Jedro

Tožniki so v postopku na prvi stopnji zatrjevali, da vsi podpisi prodajalcev na navedeni pogodbi niso pristni. Pri tej trditvi vztrajajo tudi v pritožbi. Gre za strokovno vprašanje, na katerega bi sodišče lahko odgovorilo le s pomočjo izvedenca za preiskavo pisav. Ta dokazni predlog tožnikov je bil neupravičeno zavrnjen.

Prodajna pogodba namesto razlastitve ne pomeni prometa z nepremičninami.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo vse zahtevke tožnikov, tako primarni zahtevek, da jim toženki nerazdelno dolgujeta 50.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot podrejene zahtevke posameznih tožnikov za plačilo njihovemu solastnemu deležu ustreznega dela primarno zahtevanega zneska z obrestmi. Poleg tega je tožnikom naložilo, da morajo toženkama nerazdelno povrniti njune pravdne stroške z obrestmi.

2. Tožniki se v pritožbi sklicujejo na vse zakonske pritožbene razloge. Predlagajo razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišču očitajo več absolutnih bistvenih kršitev določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Izpodbijana sodba napačno ugotavlja, kdo so bili na dan 8. 4. 1989 lastniki spornih zemljišč, čeprav je to dejstvo jasno razvidno iz predloženega zemljiškoknjižnega izpiska. Tako A. A. nikoli ni bila solastnica spornih zemljišč, B. B. pa je bil tedaj še živ, zato C .C. kot njegov poznejši dedič ob podpisu prodajne pogodbe ni imel razpolagalnega upravičenja glede njegovega solastninskega deleža. Poleg tega je sodišče napačno povzelo izpoved druge tožnice Č. Č., medtem ko je priči A. A., ki je jasno izpovedala, da nikoli ni bila solastnica spornih zemljišč, neobrazloženo odreklo verodostojnost. Razlogi izpodbijane sodbe so neprepričljivi in deloma tudi nerazumljivi. Tožniki so izrecno zatrjevali neverodostojnost podpisov nekaterih lastnikov na sporni pogodbi z dne 8. 4. 1989 in predlagali dokaz z izvedencem. Tega je sodišče prve stopnje neupravičeno zavrnilo, češ da tožniki niso predložili primerjalnih podpisov. Poleg tega je takšna ugotovitev še protispisna, saj so tožniki vložili v spis rokopis D. D. in fotokopijo potnega lista Č. Č. z njegovim podpisom. Nesprejemljiv je zaključek sodišča, da so s podpisom ponudbe za prodajo kmetijskega zemljišča tožniki oziroma njihovi pravni predniki izrazili svojo voljo za prodajo zemljišč. D. D., B. B., A. A. in E.E. niso podpisali ne prodajne pogodbe in ne ponudbe, česar sodišče prve stopnje tožnikom ni dovolilo dokazati. Tudi domnevno pooblastilo za sklenitev pogodbe o prenosu nepremičnin bi moralo biti v pisni obliki. Napačno je stališče, da so bila zemljišča v spornem času kmetijska, sicer pa bi bila v tem primeru pogodba zaradi kršitve predkupne pravice nična. Za povrh sodba sama s seboj v nasprotju ugotavlja, da so bila zemljišča že leta 1986 namenjena gradnji, torej stavbna. Kršena je bila tudi obličnost. Pogodba ni bila predložena davčnemu organu, niti overjena pred sodiščem. Sodišče je povsem prezrlo Dogovor z dne 18. 4. 1990 in Dogovor – predlog z dne 13. 10. 1998, iz katerih izhaja, da je bil samo investitor pristojen pridobivati zemljišča, preko katerih poteka trasa bodoče avtoceste. Odločitev sodišča, da je bil K. razlastitveni upravičenec, je tako v nasprotju s takratno zakonodajo in z listinami v spisu. Neodgovorjeno je ostalo tudi vprašanje njegove pravne sposobnosti v tistem času, saj je organizacija združenega dela smela sklepati pogodbe samo v okviru dejavnosti, vpisane v sodni register. Tožniki vztrajajo, da je sporna pogodba nična zaradi kršitve moralnih načel in oderuštva. Izpodbijana sodba o nobenem izrecnem zatrjevanem odločilnem dejstvu ni zavzela stališča, ki bi bilo skladno z materialnim pravom. Tudi svojih dejanskih ugotovitev sodišče ni utemeljilo tako, da bi jih bilo mogoče preizkusiti.

3. Na pritožbo je odgovorila druga toženka, ki predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Izpodbijana sodba ugotavlja, da so tožniki oziroma njihovi pravni predniki odsvojili sporna zemljišča s prodajno pogodbo z dne 8. 4. 1989, ki je nadomestila razlastitev; pogodba je bila realizirana z dejansko izročitvijo zemljišč kupcu (razlastitvenemu upravičencu) in s plačilom dogovorjene odškodnine zanje; lastnici zemljišč sta pozneje na podlagi zakona postali toženki, zato tožniki niso upravičeni do zahtevanega plačila za njihovo uporabo.

6. Pritožbeni preizkus je pokazal, da je ostalo dejansko stanje v postopku na prvi stopnji nepopolno ugotovljeno, zato je vprašljivo, ali je bilo pravilno uporabljeno materialno pravo. Sodišče namreč ni izčrpalo celotne dokazne ponudbe tožnikov in tudi vseh izvedenih listinskih dokazov ni ocenilo. Poleg tega svoje odločitve o zavrnitvi tožbenih zahtevkov ni dovolj skrbno in prepričljivo obrazložilo.

7. Predvsem iz sodbe ni razvidno, čigavi pravni nasledniki so tožniki oziroma kateri njihovi pravni predniki so bili med podpisniki sporne pogodbe. Med pravdnima strankama ni sporno, kdo so sedanji lastniki spornih zemljišč. Kdo so bili lastniki na dan sklenitve prodajne pogodbe, pa je sodišče prve stopnje povzelo kar iz vsebine 1. točke pogodbe, namesto iz podatkov zemljiške knjige. Ni sicer izključeno, da se tedanje zemljiškoknjižno stanje ni ujemalo z dejanskim, vendar razlogi, ki jih je o tem navedlo sodišče prve stopnje, niso sprejemljivi. Pritožba utemeljeno izpostavlja, da sedmi tožnik C. C., čeprav naj bi pozneje dedoval po B. B., samo zato, ker je obdeloval njegovo kmetijo, pač ni bil upravičen razpolagati z njegovim solastninskim deležem v višini 1/7, saj je bil B. B. v času sklenitve pogodbe še živ. Šesta tožnica Č. Č. pogodbe očitno ni podpisala, medtem ko je njena sestra A. A, zaslišana kot priča, celo izrecno zanikala svoje domnevno solastništvo; sodišče ji ni verjelo, ob tem pa je prezrlo dodatni sklep o dedovanju(1), na katerega se utemeljeno sklicuje pritožba.

8. Brez dvoma lahko pogodba veže samo tiste prodajalce (in njihove pravne naslednike), ki so pogodbo podpisali. Tožniki so v postopku na prvi stopnji zatrjevali, da vsi podpisi prodajalcev na navedeni pogodbi niso pristni. Pri tej trditvi vztrajajo tudi v pritožbi. Sporna sta zlasti podpisa D. D. in E. E. Gre za strokovno vprašanje, na katerega bi sodišče lahko odgovorilo le s pomočjo izvedenca za preiskavo pisav. Ta dokazni predlog tožnikov je bil neupravičeno zavrnjen. Stvar izvedenca in ne sodišča je, kakšno primerjalno gradivo bo izvedenec potreboval za svoje delo. Neumesten je zato očitek tožnikom, da (še) niso predložili (ustreznih) primerjalnih podpisov. Sodišče tožnikom ne bi smelo odreči predlaganega dokazovanja z izvedencem, saj ponujeni dokaz ni bil prepozen, neprimeren ali nepotreben, ampak, nasprotno, nujen za razjasnitev dejanskega stanja. Ugibanje o tem, da je pogodbo namesto D. D. in E. E. morebiti podpisal kdo drug po njunem pooblastilu, ne more nadomestiti dokaza z izvedencem, sploh ker iz sporne pogodbe ni razvidno, da je navedena dva prodajalca pri sklenitvi pogodbe zastopal pooblaščenec.

9. Prodajna pogodba namesto razlastitve ne pomeni prometa z nepremičninami(2). Tedanji Zakon o razlastitvi in prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini (ZRPPN; Uradni list SRS, št. 5/1980, s spremembami in dopolnitvami) ni predpisal obličnosti takšne pogodbe niti ni določil sankcij za njeno nespoštovanje(3). Sodišče prve stopnje je torej pravilno zavrnilo ugovor tožnikov, da podpisi prodajalcev na sporni pogodbi niso bili overjeni. Ta pomanjkljivost sama za sebe ne bi mogla povzročiti neveljavnosti sporne pogodbe. Utemeljeno je bila zavrnjena tudi teza tožnikov, da je pogodba oderuška in zato nična. Tožniki namreč v postopku na prvi stopnji niso zatrjevali subjektivnih elementov oderuštva. Šele v pritožbi, torej prepozno glede na prvi odstavek 337. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), so začeli navajati, da je kupec pri sklepanju pogodbe izkoristil njihovo starost in lahkomiselnost. Nedopustno novoto predstavlja tudi pritožbeni dvom o pravni sposobnosti kupca.

10. Kot kupec je v pogodbi nastopal „K. Jugoslavija, TOZD ... servis Ljubljana“. Po 6. členu ZRPPN je razlastitev med drugimi lahko predlagala tudi organizacija združenega dela, če je nepremičnino potrebovala za svojo dejavnost. Pravilno je torej stališče izpodbijane sodbe, da razlastitveni upravičenci niso bili samo oblastveni organi. Seveda pa je (bila) razlastitev vedno dopustna samo takrat, ko zanjo obstaja splošni oziroma javni interes (2. člen ZRPPN). Sodišče prve stopnje je sicer ugotovilo, da je bil v obravnavanem primeru, upoštevaje tedaj sprejete prostorske akte, ki so predvidevali pozidavo spornih zemljišč za potrebe izgradnje avtoceste in spremljajočih objektov, podan splošni interes za razlastitev, vendar je po presoji pritožbenega sodišča vprašljivo, kdo je bil v resnici nosilec tega interesa (Republika Slovenija kot investitor ali K.). Pritožba se v zvezi s tem utemeljeno sklicuje na nekatere listinske dokaze (dopis (Dogovor-predlog)(4) z dne 13. 10. 1989 in Dogovor(5) z dne 18. 4. 1990). Skrbna analiza vsebine teh listin, ki je v izpodbijani sodbi izostala, bi utegnila pokazati, da kupec s sporno pogodbo namesto razlastitve ni zasledoval splošnega, temveč svoj lastni interes. Ta okoliščina bi lahko vplivala na status kupca kot razlastitvenega upravičenca, posledično pa na presojo, ali je na podlagi prodajne pogodbe z dne 8. 4. 1989 res lahko prišlo do veljavnega prenosa lastninske pravice na spornih zemljiščih oziroma do njihovega prehoda v družbeno lastnino.

11. Ker ugotovljenih pomanjkljivosti ni mogoče odpraviti v pritožbenem postopku, je sodišče druge stopnje ugodilo pritožbi in prvo sodbo na podlagi 355. člena ZPP razveljavilo. Zadevo je vrnilo sodišču prve stopnje, ki bo moralo dopolniti dokazni postopek z imenovanjem izvedenca, preveriti aktivno legitimacijo tožnikov in v ta namen pojasniti pravno nasledstvo prodajalcev, nato pa se po skrbni oceni zbranega dokaznega gradiva ponovno opredeliti do vseh vidikov zatrjevane neveljavnosti sporne prodajne pogodbe. Šele potem bo lahko znova odločilo o denarnih zahtevkih posameznih tožnikov.

12. Izrek o stroških pritožbenega postopka je posledica razveljavitve sodbe (tretji odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): sklep Okrajnega sodišča na Jesenicah O 165/79 z dne 4. 2. 2011 Op. št. (2): sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 1190/2008 z dne 24. 5. 2012 Op. št. (3): sodba in sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 264/2014 z dne 23. 6. 2016 Op. št. (4): priloga spisa B 15 Op. št. (5): priloga spisa B 4