD, pravilno: ZZDej). Za kršitev določbe 6. člena ZLD pa slednji kot lex specialis predvideva le denarno kazen. Opozarja, da se po 37. členu ZLD poslovanje lekarne lahko prepove le začasno, ne pa časovno neomejeno in brezpogojno, kot je to z izpodbijano odločbo storil tržni inšpektorat. Zato meni, da prepoved opravljanja dejavnosti po določbi četrtega odstavka 13. člena ZPDZC nima nobene pravne in dejanske podlage, saj izrečena sankcija v ZLD ni predpisana. Zato tržni inšpektorat ni pristojen za presojo izvajanja zdravstvene dejavnosti, ki po 4. členu ZZD spada v okvir javne službe, torej netržne dejavnosti in ne sodi med organe, ki so po 76. členu ZZD pristojni za nadzor nad izvajanjem tega zakona. Tržni inšpektorat si je tako po navedenem uzurpiral svojo pristojnost na področju lekarniške dejavnosti in presegel zakonska pooblastila, kar predstavlja bistveno kršitev pravil upravnega postopka po 1. alineji drugega odstavka 237. člena ZUP. Nasprotuje tudi stališču drugostopenjskega organa, ki navedene očitke neobrazloženo zavrne z zaključkom, da naj bi bil inšpektorat pristojen za nadzor nad izvajanjem ZPDZC.

Navaja tudi, da ZLD ne predpisuje listin o izpolnjevanju predpisanih pogojev oziroma dovoljenj za obratovanje. Tako bi inšpektorat moral izkazati katere listine tožnik ni predložil. Tržni inšpektorat tudi prezre, da je tožnik svojo predmetno poslovno enoto vpisal v sodni register in tako ne more biti dvoma, da ima tožnik vse z zakonom predpisane listine o izpolnjevanju pogojev za opravljanje dejavnosti. Poudarja še, da je bila Lekarna C. ustanovljena na podlagi Odloka o ustanovitvi javnega zavoda C., kjer je v določbi 3. člena jasno določena dejavnost zavoda in nikjer ni navedeno, da bi bilo opravljanje dejavnosti teritorialno omejeno, kar pomeni, da ima Lekarna C. že v osnovi registrirano dejavnost na območju celotnega teritorija Republike Slovenije. Zato že v osnovi ne more izvajati dela na črno zgolj zaradi tega, ker naj še ne bi bila opravljena verifikacija, ki bi se glasila na Lekarno C. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo po opravljeni javni obravnavi odpravi. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka je sodišču posredovala upravni spis, medtem ko odgovora na tožbo ni podala.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je predmet sodne presoje odločba tržnega inšpektorja, s katero je le-ta tožniku izrekel inšpekcijski ukrep po četrtem odstavku 13. člena ZPDZC, ker lekarniško dejavnost v poslovni enoti v lekarni A. opravlja kot delo na črno.

Kot delo na črno se po 3. členu ZPDZC šteje, če pravna oseba ali tuj pravni subjekt, ki je pravna oseba, opravlja dejavnost, ki ni določena v ustanovitvenem aktu ali če nima z zakonom predpisanih listin o izpolnjevanju pogojev za opravljanje dejavnosti, določene v ustanovitvenem aktu. Pogoji za opravljanje lekarniške dejavnosti so določeni v ZLD in sicer 6. člen tega zakona določa, da lekarna oz. podružnica lekarne lahko prične opravljati lekarniško dejavnost, ko ministrstvo, pristojno za zdravstvo, ugotovi, da izpolnjuje kadrovske pogoje in pogoje glede prostorov in opreme, določene s tem zakonom in predpisi, izdanimi na njegovi podlagi. Postopek verifikacije lekarne pa ureja Pravilnik o pogojih za opravljanje lekarniške dejavnosti (Pravilnik), ki v četrtem odstavku 32. člena določa, da ministrstvo potem, ko v postopku verifikacije lekarne ugotovi, ali lekarna izpolnjuje s tem pravilnikom predpisane pogoje za opravljanje lekarniške dejavnosti, izda odločbo.

Ob upoštevanju zgoraj navedenih določb in podatkov v spisu, je po presoji sodišča izpodbijana odločitev, da tožnik v poslovni enoti A. opravlja lekarniško dejavnost na črno, pravilna. Sodišče se strinja z razlogi, s katerimi je tako prvostopenjski organ, kakor tudi tožena stranka za njim, utemeljil svojo odločitev ter jih zato, v izogib ponavljanju, ne navaja (drugi odstavek 71. člena ZUS-1).

V dejanskem pogledu se je prvostopenjski organ pri svoji odločitvi oprl na ugotovitev, ki med strankama ni sporna, da si tožnik za poslovno enoto v B. ni pridobil odločbe ministrstva o verifikaciji. Po določbi 5. člena ZLD mora namreč lekarna imeti ustrezne kadre, prostore in opremo glede na obseg dejavnosti, ki jo opravlja. Zato je vlogo za verifikacijo lekarne treba vložiti tudi za poslovno enoto. Ker tožnik za poslovno enoto v B. odločbe o verifikaciji nima, je prvostopenjski organ na podlagi te ugotovitve po mnenju sodišča pravilno ocenil, da lekarniško dejavnost v poslovni enoti opravlja kot delo na črno. Posledično je po presoji sodišča tožniku tudi pravilno in zakonito izrekel inšpekcijski ukrep po četrtem odstavku 13. člena ZPDZC. Tožnik se zato neutemeljeno sklicuje na to, da ima že v osnovi registrirano dejavnost na celotnem območju RS in da zato ne more opravljati dela na črno zato, ker ni bila pridobljena odločba o verifikacije lekarne za navedeno podružnico.

Tožnik tudi neutemeljeno ugovarja stvarno nepristojnost. Obravnavana zadeva se nanaša na nadzor opravljanja lekarniške dejavnosti kot dela na črno. Po določbi 13. člena ZPDZC inšpektorati ugotavljajo kršitve določb tega zakona v okviru pooblastil, določenih s tem zakonom in s posebnimi zakoni. Če se opravlja delo na črno iz 3. člena tega zakona, izda prekrškovni organ iz prvega odstavka 1. člena tega zakona odločbo, s katero prepove opravljanje tega dela. Sporno med strankama je, ali se določbe ZPDZC uporabljajo tudi za tožnika, glede na to, da tožnik kot izvajalec zdravstvene dejavnosti izvaja javno službo, ki je urejena z ZZDej. Po presoji sodišča ZZDej v celoti zavezuje tudi tožnika kot pravno osebo. Pravna oseba po ZZDej je namreč gospodarska družba, zadruga zavod oz. druga pravna oseba, ki opravlja registrirano dejavnost. Sodišče tudi ne more pritrditi tožniku, da je ZLD „lex specialis“ glede na ZPDZC, saj ZLD ureja lekarniško dejavnost, ZPDZC pa določa, v katerih primerih se opravljanje dejavnosti oziroma dela šteje kot delo na črno. Prav tako ZPDZC tudi v ničemer ne posega v pristojnosti Ministrstva za zdravje po določbah ZLD in ZZDej. Neupoštevna je tudi tožbena navedba, da je bilo z izpodbijano odločbo tožniku prepovedano poslovanje lekarne časovno neomejeno in brezpogojno. Kot že zgoraj navedeno, po četrtem odstavku 13. člena ZPDZC inšpekcijski organ za kršitev določbe 3. člena tega zakona z odločbo prepove opravljanje dela na črno. In ravno tako je v konkretnem primeru inšpekcijski organ tudi ravnal. Tožniku je z izpodbijano odločbo prepovedal opravljanje lekarniške dejavnosti kot dela na črno, smiselno vse do tedaj, dokler si tožnik ne pridobi odločbe ministrstva o verifikaciji podružnice.

Ker je odločitev tožene stranke po presoji sodišča pravilna in zakonita, je sodišče tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno. Pri tem je o zadevi odločilo brez glavne obravnave, ker predlagani dokazi niso pomembni za odločitev (člen 59 ZUS-1).

Ker je sodišče tožbo zavrnilo, v skladu z določbo četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.