Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da pomeni tako velika razlika med nakupno in prodajno vrednostjo vozila, po zgolj enem letu od nakupa, prodaja premoženja za neznatno plačilo, je na dolžniku, da pojasni in dokaže zakaj temu ni tako. Ker tega bremena dolžnik ni zmogel, je pritožbeno sklicevanje, da brez cenitve in drugega ustreznega dokaza tega ni mogoče ugotoviti, pri čemer dolžnik ustreznega dokaza v zvezi s tem niti ni predlagal, neutemeljeno.
Dolžnik mora v postopku odpusta sodelovati tako, da izpolnjuje svoje obveznosti in si aktivno prizadeva za poplačilo upnikov, česar pa dolžnik v tem postopku osebnega stečaja tudi po presoji pritožbenega sodišča ni izkazal.
Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.
1.Sodišče prve stopnje je z uvodoma citiranim sklepom postopek odpusta obveznosti ustavilo in predlog za odpust obveznosti zavrnilo.
2.Zoper sklep v celoti se po svojem pooblaščencu pritožuje stečajni dolžnik, iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju - ZFPPIPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da ugovor upraviteljice zavrne in stečajnemu dolžniku dovoli odpust obveznosti oziroma podredno izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.
3.Upravitelj na pritožbo ni odgovoril.
4.Pritožba ni utemeljena.
5.Nad dolžnikom se je s sklepom z dne 18. 3. 2024 začel postopek osebnega stečaja. S sklepom z dne 15. 4. 2024 je sodišče znotraj postopka osebnega stečaja začelo postopek odpusta obveznosti in določilo preizkusno dobo 2 let. Pred potekom preizkusne dobe (8. 2. 2026) je upraviteljica vložila ugovor zoper odpust obveznosti po prvem odstavku 403. člena ZFPPIPP.
6.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da se je stečajni dolžnik z nakupom 9 mobilnih telefonov v sorazmerno kratkem času, v skupni vrednosti preko 10.000,00 EUR, prekomerno zadolževal oziroma prevzemal obveznosti, ki so nesorazmerne z njegovim premoženjskim položajem, saj je bil v času nakupov zaposlen preko javnih del na občini T., mesečna plača javnega delavca pa je vsekakor nižja od vrednosti najcenejšega mobilnega telefona, cena telefonov, ki jih je kupoval dolžnik, pa je bila med 1.100,00 EUR in 1.500,00 EUR.
7.Pritožba skuša te ugotovitve izpodbiti z navedbami, da sodišče prve stopnje v zvezi z očitki o nakupih mobilnih telefonov ni ugotovilo, da je dolžnik pri tem ravnal nepošteno in da je dolžnik telefone kupoval zaradi prikrivanja premoženja, zmanjševanja stečajne mase ali načrtnega ustvarjanja obveznosti z namenom kasnejšega odpusta, s čimer ni bil ugotovljen element nepoštenosti oziroma zlorabe, saj je dolžnik zanikal kakršenkoli namen oškodovanja upnikov. Taki pritožbeni očitki niso utemeljeni.
8.Iz tretjega odstavka 399. člena ZFPPIPP izhaja, da odpust obveznosti ni dovoljen, če iz ravnanj stečajnega dolžnika v zadnjih petih letih pred uvedbo postopka osebnega stečaja, ravnanj dolžnika med postopkom osebnega stečaja ali glede na njegov premoženjski položaj izhaja, da bi bil odpust obveznosti temu stečajnemu dolžniku v nasprotju z namenom odpusta obveznosti iz prvega odstavka tega člena (v nadaljnjem besedilu: zloraba pravice do odpusta obveznosti). Velja, če se ne dokaže drugače, da predlog za odpust obveznosti pomeni zlorabo pravice do odpusta obveznosti tudi v primeru, če je stečajni dolžnik v zadnjih petih letih pred uvedbo postopka osebnega stečaja prevzemal obveznosti, ki so nesorazmerne z njegovim premoženjskim položajem, ali če je razpolagal s svojim premoženjem neodplačno ali za neznatno plačilo (3. točka četrtega odstavka 399. člena ZFPPIPP). Gre za izpodbojno zakonsko domnevo, ki bi jo dolžnik v obravnavanem primeru lahko izpodbil, če bi trdil in dokazal, da z nakupom 9 mobilnih telefonov v skupni vrednosti 10.000,00 EUR v obdobju 11 mesecev (od oktobra 2022 do septembra 2023, kar sodi v čas petih let pred uvedbo postopka osebnega stečaja), taki nakupi niso bili nesorazmerni z njegovim premoženjem. Vendar tega dolžnik ni ne trdil in še manj dokazal. Tako se kot neutemeljena izkaže pritožbena graja zaključka sodišča prve stopnje, ki je svojo odločitev pravilno oprlo na zakonsko domnevo, ki izhaja iz 3. točke četrtega odstavka 399. člena ZFPPIPP. Pri ugotavljanju zlorabe pravice do odpusta obveznosti kot je v danem primeru, ko sodišče svojo odločitev opre na zakonsko domnevo, ni bistveno ugotavljanje dejstev v zvezi s poštenostjo dolžnika, ali je dolžnik s svojimi ravnanji prikrival premoženje ter zmanjševal stečajne mase oziroma ali je načrtno ustvarjal obveznosti z namenom kasnejšega odpusta, temveč je bistveno, da dolžnik izpodbije zakonsko domnevo. Tega dolžnik v konkretnem primeru ni zmogel, zato je pritožbeno sklicevanje na elemente, vključeno v generalno klavzulo 399. člena ZFPPIPP pravno zmotno in zato neutemeljeno.
9.Enako velja glede pritožbenih trditev v zvezi s prodajo vozila VW Golf. Sodišče prve stopnje je svoj zaključek temeljilo na ugotovitvi, da je dolžnik vozilo kupil v letu 2022 za 12.000,00 EUR, kar je dolžnik na zaslišanju izpovedal sam, ter da je isto vozilo nato po enem letu prodal za 1.200,00 EUR (pravilno sicer 1.500,00 EUR, kar pa na samo odločitev nima vpliva) svoji babici. Ker dolžnik ni podal ustreznih trditev, ki bi utemeljevale tako razliko v ceni v obdobju zgolj enega leta, tudi po presoji pritožbenega sodišča ni uspel izpodbiti zakonske domneve iz 3. točke četrtega odstavka 399. člena ZFPPIPP tj. da je šlo za razpolaganje s premoženjem za neznatno plačilo, kar je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Take ugotovitve pritožba ne more izpodbiti z navedbami, da pri tem ni bila ugotovljena dejanska tržna vrednost vozila v času prodaje in da se je sodišče prve stopnje oprlo predvsem na okoliščino, da je bilo vozilo leto dni pred prodajo kupljeno za višji znesek, kar ne more nadomestiti dokazovanja dejanske vrednosti vozila ob prodaji. Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da pomeni tako velika razlika med nakupno in prodajno vrednostjo vozila, po zgolj enem letu od nakupa, prodaja premoženja za neznatno plačilo, je na dolžniku, da pojasni in dokaže zakaj temu ni tako. Ker tega bremena dolžnik ni zmogel, je pritožbeno sklicevanje, da brez cenitve in drugega ustreznega dokaza tega ni mogoče ugotoviti, pri čemer dolžnik ustreznega dokaza v zvezi s tem niti ni predlagal, neutemeljeno.
10.Nadalje je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo tudi, da je dolžnik sam priznal, da upraviteljici ni redno poročal o prizadevanjih za iskanje zaposlitve za poln delovni čas, kar bi po mnenju sodišča kljub svojim zdravstvenim omejitvam moral storiti oziroma upraviteljici predložiti dokazila, da je zaposlitev sploh skušal najti, kot to določa tretja alineja 2. točke prvega odstavka 401. člena ZFPPIPP, in sicer bi moral dolžnik upraviteljici mesečno poročati o dejanjih, ki jih je opravil, da bi našel zaposlitev za poln delovni čas. Taki presoji pritožbeno sodišče pritrjuje in je pritožba ne more izpodbiti z navajanjem, da dolžnik boleha za hudo obliko luskavice, kronično astmo, depresijo in anksioznostjo ter da sodišče prve stopnje zdravstvenim omejitvam dolžnika ni dalo ustrezne teže oziroma sodišče ni ugotovilo, da je bil dolžnik pri tem nepošten. V zvezi s svojim zdravstvenim stanjem dolžnik ni predložil in predlagal nobenega dokaza. Tudi ugotovitev z njegovega zaslišanja, da luskavico ima (dolžnik je na zaslišanju sodnici sam pokazal znake luskavice po telesu) ni razlog, da upraviteljici ni poročal ter da ni iskal zaposlitve za polni delovni čas. Kako sama bolezen luskavica vpliva na to, da ustrezne zaposlitve ne more najti oziroma še več, da upraviteljici ni mogel mesečno poročati o dejanjih, ki jih je opravil, da bi našel zaposlitev za polni delovni čas, sodišču ni in ne more biti znano, dolžnik pa v zvezi s tem ni podal nobenih trditev niti ponudil dokaza. Pri tem pravne presoje ne vzdrži niti pritožbena trditev, da že sama zaposlitev za 4 ure tedensko oziroma 16 ur mesečno, kar je 10-krat manj, kot je sicer redna delovna mesečna obveznost (160 ur), pomeni, da ni šlo za pasivno osebo, ki bi se izogibala svojim obveznostim. Zakaj, kako oziroma na kakšen način vplivajo vse zatrjevane bolezni na dolžnikovo zmožnost zaposlitve za polni delovni čas oziroma njegovo dolžnost mesečnega poročanja, sodišče namreč ne more ugotoviti samo, brez da bi za to imelo zatrjevano vzročnost med navedenimi boleznimi in dolžnikovimi zakonskimi obveznostmi v med preizkusnim obdobjem v postopku odpusta obveznosti po ZFPPIPP.
11.Večkratno dolžnikovo sklicevanje, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da je bil nepošten in da bi ravnal naklepno ter da premoženja ni prikrival, ni sklepal navideznih poslov ter da okoliščine kažejo na njegovo dolgotrajno zdravstveno, socialno in finančno stisko dolžnika, se izkaže glede na vse zgoraj obrazloženo, za pravno irelevantno, saj dolžnik ni uspel izpodbiti zakonskih domnev oziroma v okviru svojega trditvenega in dokaznega bremena ni uspel izkazati obstoja zatrjevanih okoliščin ter vzročnosti med zatrjevanimi zdravstvenimi težavami in opustitvami dolžnosti med preizkusno dobo. Dolžnik mora v postopku odpusta sodelovati tako, da izpolnjuje svoje obveznosti in si aktivno prizadeva za poplačilo upnik, česar pa dolžnik v tem postopku osebnega stečaja tudi po presoji pritožbenega sodišča ni izkazal.
12.Pritožba se ob povedanem izkaže kot neutemeljena. Pritožbeno sodišče jo je zato zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP), ko je ta uspešno prestal tudi pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, oba v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).