Jedro

Začasna odredba ne more biti sredstvo, ki bi lahko preprečilo realizacijo druge sodne odločbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, po kateri naj se Osnovni šoli L. iz L. prepoveduje izplačati terjatev, ki jo ima tožena stranka do tožeče stranke E.H. na podlagi posojilne pogodbe z dne 9.9.2002 in upravne izplačilne prepovedi z dne 2.9.2002; naj se nadalje toženi stranki prepoveduje izterjati preostalo terjatev na podlagi navedene posojilne pogodbe, ki presega že plačani znesek 911.554,00 SIT od tožnice . H., tožnika B. H. kot poroka ali Osnovne šole L.; naj se toženi stranki prepoveduje vnovčenje 4 bianco menic iz 6. točke posojilne pogodbe; naj se toženi stranki določi denarna kazen v znesku 5.000.000,00 SIT za kršitev prepovedi iz točk 1., 2. in 3 te začasne odredbe, naj se toženi stranki naloži položiti varščino v znesku 600.000,00 SIT za škodo, ki bi jo tožeča stranka utrpela, če bi tožena stranka še naprej ravnala v nasprotju z obveznostmi iz točk 1., 2. in 3 te začasne odredbe in se zaradi prisilne izvršitve te začasne odredbe in izterjave denarne kazni ter varščine proti toženi stranki dovoljuje izvršba z rubežem in prenosom denarnih sredstev, ki jih ima tožena stranka na računu.

Zoper navedeni sklep vlagata pritožbo tožnika. Uveljavljata vse pritožbene razloge. Predlagata spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi oziroma podrejeno razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve v novo odločanje. Poudarjata, da sta s predloženo dokumentacijo izkazala obstoj predpostavk iz 272. člena ZIZ za izdajo začasne odredbe. Čeprav sta tožnika plačala že več kot 911.554,00 SIT, torej več kot pravičen znesek, je tožena stranka zoepr tožnico in Osnovno šolo L. vložila predlog za izvršbo in je sodišče izdalo sklepa o izvršbi. Tožena stranka je tožečo stranko in osnovno šolo večkrat pozivala k plačilu celotnega zneska. Vse navedeno predstavlja predpostavke iz 2. odstavka 272. člena ZIZ, ki morajo biti kot verjetno izkazane terjatve podane za izdajo začasne odredbe. Z izterjavo večkratnega preostanka terjatve po oderuški posojilni pogodbe bi tožnikoma nastala težko nadomestljiva škoda, saj ne bi imela možnosti, da bi v stečaju proti toženi stranki prejela izterjane zneske vrnjene, če bi bilo ugodeno tožbenemu zahtevku v tej pravdi. Tožbeni zahtevek iz prve točke tožbe, naj se obveznost tožnice po posojilni pogodbi zmanjša na pravičen znesek ni ugotovitveni zahtevek. Zato je v tem delu obrazložitev sodišča prve stopnje nesmiselna. V 2. točki pa sta tožnika zahtevala ugotovitev, da sta s plačilom zneska 797.193,00 SIT odplačala vse mesečne obveznosti do pravičnega zneska. V tem delu tožba ne bo več aktualna, saj je tožnica do 7.7.2005 plačala še preostanek dolga 114.361,00 SIT, kolikor je znašala razlika do pravičnega zneska 911.554,00 SIT oz. je plačala še bistveno več. S predlagano začasno odredbo tožnika zahtevata, da se toženi stranki prepove, da ne sme storiti ničesar, kar bi lahko storilo škodo tožnikoma. Ker sta tožnika svoje obveznosti izpolnila, bi vsako nadaljnje izterjevanje v izvršbah in zagroženih izvršbah pomenilo nastanek nepopravljive škode za tožnika. Terjatev je kot verjetna izkazana, izpolnjene so tudi predpostavke iz 272. člena ZIZ.

Pritožba ni utemeljena.

Vprašljivi so lahko sicer zaključki prvostopnega sodišča, ki za sedaj izključuje obstoj terjatev tožečih strank, ki v tožbi zahtevata zmanjšanje njune obveznosti na pravičen znesek ter v podrejenem zahtevku še ugotovitev oderuškosti posojilne pogodbe v delu, ki se nanaša na pogodbeno dogovorjene obresti, ki po njunem izračunu presegajo za več kot pet deset odstotkov zakonsko predvideno mero zamudnih obresti. Sodišče prve stopnje nadalje zmotno meni, da se ugotovitvenih zahtevkov ne da zavarovati z začasno odredbo (o tem natančneje odločba Ustavnega sodišča RS opr. Štev. Up -275/97, ki dopušča uveljavitev tako imenovanih ureditvenih oziroma regulacijskih začasnih odredb, ki niso namenjene omogočitvi izvršbe temveč pridejo v poštev tudi pri ugotovitveni in oblikovalni tožbi, za kar gre tudi v konkretnem primeru pri tožbenih zahtevkih tožnikov naugotovitev ničnosti posojilne pogodbe oziroma na preoblikovanje posojilne pogodbe na pravičen oziroma zakonsko dopusten znesek pogodbenih obresti).

Po ugotovitvi pritožbenega sodišča pa predlagana začasna odredba ni utemeljena iz drugega materialno pravnega razloga. Tožnika namreč tudi v pritožbi navajata, da je izvršilno sodišče že izdalo sklep o izvršbi tako zoper tožnika kot tudi zoper Osnovno šolo L., in sicer prav glede zneskov, ki so predmet tožbenih zahtevkov v tej pravdi in v zvezi s katerimi tožnika tudi uveljavljata začasno odredbo. Začasna odredba pa v nobenem primeru ne more postati sredstvo, ki bi lahko preprečilo realizacijo kakšne druge sodne odločbe drugega sodišča, ki se nanaša na presojo utemeljenosti terjatve, ki je predmet predlagane začasne odredbe. Z drugimi besedami rečeno - tožnika v tej pravdi s predlagano začasno odredbo, katere smisel in vsebina je prepoved izterjave zneskov, za katere menita, da jih toženi stranki zaradi neveljavnosti posojilne pogodbe v tem delu nista dolžna plačati, ne moreta zaustaviti realizacije sklepov o izvršbi izvršilnega sodišča, ki se nanašata na sporne pogodbene obresti, glede katerih tožnika v tem postopku navajata, da so oderuške. Za preprečitev oziroma vsaj odložitev izterjave terjatev tožene stranke uperjenih proti njima in njunemu dolžniku - omenjeni osnovni šoli imata na voljo drugo sredstvo v izvršilnem postopku - to je odlog izvršbe v smislu določbe 71. člena ZIZ. Zato je moralo pritožbeno sodišče, ki tudi v okviru uradoma izvedenega procesnega preizkusa kakšnih nepravilnosti ni ugotovilo, pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje iz drugih razlogov (člen 353 in 365/tč. 2 ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).