Jedro

Če tožena stranka soglaša, da se glavnica izračuna po cenah na dan škodnega dogodka in ne na dan sojenja, potem tečejo zakonite zamudne obresti od škodnega dogodka dalje.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se v obsodilnem delu (v 1. točki izreka) glede pričetka teka zakonitih zamudnih obresti od glavnice 101.983,00 SIT sodba spremeni tako, da tečejo obresti od zneska 11.843,00 SIT od 21.7.1994 dalje do plačila, od zneska 90.140,00 SIT pa od 12.1.1999 dalje do plačila.

V ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama trpi svoje stroške postopka v zvezi s pritožbo.

Obrazložitev

Prvo sodišče je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku in odločilo, da je toženec dolžan plačati tožniku znesek 101.983,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 19.7.1994 dalje do plačila. V presežku je tožnikov tožbeni zahtevek zavrnilo.

Obenem je odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 110.852,00 SIT.

Proti sodbi se pritožuje tožena stranka, uveljavlja vse tri pritožbene razloge in sodišču druge stopnje predlaga razveljavitev sodbe, obenem pa, da sodišče toženca oprosti plačila sodnih taks za pritožbo. Sodišče v razlogih sodbe ni povedalo, zakaj ni verjelo tožencu, da je bila poškodovana le prednja okrasna maska tožnikovega vozila, takšne so tudi ugotovitve PP Novo mesto. Gre za nasprotje o tem, kaj se navaja v sodbi in izhaja iz listin. Tožeča stranka ni aktivno legitimirana, saj v skladu z določbo 8. člena pogodbe o finančnem leasingu št. 505/94 ni obvestila o nesreči leasingodajalca. Tožeča stranka nima regresnega zahtevka proti toženi stranki. Sodišče je zmotno zaključilo, da je vsa škoda posledica trčenja z dne 19.7.1994. Toženec je izpovedal, da je bila poškodovana le prednja okrasna maska, enako izhaja tudi iz predloga sodnika za prekrške. V dokaz gornjih navedb je predlagal zaslišanje dveh prič, s katerima je takoj po nesreči z baterijo pregledal poškodbe na vozilu, in zaslišanje uslužbenca zavarovalnice zaradi ugotovitve obsega škode. Fotografij o poškodbah vozila ni, mehanik pa se tudi vsega ne spominja. Sodišče ni pribavilo fotografij od Zavarovalnice, kljub temu da iz zapisnika o poškodbi vozila izhaja, da je bilo vozilo fotografirano. Tudi višino škode je sodišče nepravilno ugotovilo. Tožnik ni izkazal višine škode z računi, priča I. Š. pa se tudi ne spominja, da bi moral zamenjati kakšen del z novim delom. Sodišče je pri izračunu škode upoštevalo podatke servisa TPV - Avto, kjer so navedeni novi deli, torej je višino škode ocenjevalo po cenah na dan izdaje sodbe, medtem ko je tožniku priznalo zakonite zamudne obresti od dneva nastanka škode.

Pritožba je delno utemeljena.

Toženec tudi v pritožbi vztraja pri svojem ugovoru, da tožnik ni aktivno legitimiran, sklicujoč se na 8. člen pogodbe o finančnem leasingu, svoji pasivni legitimaciji pa v pritožbi več ne oporeka, ne oporeka tudi svoji odgovornosti oziroma odškodninski obveznosti. Ker je škoda nesporno nastala tožniku, saj je popravilo avtomobila sam plačal, je aktivno legitimiran v tej odškodninski pravdi.

Kaj meni pritožba s trditvijo, da gre za regresno pravdo, ni jasno, sicer pa se tožena stranka na razmerje med leasingodajalcem in leasingojemalcem, ker sama ni pogodbena stranka, v razmerju do tožnika ne more uspešno sklicevati.

Sodišče je obseg škode ugotavljalo na podlagi listinskih dokazov v spisu (predračun z dne 21.7.1994, priloga A3, zapisnik o poškodbi vozila Zavarovalnice). Toženec, ki v pritožbi priznava, da je prišlo ob trčenju do poškodbe prednje maske (tako tudi predlog sodniku za prekrške), očitno pozablja, da s tem sam priznava v pritožbi večji obseg poškodb na vozilu kot v lastni izpovedbi. Zaslišan kot stranka na glavni obravnavi dne 14.9.1998 je namreč izpovedal, da je bil poškodovan le plastični nosilec registrske tablice. Sicer pa je prvo sodišče svojo ugotovitev o obsegu poškodb utemeljeno oprlo na zapisnik Zavarovalnice, iz katerega izhaja tako poškodba odbijača, kot pokrova motorja in spojlerja na odbijaču. Zapisnik je bil sestavljen naslednjega dne po poškodbi, pri čemer ni videti razloga, zakaj ti podatki ne bi bili točni. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo dokazni predlog tožene stranke za zaslišanje priče P. C. in toženčevih znancev, saj tudi, če bi le-ti potrdili toženčevo izpovedbo o obsegu škode na tožnikovem vozilu, to ne bi moglo vplivati na dokazno oceno sodišča in v zvezi z njo ugotovljeni obseg poškodb. Končno pritožba neutemeljeno očita sodišču, da ni zahtevalo fotografij (od zavarovalnice oziroma PP Novo mesto). Iz dopisa prve izhaja, da so spis založili, PP Novo mesto pa v arhivu fotografij, kot je sporočila, več ne hrani. Iz trditvene podlage tožbe izhaja, da tožnik zahteva povračilo škode v višini, ki izhaja iz predračuna (priloga A3). Ker je avto popravljal Ivan Škerjanc, dele pa je delno kupil tožnik sam, je sodišče višino škode ugotavljalo s primerjalnimi podatki, ki jih je dobilo pri Avtohiši Pionir, TPV-Avto, Servisnoprodajni center oziroma TIMI d.o.o. Novo mesto. Da ti podatki niso točni, oziroma da jih je sodišče neutemeljeno vzelo za podlago izračuna višine škode, pritožnik ne trdi. Ker tožnik nesporno nima računa, je pač višino škode dokazal drugače. Tudi sodišče druge stopnje nima pomislekov o višini škode, ki jo je sodišče ugotovilo v znesku 101.983,00 SIT in to podrobno obrazložilo na 4. strani izpodbijane sodbe.

Pač pa pritožba delno utemeljeno opozarja, da je prvo sodišče za izračun škode za posamezne postavke upoštevalo cene v času sojenja oziroma pravilno izstavitve predračuna št. 3/99 in 4/99 z dne 12.1.1999. Povedano ne velja za ceno zamenjave spojlerja, pri kateri je prvo sodišče upoštevalo ceno po predračunu z dne 21.7.1994 (priloga A3). Tožeča stranka, ki je v tožbi svoj tožbeni zahtevek oprla na predračun z dne 21.7.1994 (priloga A3), takšnemu izračunu glavnice ne nasprotuje, saj se proti zavrnilnemu delu sodbe ni pritožila. Čim pa je sodišče škodo za vse postavke, razen za zamenjavo spojlerja, izračunalo po cenah na dan 12.1.1999 (dan izstavitve predračuna št. 3/99 in 4/99), torej v skladu z določbo 2. odstavka 189. člena ZOR, potem od tega dne tožniku pripadajo zakonite zamudne obresti od zneska 90.140,00 SIT. Glede zneska 11.843,00 SIT, ki se nanaša na zamenjavo spojlerja, pa je sodišče upoštevalo cene na dan izstavitve predračuna (A3) to je 21.7.1994 (primerjaj 186. člen ZOR). Sodišče druge stopnje je zato v tem obsegu pritožbi tožene stranke ugodilo in po pooblastilu 373. člena ZPP v obrestnem delu spremenilo sodbo prvega sodišča tako, kot izhaja iz izreka te odločbe. V ostalem delu pa je po ugotovitvi, da odločitev ni obremenjena s kakšno procesno kršitvijo, da pa so tudi dejanske ugotovitve pravilne in popolne in da je materialno pravo tudi pravilno uporabljeno, pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (v nespremenjenem delu).

Kljub delni spremembi sodbe v neznatnem - obrestnem delu ostaja stroškovna odločitev prvega sodišča nespremenjena.

Ker je tožena stranka s pritožbo prav tako uspela le z neznatnim delom, mora sama trpeti svoje stroške pritožbenega postopka (2. odstavek 154. člena, 2. odstavek 166. člena ZPP/77).

O predlogu tožene stranke, da jo sodišče oprosti plačila sodnih taks za pritožbo, pa bo moralo odločiti sodišče prve stopnje (1. odstavek 173. člena ZPP/7).